Medtem ko glavno politično dogajanje v EU danes zaznamuje brexit, je v dveh članicah te povezave največ pozornosti posvečene tožbi Slovenije proti Hrvaški zaradi nespoštovanja arbitražne odločbe.
Kot je bilo slutiti že po mnenju generalnega pravobranilca Sodišča EU, odločitev za Slovenijo ni ugodna. Slednja mora namreč sama poskrbeti, da bo arbitražna odločba zaživela tudi v praksi. Kar pa bo, glede na dosedanje dogajanje, izredno težko.
Zunanji minister in predsednik vlade, ki se je obrnil na Sodišče EU, Miro Cerar, odločitve ne vidi kot pravne zmage Hrvaške, saj je v sodbi jasno zapisano, da morata državi pogodbenici arbitražnega sporazuma storiti vse potrebno za izvršitev arbitražne sodbe. Hrvaški premier Plenković seveda meni drugače, kot tudi mednarodni pravnik dr. Marko Pavliha, ki je odločitev pokomentiral za Domovino.
Da ta ne vpliva na veljavo arbitražne odločbe in da Slovenija pravno ne izgublja, pa meni še ena ugledna pravnica, dr. Verica Trstenjak.
V obrazložitvi sodbe so sodniki zapisali, “da kršitve prava EU, ki jih zatrjuje Slovenija, bodisi izhajajo iz tega, da naj bi Hrvaška kršila obveznost iz arbitražne razsodbe, bodisi temeljijo na premisi, da je bila meja na kopnem in na morju med tema državama članicama določena s to razsodbo.”
Ob tem so dodali, da so pristojnosti določanja meja v domeni posameznih držav članic, zato sodišče “ni pristojno, da bi v okviru obravnavane tožbe preučilo vprašanje obsega in meja ozemelj Hrvaške in Slovenije ter pri tem neposredno uporabilo mejo, določeno z arbitražno razsodbo, da bi preverilo resničnost zadevnih kršitev prava EU.“
Sodišče je Sloveniji sicer pritrdilo, da arbitražna razsodba velja, in da njegova odločitev “ne vpliva na nobeno od obveznosti, ki za vsako od teh dveh držav članic tako v okviru njunih vzajemnih razmerij kot tudi razmerij do EU in drugih držav članic izhajajo iz člena 4(3) pogodbe o delovanju EU za lojalno prizadevanje, da se vzpostavi dokončna pravna rešitev v skladu z mednarodnim pravom, z namenom zagotovitve učinkovite in neovirane uporabe prava EU na zadevnih območjih.“
Ter tudi, da za razrešitev spora “lahko uporabita katero koli sredstvo za rešitev njunega spora, vključno z morebitno predložitvijo tega spora Sodišču EU v skladu s posebnim sporazumom na podlagi člena 273 pogodbe o delovanju EU-ja.“ Tako se izkazuje tudi, da je Slovenija za tožbo proti Hrvaški pravzaprav uporabila napačen člen. Pri čemer bi bila lahko odločitev ob pravilni pravni utemeljitvi tudi drugačna.
Kakšen bo slovenski odziv?
Jasno je, da je slovenska politika trenutno v položaju, ko se ukvarja sama s seboj in nekega konkretnega odziva na zadevo ne more biti. V glavnem pa lahko dosedanje odzive strnemo na dva načina. V političnih strankah, ki so se zavzemale za tožbo pred Sodiščem EU poudarjajo, da arbitražna odločba še vedno velja in da jo bo treba spoštovati:
Odločitev @EUCourtPress ne vpliva na razsodbo arbitražnega sodišča. Nasprotno, utrjuje zavedanje, da si morata državi prizadevati za vzpostavitev rešitve v skladu z mednarodnim pravom. Pričakujem, da se bosta @EKvSloveniji in @vladaRS odločno postavili v bran vladavini prava.
— Tanja Fajon, mag. (@tfajon) January 31, 2020
Slovenija gre naprej! Sodišče EU se je razglasilo za nepristojno, a tudi jasno zapisalo, da morata državi pogodbenici arbitražnega sporazuma storiti vse potrebno za izvršitev arbitražne razsodbe. To je jasen signal, da je treba #arbitraža implementirati na obeh straneh. pic.twitter.com/cVKou9G4Ex
— dr. Miro Cerar (@MiroCerar) January 31, 2020
Medtem pa je iz opozicijskih vrst slišati, da nas je Hrvaška diplomatsko povsem izigrala, da mečemo stran čas in denar in da naj se čim prej vrnemo za pogajalsko mizo.
Odločitev je med drugimi komentirala evropska poslanka Romana Tomc:
“Odločitev sodišča Evropske unije je pričakovana. To je nova blamaža odhajajoče slovenske vlade v vrsti zgrešenih potez v postopku reševanja vprašanja meje s Hrvaško. Žal je slovenska diplomacija v arbitražnem postopku povsem odpovedala in samo upamo lahko, da je ostalo še nekaj manevrskega prostora, da bomo lahko popravili nastalo škodo. Kot sem že večkrat izpostavila, tega ni mogoče narediti brez spretnih in izkušenih politikov in daleč stran od medijske pozornosti.”
Nova blamaža odhajajoče slovenske vlade v vrsti zgrešenih potez v postopku reševanja vprašanja meje s Hrvaško. Samo upamo lahko, da je ostalo še nekaj manevrskega prostora, da se bo dalo popraviti nastalo škodo. #arbitraža https://t.co/4fW8pNu4F0
— RomanaTomc (@RomanaTomc) January 31, 2020
Predsednik SDS Janez Janša pa je izpostavil, da je Slovenija z dosedanjim početjem zgolj metala stran čas in denar.
Hrvati:
V nasprotju s slovensko je vzdušje v vrhu hrvaške politike popolnoma drugačno. Hrvaški predsednik vlade, Andrej Plenković je ocenil, da je odločitev zmaga hrvaških argumentov. Slovenijo je že pozval k dvostranskim pogajanjem, s katerimi bi lahko po skoraj tridesetih letih končno zaprli to vprašanje.
Stoga ponovno pozivam Sloveniju na dijalog i bilateralne pregovore kako bismo došli do obostrano prihvatljivog i trajnog rješenja graničnog pitanja.
— Andrej Plenković (@AndrejPlenkovic) January 31, 2020
Strokovnjaki razočarani
Čeprav je bilo v strokovnih krogih odločitev, kot je bila predstavljena danes, pričakovati, pa je tudi iz ust strokovnjakov jasno slišati besede razočaranja.
Profesor mednarodnega prava dr. Marko Pavliha je tako sodbo komentiral z besedami, da je to “taktično previdna odločitev s političnim predznakom in kančkom diplomacije, ki pa je zavezujoča in jo je treba spoštovati.” Ter dodal, da se je hrvaška politika “vnovič izkazala kot izjemno vplivna in brezkompromisna. Za nameček ji koristi evropsko predsedovanje in nenavadno pospešen postopek, da bi lahko britanski sodnik poročevalec opravil svoje delo pred vrnitvijo domov zaradi brexita.“
Slovenija je v celotni zadevi spet potegnila kratko in Pavliha ne vidi prav nobene možnosti, za drugo pot kot je ta, da se državi znova vrneta za pogajalsko mizo.
Nekdanja generalna pravobranilka na sodišču EU dr. Verica Trstenjak pa poudarja, da sodba zanjo ni nobeno presenečenje “saj so bili sklepni predlogi pravobranilca odlično argumentirani, sodba pa temu sledi. Slovenija je pogosto preveč poudarjala mednarodno pravo, ki v tem postopku ni bilo pomembno. Kot sem že večkrat omenila, to ne vpliva na veljavo arbitražne odločbe. Prav tako Slovenija ni konkretno pravno s to sodbo nič izgubila, posledice so politične. Slovenija bo morala nadalje vztrajati na arbitražni odločbi in iskati rešitev tudi z diplomacijo.”
Ob tem je izpostavila, da je nujno, da takšne postopke v bodoče vodijo primerni strokovnjaki: “Slovenija se mora tudi zavedati, da je pri reševanju problemov pomembna stroka, ne levi in ne desni, ne prijatelji in ne sorodniki. To velja tudi za izbiro strokovnjakov tem postopku.”
Mineva že več kot deset let, odkar je bil med Slovenijo in Hrvaško sprejet arbitražni sporazum. Veljalo je, da bo ob razglasitvi sodbe to poglavje slovensko-hrvaških odnosov za vedno zaprto.
Kot kaže, pa smo na žalost še vedno prav tam, kot smo bili na začetku. Imamo sporazum, za katerega se kaže, da ga predvsem zaradi slovenskih diplomatskih nezmožnosti nikakor ni mogoče uveljaviti. Slovenija pa je z brezglavim hitenjem s slabo pripravljeno tožbo dosegla, da se za to po novem tudi uradno ni potrebno brigati organom Evropske unije.
Dejstvo je, da lahko od sedaj naprej Slovenija in Hrvaška le skupaj premakneta zadevo iz mrtve točk. Kako, je težko reči. Najprej se morajo glave ohladiti. Nato pa se morajo slovenski diplomati znova začeti pogovarjati s svojimi kolegi z druge strani Kolpe. Morda bi bilo dobro tudi, da čim dlje od oči javnosti.
In Cerar je doktor in profesor prava!
Se torej še lahko čuddite, da ne pozna razlike med evropskim in mednarodnim pravom in med evropskim ter mednarodnim sodiščem?
Samo pravnik njegovega formata lahko iz odločbe sodišča EU, s katero se je razglasilo za nepristojno za odločanje v tej zadevi, ugotovi, da je to jasen signal, da je treba arbitražo implementirati na obeh straneh.
Bog se nas usmili!
Trezen komentar, umirja žogico od teme, ki se brez dogovora obeh strani ne bo rešila. Zato je ta hip veliko pomembneje nekaj drugega, namreč, kdo nam bo volil vlado in kako je mogoče, da vlada v odstopu lahko sprejema sporni imenovanje Ropa in svetovalno pogodbo z Jakličem Jakliča, tj. skrbi za nemoteno ropanje davkoplačevalskega denarja s temi imenovanji.
Ula, ne bodi ozkosrčna!
Za 24.000 evrov je ministrstvo Angelike Mlinar pridobilo nekaj svetovalnih ur eksponiranega svetovnega strkovnjaka, z njim pa še ugled.
24.000 Evrov ni nikakšen denar.
Pri netto plači 1.000 Evrov to v dveh letih zasluži vsak priden delavec.
😉
Pred leti sem napisal: strasti so preveč razgrete tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. Nima smisla se pravdati. Meja takšna kot je, je na delih zelo stara, na delih pa je stara toliko, da ne povzroča ran. Vse skupaj je potrebno prepustiti naslednjim generacijam. Sedaj zapleta ni mogoče rešiti. Počakajmo.
Danes same odlične teme za odvračanje pozornosti.
Izdihnil tudi Janez Stanovnik, naj mu bo sojeno skladno z njegovimi dejanji.
Znamenitemu hrvaškemu športnemu komentatorju se je na eni od tekem hrvaške nacionalne reprezentance za vaterpolo na Olimpijskih igrah pred desetletjem v trenutku, ko je nasprotna reprezentanca metala proste strele v podaljšku, zareklo takole: “Nije sportski, ali osušila mu se desna ruka”.
Nekako tako, Bog mi odpusti, apropos novice o smrti Stanovnika….
mmmm pametno je biti tiho, bog nam pomagaj
Ker je pokojni, o mrtvih vse dobro, a ne, javno zagovarjal povojno morijo? Naj to pojasni mojim sorodnikom, ki niso poznali enega ali obeh staršev, saj so njihove kosti zabetonirane v brezimnih množičnih grobnicah, se še danes za nekatere ne ve, kje, za nekatere pa samo približno. Bog mi odpusti, saj brkaču jaz ne morem. Svojcem pa sožalje.
Ni pristojno?
Seveda ni pristojno za pijančevanje Bakarića in Kardelja,ki sta se strinjala,da se Dragonja ne sliši preveč SLOVENSKO.
UUUU,oni pa so to vseeno uporabili kot dokaz,potem pa še leta 1991,predsedstvo,vlada in DZ niso ustrezno reagirali,ko soUUUUU-ni začeli postavljati kontejnerje.Jaz imam v spominu,da so mi že kot otroku,ko smo se vozili tam okrog govorili,da je meja med Slovenijo In Hrvaško pri Kaldaniji.
Kar je pa še najbolj pomembno pa je,da neki sodnik zakaj sodišče ni pristojno govori v hrvaškem jeziku…!!!???
In ti se upaš oglasiti?
Dzi, naj bom tvoj blagovestnik.
Na twitterju so povzeli tvoj komentar z enega od portalov, ki si ga podpisal z enim od tvojih nickov.
Čestitam!
APMMB2, ki je tokrat kratek, tako, da sem ga celo prebral do konca, ima prav. Vsaj za 10 let je potrebno to zadevo pustiti pri miru.
“Mojster” Cerar, se mi zdi, kot Butalski vajenec, ke je dejal: “Če že ne znam delati, pa bom šel v Svet in druge učil” !
Toda Svet takih “Mojstrov ne šmirgla”. Pri nas pa se lahko razbohotijo samo v levih vladah.
Kakšen pravnik je Cerar.
Pri sodišču EU toži Hrvaško na izpolnitev implementacije arbitražne odločbe.
Sodišče EU se izreče za nepristojno.
Genialni Cerar pa to razglasi za mednarodni uspeh Slovenije nasproti Hrvaški.
Sami so bedaki in še nas imajo za osle.
Doživeli smo še eno mednarodno odmevno “klofuto” poraznemu slovenskemu vladnemu umevanju in pojmovanju (mednarodnega) prava ter diplomacije, za katero je po položaju in osebno odgovoren prejšnji premier Vlade RS in aktualni zunanji minister vlade v odstopu dr. Miro Cerar (SMC), ki je kot premier osebno izsilil in tudi kot zunanji minister vztrajal pri alibično motivirani in strokovno nezadostno utemeljeni mednarodni tožbi, ki očitno ni bila niti prav naslovljena niti dovolj utemeljena na ustreznih mednarodnih pravnih aktih in normah, veljavnih in spoštovanih v EU.
Enostransko predčasno pretrganemu arbitražnemu procesu in enostransko nepriznani odločbi mednarodnega arbitražnega senata (s strani Vlade RH), za katere uspešno ter pravno in diplomatsko neoporečno uveljavitev in izvršitev je bil po položaju in osebno odgovoren prejšnji zunanji minister Karl Erjavec (Desus), se je tako 31. januarja 2020 pridružil še en mednarodno odmeven dokaz porazne politične, diplomatske in pravne nekompetentnosti obeh zadnjih zunanjih ministrov, a tudi obeh premierov in obeh vlad RS (ki sta, resnici na ljubo, obe dovolj samokritično sami predčasno odstopili!).
Več ko očitno je, da omenjene (ne)odgovorne osebe, ki so mednarodno arbitražo in odnose s sosednjo RH tako sramotno “zafurale”, ter ob tem kolateralno še naložile vse finančne stroške svojih pravniških in diplomatskih ekshibicij na davkoplačevalce v RS, ne bi smele nikoli več sodelovati pri razreševanju še vedno enako odprtih mejnih vprašanj s sosednjo RH ter pri mučnem in dolgotrajnem odpravljanju opazne politične in diplomatske škode v mednarodni javnosti.
Aktiven državljan: Amen