Sodi verouk v javno šolo?

Letos bo v Nemčiji precej pozornosti posvečene veri. 500 let reformacije, množične razprave o Lutru, morda le letos je po vsej Nemčiji dan reformacije dela prost dan.

Hkrati pa je v času negotovosti tema javnih debat tudi verski fanatizem in ponovno tudi verouk v šolah.

Verouk v večini zveznih držav obvezen predmet še iz časa Weimarske republike, ko je Adolf Hitler z Vatikanom s tem namenom podpisal konkordat, ki se je za Cerkev zaradi Hitlerjevih dejanj kasneje izkazal za pakt s hudičem. A kljub temu, da je bila odločitev kasneje še večkrat stvar javnih in političnih debat, velja in se ohranja vse od takrat. Nemška škofovska konferenca si prizadeva, da bi bilo tako tudi v bodoče.

V skladu z nemško ustavo je tako verouk običajen, reden predmet v nemških šolah, a glede na zvezno deželo, ki vodi šolsko politiko, deluje v različnih oblikah.

V večini dežel učenci oz. njihovi starši glede na versko pripadnost izberejo verouk, ki ga otrok obiskuje. Izbirajo med katoliškim, protestantskim, judovskim in islamskim. Verske skupnosti tam sooblikujejo učni načrt in izberejo učitelje.

Če se imajo učenci za neverne, obiskujejo pouk etike ali filozofije.Verska vzgoja ni obvezna le v Bremnu, Brandenburgu in Berlinu, kjer si jo učenci izberejo, če tako želijo, je pa v Berlinu obvezen pouk etike.

Svet ni sekularen, verouk mladostniku pomaga pri osebni rasti

Razprave spremljajo različni argumenti. Tisti na strani za pravijo, da se preko verouka učenci naučijo razumeti svet, ki ni sekularen. Ravno nasprotno; vera je postala tako pomembna, da politologinja Monica Toft iz Univerze Oxford govori o »Božjem stoletju«, poduhovil pa se je tudi javni diskurz. Poglejte na primer število tvitov pod hashtagom #prayforparis, pod katerim so med drugimi tvitali tudi nemški socialdemokrati (SPD).

Poleg tega, pišejo nemški mediji, je vera ključ za razumevanje zgodovine in kulture, učencem pa pomaga, da sami odkrijejo svojo identiteto. Sčasoma si vsak mladostnik zastavi velika vprašanja, o katerih nemška skupina Fanta 4  poje v refrenu pesmi Geboren (Rojen): Kam gremo? Od kod smo prišli? Kaj je smisel? Je po smrti še kaj? Obstaja Luč? …

Učitelj etike lahko na tovrstna vprašanja odgovori le tako, da pove, da nekateri verjamejo tako, drugi drugače. Pa ni tukaj potrebno priznanje, pričevanje? To pa je lahko dano le, če je učitelj tudi pričevalec, ki lahko javno pove: »Verujem v vstajenje od mrtvih.«

S tem da tudi učencem možnost, da spoznajo sebe, si ustvarijo lastno identiteto zgradijo spoštljiv odnos do drugače verujočih in mislečih ali pa se ne strinjajo, sprašujejo in prejmejo odgovore, s čimer rastejo kot ljudje. Hkrati gre tudi za vzgojo v družbenih vrednotah, kulturi. Nenazadnje so informacije najboljši protistrup radikalizaciji ...

Poleg tega, pravijo argumenti za verouk, verska vzgoja v šoli izpolnjuje celostno izobraževalno poslanstvo šole. Premalo je, če šola daje le znanje in pripravlja na poklic. Njena naloga je tudi vzgoja srca, izpolnjena preko verouka. Kakšna bi bila šola, kjer se učenci učijo vsega od računanja z integrali, značilnosti Zemlje in lastnosti H₂SO₄, ni pa prostora z vero, dvom, odpuščanje in nemoč?

Kaj pa je s protislovji, ki jih radi izpostavljajo kritiki verouka?

Zakaj torej nevtralna, svobodna in versko neopredeljena država podpira učenje verouka v šolah?

»Liberalna laična država živi pod pogoji, ki jih sama ne more zagotavljati,« je mnogokrat citiran stavek priznanega nemškega ustavnega pravnika Ernsta-Wolfganga Böckenfördeja.  V svojem delu Država, družba, svoboda (1976) ga razloži obširneje, na kratko pa pomeni, da brez etičnega konsenza država ne more preživeti, za ta konsenz pa je nujen prispevek vere. Ugotovitev se imenuje Böckenfördov pradoks. Iz njega izhaja močan pomen verouka, ki pa ima tudi v Nemčiji svoje nasprotnike.

Poleg vseh argumentov, vezanih na sicer ustavno zagotovljeno sodelovanje cerkve z državo, ki verouk tudi financira, stojijo še argumenti, da bi verouk lahko bil neobvezen predmet, na vrednote vezane vsebine pa bi zaobjela etika ali filozofija (kot je ponekod že).

Z vidika agnostika je protiargument lahko tudi ta, da bi šola morala spodbujati kritično mišljenje, ki je orodje za samostojno življenje, saj verska načela namreč na stopnji vere ostajajo nedokazana.