“Šokantna” prikritja v trikotniku Cerkev-duhovnik-verniki

Tadeja Kreč
14

    »ŠOKANTNO: Poglejte kaj je slovenski župnik počel otrokom pri verouku!«, smo lahko brali pred dnevi. Zgodba o ljutomerskem župniku, ki je bil umaknjen iz župnije, je znova odprla pandorino skrinjico o »grozljivem ravnanju duhovnikov«.

    Uradno je malo znanega, nekaj med novim fizičnim nasiljem – isti župnik je bil pred 15 leti že pogojno obsojen zaradi »surovega ravnanja z 12-letnim dečkom« (ker je fant spal na mizi, naj bi mu spodnesel roko, na katero je bil naslonjen in bil tako kriv, da se je fant udaril v glavo) – in spolnim nadlegovanjem, o katerem ni znanega nič.

    Župnik je sicer sam zapisal, da bo »krivico voljno trpel«, javni podatki o tem, kaj natančno se je zgodilo pa ne obstajajo. Cerkev primer preiskuje sama, prijave na policiji ni oz. je domnevne žrtve niti ne želijo, župnika pa je škofija takoj umaknila iz župnije. Neuradno gre za nov primer »nasilja« nad otroki.

    Ekspertna skupina za reševanje primerov spolnih zlorab je v skoraj desetletju obravnavala tri primere prijav na tem področju.

    V breme Cerkve …

    Razumeti je škofa, ki je preventivno umaknil duhovnika iz župnije. Da mu ne bi kdo očital, da ga je pustil v župniji kljub tveganju, da se domnevna zloraba nadaljuje. Kaj se je res dogajalo, bi morali izvedeti, ko bo cerkvena preiskava končana. Tako vsaj upamo.

    Vemo namreč, da ima (posebej še) slovenska Cerkev močno tendenco, da se v odločilnih trenutkih raje odloči za počasen in previden odgovor javnosti – namesto, da bi nastopala odločno kot uči Kristusov zgled. PR že tako ni njeno močno področje, ko pa napake raje prikriva, kot jih odkrito obsodi in s tem tiho odobrava in podpira stvari, ki se ne bi smele dogajati (npr. kronični alkoholizem, moralne prekrške), ljudem daje zgled, ki je diametralno nasproten od njenega nauka.

    Zlorabe so še posebej občutljivo področje – ki načenja ugled Cerkve v svetovnem merilu. Števila primerov fizičnega nasilja posvečenih oseb ne vodi nihče, Ekspertna skupina za reševanje primerov spolnih zlorab pa je v skoraj desetletju, odkar obstaja, obravnavala tri primere prijav na tem področju. V Sloveniji so takšni primeri statistično res velika redkost.

    Širom sveta jih je največ na enkrat v zgodovini razkril The Boston Globe, preiskava pa je bila kasneje uprizorjena tudi v filmu Spotlight (2015). Nedavno se je tudi papež Frančišek opravičil čilskim žrtvam spolnih zlorab s strani duhovnikov. A hkrati poudaril, da verjame, da je škof, obtožen prikrivanja spolnih zlorab, nedolžen. Vsak takšen primer je preveč, sploh za institucijo kot je Cerkev.

    »Obtožen je bil (spolne) zlorabe« je značka, ki človeka zaznamuje za vse življenje. Še posebej, če so obtožbe lažne.

    … in v njen zagovor …

    Hkrati je tudi lažnih obtožb v času, ko se Cerkev blati na vsakem koraku, veliko. Je kaj lažje kot obtožiti človeka fizične ali spolne zlorabe? V primerih ločitev je v boju za otroke to enkratno orožje (v večini primerov mater), ki vedno vžge.

    »Obtožen je bil (spolne) zlorabe« je značka, ki človeka zaznamuje za vse življenje. Še posebej, če so obtožbe lažne. Spomnite se slovenskega duhovnika Gregorja Kuneja, ki je bil oproščen šele po letih sodnih bojev. Duhovniki se takšnih napadov najbolj bojijo, ker so proti njim zelo nemočni in razen vere v pravno državo ter šibko zaščito Cerkve, nimajo prave obrambe.

    Lahko se ljudem le zamerijo; lahko drugače vodijo finance kot bi si želel kakšen župnijski veljak, lahko so preveč ali premalo konservativni, preveč odločno pridigajo ali pa ljudem preprosto niso všeč iz kateregakoli razloga že. Pismo ali dve, podkrepljeno še z obtožbo, ki jo mediji vedno vestno zgrabimo in župnika ni več. Preprosto, ne?

    Ne, nočemo, da duhovnik ali kdorkoli tepe ali kakorkoli zlorablja otroke. Pri čemer je nujno poudariti, da je dandanes zloraba otroka skoraj že to, da otroka grdo pogledaš, verska vzgoja pa je v tej državi za časom in razvojem že desetletja veliko zlo, ki bi ga radi likvidirali s podobnim zanosom, kot nekoč duhovnike.

    A tudi v tem primeru bi veljalo enako kot pri vseh #metoo zgodbah. Zloraba, če se je res zgodila, bi morala biti prijavljena, pa naj gre za duhovnika, igralca, učiteljico, soseda ali družinsko mati. Sicer gre le za laž, osebno obračunavanje in krhanje ugleda, ki bi se mu prav tako morali postaviti po robu.

    Print Friendly, PDF & Email

    KOMENTARJI: 14

    1. “… ki bi se mu prav tako morali postaviti po robu.”

      Direktno ne gre. Perje iz vzglavnika, ki ga veter raznese, ne moreš več spraviti nazaj.

      Indirektno? Beseda moža pokončne, pravične drže, ja to bi znala učinkovati.

    2. V današnjem času duhovnikom ni lahko. Družba postaja tako liberalna, da je že vse narobe prav. Duhovniki pa učijo 10 BOŽJIH zapovedi iz katerih lahko vsak spozna, kaj je prav in kaj ne. Med teh 10 zapovedi spada tudi ta, Ne laži ! Ne kradi!, Ne pričaj po krivem !, Ne nečistuj !….. Vse to današnja družba smatra za normalno.

      Seveda, če duhovniki na glas povedo kaj ni prav, se jim ljudje včasih nalašč maščujejo z lažno obtožbo. Mislim, da je imela STARA Avstrija za lažno obtožbo zelo strogo KAZEN, nekje sem zasledila, da celo smrtno. Zgleda grozno – toda če pomislimo, da nekoga z lažno obsodbo “tudi moralno umorimo” to tudi razumemo. Poglejmo primer Magajne, ki ga je levi politični vrh lažno obsodil PEDOFILIJE (s pomočjo policije in novinarjev) in so ga vlačili po sodiščih. Po nekaj letih so ga sicer oprostili. Toda njega so “ubili politično in moralno. Celo družina je razpadla. Ta ki je bil izdelal lažni konstrukt pa ni bil kaznovan.

      LAŽNE OBSODBE bi morale dobiti visoko kazen, tako kot za povzročitelja smrtne nesreče na cesti, čeprav ta ni bila naklepna. Lažne obsodbe pa so NAKLEP.

      Pedofili pa bi morali biti obravnavani kot BOLNA oseba, pa naj bodo: zdravniki, duhovniki, učitelji ali trenerji. Taki pač z otroki ne bi smeli delati.

    3. Omenjenega župnika **** poznam. Z njim sem se srečal v Gornji Radgoni. Veljal je za sposobnega župnika, saj je zgradil v G. Radgoni župnijski “Trstenjakov dom”. Gre za večnamenski prostor vzgoje in izobraževanja. Pri gradnji tega doma je finančno sodelovalo celo ministrstvo za šolstvo. V njegovem času je G. Radgona dobila največ novomašnikov.
      Je pa že v G. Radgoni veljal za agresivnega župnika. Tudi tu je imel težave, ker je baje pri verouku nekomu prisolil zaušnico. Nikoli pa ni bil pedofil ali da bi koga spolno nadlegoval. V glavnem je bil nor na denar in rad je gradil. Znal je potegniti denar od vernikov, še posebej od bogatih vdov. Sam ni živel v razkošju, za župnika v svoji fari pa ga ne bi hotel. Jaz mislim, da morajo duhovniki boj skrbeti za duše vernikov kot za materialne stvari pri obnovi sakralnih objektov.

    4. Janez pohvalevreden opis osebe z dobrimi in manj dobrimi lastnostmi. Vsak ima svoje talente. To, da je bil župnik bolj naklonjen gradnji kot pastorali ne vidim, da bi bilo kaj slabega. Vsak je to kar je. Kot opišeš ni delal za svoj žep, ampak je gradil za skupno dobro. To je pohvalevredno.

      Zato pa je prav, da škofje ROTIRAJO z duhovniki, ker če se po župnijah menjujejo taki, ki skrbijo predvsem za duše in tem sledijo GOSPODARSTVENIKI je dobro za vernike. Nihče nima vseh vrlin, vsi skupaj pa vse. Tako je tudi z duhovniki.

      Agresivnost je šibka točka, ki škodi osebi sami kot drugim. Tega je mnogo tudi med učitelji, policaji, zdravniki, sodniki in nekaj celo med duhovniki. Mislim, da ljudstvo vsem drugim poklicem tolerira več kot duhovnikom – smo pa vsi samo ljudje.

    5. Če hočeš otroke poučevati, ali delati z njimi, jih moraš imeti rad in imeti moraš neskončno potrpljenje. Ni lahko obvladati skupino razposajenih, nemirnih (razvajenih otrok). Vsak ni za tako delo, pa naj si gre za duhovnike, vzgojitelje, učitelje, profesorje…Še starši pogosto ne morejo obvladati svojih otrok in jim gredo na živce!
      Od duhovnikov pa vsi pričakujemo “nekaj več”, da bi bili dobri dušni pastirji, da bi bili prijazni, da bi lepo pridigali, da bi znali peti, da bi bili za stare in mlade…Toda tudi duhovniki so samo ljudje!
      Omenjeni župnik je lahko drugače v redu, vendar ni tip za otroke. Kdo ve, morda ima psihične težave ali celo z alkoholom, da ga vse moti in vznemirja ter spravi ob živce.
      Pri nas poučujejo verouk katehistinje in kolikor vem, ni nobenih problemov.

    6. Vse kaže, da gre za še en primer duhovnika, ki ga je duševna in socialna zapuščenost in zanemarjenost pripeljala do surovosti, ki je okolica ne more več prenašati.

    7. Le kako je človeštvo preživelo do danes, ko pa so otroke vedno kdaj po riti, ko 100 prošenj in prikazov ni več delovalo. Ta vzgoja le z besedami je čisti poden, kajti če otrok zasluži, tudi razume, le krivica se mu ne sme zgoditi. In tudi vsaka druga kazen ne sme biti narejena z besom v očeh, kajti otrok vedno najprej pogleda v oči, in se šele potem odloči, če se bo jokal ali ne.

      Klofutka po riti ni nobena zloraba, če je otrok pred tem neštetokrat opomnjen. Zloraba je pedofilija. In ta je zlahka dokazljiva danes. In če je dokazana, potem pa kar zavihat rokave, s takimi pokvekami pa ne sme biti mehkobe. Nekoč so otrokom rekli, naj narišejo člane družine, fantič brez staršev pa je narisal župnika. Golega. Z lulekom. To je pa strašno.

    8. Starši smo včasih imeli več pravic in avtonomije pri vzgoji otrok. Danes pa jih vzgajajo v tej družbi tako, da že iz šole otroci pridejo okuženi in s starši želijo polemizirat, kaj je za njih dobro. Pa to svet ni videl.

      Zakonodajo so sprejeli po vražje, staršem z zdravo kmečko pametjo zvežejo roke. Učiteljice v šoli pa resno povedo, da vsako nasilje nad otroki morajo prijaviti. Se popolnoma strinjam, da ena čez ta zadnjo ni zloraba, ampak vzgojna, če mu prej stokrat poveš, pa ni nobenega odziva. Tudi to je starševska ljubezen, otroku pokazati skozi odraščanje, da ni center sveta.

      Drugače se vzredi le kup egoistov, ki jim je fokus njihov lastni interes. In jezikali bodo svojim profesorjem v srednji šoli in na faksu. Že sedaj marsikdo noče biti več učitelj v srednji šoli, kar povedo učitelji, ker je delo v razredu s takimi nevzdržno. Modrovali bodo v službi, se kregali s svojimi nadrejenimi in če jim kaj ne bo všeč, šli drugam, pa na socialo. Sedaj je zvišana, je skrajna levica poskrbela za predvolilni bonbonček in za nakup nekaj glasov.

    9. Alo-Alo!
      Alarm!
      Bil je graditelj za občestvo, za narod!
      Prisolil je zaušnico, spodnesel ročico – ni ravno lepo, ampak, da se to bobna z tavelikimi bobni?
      Ker ni kazni za neumnosti in žlehtnosti, ker je vzgoja permisivna, bo naših otrok otroke še fino teplo.
      Sic er pa, kaj bi se sekirali, saj bo šeriatsko pravo sekalo prste, ušesa in roke!
      Permisivni vzgojitelji naroda hkrati zavestno delajo na tem, da našim otrokom tega hudiča naprtijo na glavo!
      Temu se reče tudi :”Veleizdaja naroda in njegovih vitalnih interesov”!

    10. Ko gre za duhovnika, se ni potrebno držati politične korektnosti. Zaželjeni so nizkotni udarci, neresnice, natolcevanja in ostale agresivne metode zoper državnega sovražnika. Mar ne ?

    Komentiraj