Socialni demokrati: od tretje poti do stranpoti slovenske politike

Rok Čakš
36
Rok Čakš

Že nekajkrat sem zapisal, da zame v Sloveniji obstajajo tri, največ štiri resne politične stranke; SDS, NSi, SD in pogojno SLS. To so stranke, ki imajo korenine, vrednotne temelje, organizacijsko strukturo, hierarhično kadrovsko piramido, vzpostavljen sistem političnega izobraževanja in napredovanja ter medgeneracijski prenos znanja.

In kljub zadnjim kadrovskim težavam, ko ministrske kandidate iščejo zunaj stranke, med saksofonisti in kiparji, Socialni demokrati sodijo med dobro usidrane stranke, ki jih ne odpihne prvi politični vihar, v katerega so potegnjeni.

Prav zaradi vsega tega čudi, da pod Dejanom Židanom, ki na videz deluje kot politik treznih, zmernejših pogledov, stranka takšne politike ne vodi. Bolj kot to daje občutek labilnosti, izgubljenosti, tavanja med politično-ideološkimi koncepti, za katere se ne more  povsem odločiti, ali so sploh njeni in ali bi se jih resno oprijela. Socialna demokracija danes v Sloveniji ni protagonist, trdno stoječi nosilec jasne politične paradigme, kateri se prilagajo drugi, temveč se je konkurenci primorana prilagaja sama.

Socialna demokracija danes v Sloveniji ni protagonist, trdno stoječi nosilec jasne politične paradigme, kateri se prilagajo drugi, temveč se je konkurenci primorana prilagajati sama.

Vse to je izkaz šibkosti, kakršna resni stranki tovrstne zgodovine in pedigreja ne priteče. Ta je še posebej očitna zadnjega pol leta, ko jih je kot nosilka (radikalnih) levičarskih idej s svojim statusom zunajvladne koalicijske partnerke povsem zasenčila Levica, zapuščeno zmerno levo sredino pa jim pobira Marjan Šarec.

Tampon stranka

SD je tako, povsem po lastni krivdi, stisnjena med dve vse bolj razbohoteni politični opciji levega pola. Namesto osrednje sile levo od sredine postaja tampon stranka med liberalno levico na eni in radikalno levico na drugi strani. Namesto da bi (so)krojila vladno politiko, ji preostane zgolj popravljanje vejic in pik v sporazumu med najvplivnejšima koalicijskima strankama levega šesterčka. Predčasni sklic strankine konference in ponižen podpis sporazuma med vlado in Levico, baje po intervenciji samega Milana Kučana, je dejanje javnega ponižanja, kot ga je bila pred tem deležna že stranka Alenke Bratušek. Obenem je to klavrna karikatura politične podrejenosti Socialnih demokratov tekmicem na levi.

Skrenitev s »tretje poti«

Kako se je Socialnim demokratom kaj takšnega lahko zgodilo? Zdi se, da so nazadnje vedeli, kaj delajo, pred dobrim desetletjem, ko sta strankino politično strategijo kovala Borut Pahor kot predsednik in Sebastjan Jeretič kot glavni marketinški strateg. Strategija se je, po Blairovsko, imenovala »tretja pot« in stranka je takrat močno presegala domet svoje jedrne volilne baze. Na državnozborskih volitvah leta 2008 so presegli celo 30 odstotkov, kar je za socialno demokracijo izjemen rezultat. Danes, v času vodenja radikalnejše, socialistične politike, skupaj z Levico komaj presegata polovico tega dometa.

Zdi se, da je drsenje od osrednje proti marginalni stranki slovenskega političnega prostora sovpadlo z odločitvijo v postpahorjevskem obdobju, da skrenejo s tretje poti in krmilo obrnejo radikalneje v levo. Obrat je novi predsednik Dejan Židan pospremil z javnimi izjavami v smislu »sem večji levičar od Boruta Pahorja« ter »ne verjamem v srednjo pot«.

V bistvu je stranka izvedla podoben manever kot Janša na nasprotni strani nekaj let prej, ko je zavestno zapustil zmerno sredino ter SDS popeljal odločneje v desno. S to razliko, da se je na skrajnem levem robu medtem rodila nova radikalna levičarska stranka, ki jo (številčno omejena) volilna baza prepoznava kot pristnejšo naslednico socialističnih idej.

Člani SD so med največjimi dobitniki slovenske tranzicije, razmazani od gradbeniških in premogovniških lobijev do graditeljev šotorov in »top-shop« prodajalcev pojočih adventnih venčkov ter žvrgolečih ur.

Fake socialisti

Manever zavijanja v radikalno levo vseskozi daje občutek, da se SD, z vsemi svojimi tranzicijskimi kapitalističnimi zgodbami in ozadji, zgolj pretvarja, da je nekaj, kar v resnici ni. Njihovi vidni člani so navsezadnje med največjimi dobičkarji slovenske tranzicije, razmazani od gradbeniških in premogovniških lobijev do graditeljev šotorov in »top-shop« prodajalcev pojočih adventnih venčkov ter žvrgolečih ur.

Zaradi vsega tega Socialni demokrati zmorejo v svoj socializem prepričati le redke, četudi je podobna igra njihovim predhodnikom uspevala desetletja. A partija je v času SFRJ za vrat držala tudi medije in civilno družbo, in zato je brezsramno luksuziranje avantgarde socialističnega razreda lahko ostalo prikrito pred javnostjo.

Danes, v dobi digitalne revolucije, učinkovito pretvarjanje enostavno ni več mogoče in je konec koncev za SD tudi povsem nepotrebno. Mar res kdo misli, da si volivci, vajeni udobnega materialističnega potrošništva, ki jim ga prinaša kapitalizem, res želijo vrnitve v čase, ko so bili primorani za okolje skrbeti z vožnjami na sode/lihe dneve (zaradi pomanjkanja bencina seveda), ter se proti potrošniški logiki boriti s pičlo izbiro osnovnih dobrin na praznih prodajnih policah?!?

Spomin na socializem dandanes živi le v idealizirani nostalgiji za časi njihove mladosti, medtem ko si na starost materialističnega prikrajšanja v resnici ne želijo, njihovo potomstvo pa si ga sploh ne more predstavljati.

Namesto, da bi se strateško pozicionirala v okoliščinah sodobne realnosti, se SD vedno znova pušča povleči nazaj v utopijo preživete preteklosti.

Zato nima nobenega smisla z radikalno Levico tekmovati pri pljuvanju čez kapitalizem ter pri s pametjo skreganem početju, kot je denimo obramba kolapsiranega socialističnega režima Bolivarske republike Venezuele. A namesto, da bi se strateško pozicionirala v okoliščinah sodobne realnosti, se SD vedno znova pušča povleči nazaj v utopijo preživete preteklosti.

Medtem ko oprijemljivih izzivov v tem času sploh ne manjka. V slovenski politiki se namreč nezadržno končuje doba, ko se je volivce dalo vedno znova prepričati s strašenjem pred velikim sovragom z desne, Janezom Janšo. V prihodnje se bo od strank levo od sredine zahtevalo še kaj več od zagrizenega antijanšizma, kar je za SD kot etablirano stranko v resnici prej priložnost kot prepreka.

Priložnost, da se otrese preživetih iluzij preteklosti, sprejme realnost današnjega sveta in se v skladu z njo tudi obnaša. Navsezadnje je to tudi zaenkrat zelo uspešna formula premiera Marjana Šarca. A Šarec s svojo stranko je še vedno lupina brez prave vsebine, ki se lahko razpoči ob prvem viharju.

Bodo, ko se bo to zgodilo, v SD tokrat vendarle pripravljeni?!?

Print Friendly, PDF & Email
DELI

KOMENTARJI: 36

  1. Ne vem, kaj bo z menoj, če potone SD.

    Brez SD in njenih zgodovinskih uspehov, ki segajo v prve dni ljudske revolucije, mi ni živeti.

    Na kolenih bi šel na Čebine, če bi to kaj pomagalo SD.

      • Nisem igor. Ne bom mesaril, nisem tak. Kar je takrat bilo je pač bilo. Kleroustaški pomagači nacistov so dobili svojevrstno lekcijo. Tak je bil sklep zaveznikov na konferencah že pred tem. Res ne razumem slovencev, ki objokujejo prebutane ustaše, res ne…

      • Debela berta, seveda nisi igor, saj tudi Igor ni Igor, temveč ima ime po nekoč cenjenem svetniku, ki goduje vsako leto 29. septembra.

  2. Le nekaj ne razumem, zakaj SD, ki obožuje komunizem, ni obdržala tega imena – Zveza komunistov ?

    Sedaj so nekoliko v zadregi, ker bo to ime (ki ga že udejanja Združena levica) prevzel nekdo drugi. To je pač BLAGOVNA znamka, ki se sedaj v Sloveniji dobro prodaja.

    Šarec je res “lupina brez vsebine”, ki se bo nekoč razletela. Oziroma, ko jo bodo odrabili, jo bodo dali na “smetišče zgodovine”. Sam Šarec pa bo preživel v okviru Združene levice.

    • Kraševka,edina stranka,ki deluje zares KOMUNISTIČNO,je pa stranka,ki jo vodi tvoj tovariš Janez Janša.
      Ostali pa nimate in ne smete nič misliti,ker za vas misli in “DELA”,vaš dosmrtni predsednik,tovariš Janez Janša.

  3. V Nemčiji bi na volitvah v Evropski parlament zmagal Sultan Erdogan. Tako, da bi v primeru strmoglavljenja kaj hitro dobil nov šiht.

  4. Vse kaže, da je Židanovim samooklicanim Socialnim demokratom (SD) uspelo po vseh na zunaj poudarjenih levitvah in zamenjavah imen ter strankarskih simbolov dokončno zlesti oz. zaiti v “slepo črevo” slovenske strankarske politike oz. volilnega telesa v RS, kar pomeni tudi v “slepo črevo” lastnega preživetja.
    V pragmatističnih, ideoloških, političnih, kadrovskih in premoženjsko-lastniških premenah ter levitvah na poti od totalitarne vladajoče Kučanove ZKS, ki je ob osamosvojitvi RS absolutno in neomejeno razpolagala še z vsem kadri, finančnimi, materialnimi, podatkovnimi sredstvi in vsemi tajnimi resursi svoje “jeklene pesti” oz. tajne politične policije SDV, do ideološko in politično izpraznjene ter kadrovsko izčrpane Židanove SD v tretjem desetletju samostojne in vsaj ustavnopravno politično pluralne RS, so se najbolj zvesti kadri nekdaj vladajoče ZKS in njene zveste tajne SDV po temeljito domišljenem strateškem planu “sestopanja z oblasti” razpršili po vseh novoustanovljenih političnih strankah in civilnodružbenih organizacijah, kjer so si zagotovili nujen nadzor in odločilen vpliv nad večino organiziranih političnih strank in civilnodružbenih gibanj v RS.
    Nenehne kadrovske “transfuzije” drugim oz. novim in novim političnim strankam na samooklicani levi sredini in levici (od LDS, Zaresa, SM, Desusa, PS, SMC, SAB, LMŠ do ekstremne Levice) na eni strani ter nenehna “skrb” za kadrovski in programski nadzor in vpliv tudi nad opozicijskimi “pomladnimi strankami” Demosa (od SKD do SDS, SLS, SNS, NSi) na drugi strani so sicer krajevno in kadrovsko in premoženjsko najbolje organizirano ter podprto stranko SD izčrpale do te mere, da stranka v mandatu manjšinske vlade Marjana Šarca ni več sposobna iz svojih kadrovskih vrst ponuditi niti kompetentnega kandidata, denimo za ministra za kulturo, ampak je presrečna, če se dovolj samovšečni in pustolovski kandidat prijavi kar sam in je celo pripravljen za ministrsko “tolsto kračo” vstopiti tudi v brezmočno stranko SD ter ji vsaj za čas ministrovanja plačevati “glavarino”.
    Povsem logično je, da od tako ideološko in politično nenačelne, pragmatistične in populistične stranke, ki je pripravljena za obstanek ob “koritu” oblasti po eni strani brutalno “lomiti hrbtenice” in po drugi strani “kameleonsko spreminjati barve” ter izdajati lastne politične interese in z njimi najzvestejše člane in politične privržence, vsi politično razsodnejši ljudje, ki niso zasvojeni s strankarskim programom in politiko kot “verniki”, bežijo drugam in si iščejo strateško ter načelno bolj domišljene ter tudi v vsakdanji banalni praksi verodostojnejše stranke in njihove prvake.
    In prav nič presenetljivo ni, če se delu članstva in delu volilnega telesa ideološko brezkrvne, populistično in politikantsko prilagodljive SD, ki mu srce še vedno “bije na levi”, zdi vrednejša podpore novokomponirana, sicer pa ekstremno nazadnjaška skrajna Levica, ki v mnogih ostarelih jugonostalgikih in nekritičnih vernikih ideologije socialističnega “raja na zemlji” ter proletarske “enakosti v revščini” ponovno presenetljivo uspešno vžiga stare politične in ideološke fantazme ter populistično obnavlja že zdavnaj zgodovinsko poražene in izkustveno sprofanirane ideološke in politične mitologije ter fantazme klasičnega komunizma .

  5. Bomo kaj komentirali Šarca, ki si ne upa govoriti pred evropskim parlamentom, čeprav je bil vljudno povabljen.

    Drugi, ki so bili tudi povabljeni, bodo priliko izkoristili.

    Za to svojo strahopetno odločitev je izbral najbolj neumen in za lase privlečen izgovor, češ da se boji, da bi mu očitali, da da bi bil njegov govor predvolilno obarvan.

    • Čudno, pa ravno SDS je prejšnji teden že četrtič vložil v proceduro predlog eu resolucije o obsodbi vseh totalitarizmov.
      Predlog je bil obravnavan na odboru za pravosodje.
      Lahko uganete rezultat glasovanja?

  6. Vsak se predstavi.
    Tokrat se je Šarec predstavil EU parlamentu tako, da je pokazal, da ga EU ne zanima. Oziroma, da sploh nima pojma, kaj naj bi tam govoril.

    Strici mu pač niso pripravili teksta. Tako, da fant brez teksta je lahko ostal samo doma. Doma mu je pa kar ugodno, saj mu mediji vse prizanesejo.

      • Saj Kraševka bi se najraje priključila nazaj k Italiji samo da ne bi rabila priznati zaslug NOB za Primorsko!!

      • Igor, kakih zaslug za Primorsko?

        Mar nismo že pravnomočno ugotovili, da so fašisti s solzami v očeh na obeh straneh sami zapustili Primorsko septembra 1943?

  7. Naj predstavi, kako imajo namen komunisti prevzeti – okupirati EU?!
    Slovenija je okupirana od komunizma. Še vedno stojijo kipi njih zločinskih herojev. Kdo drug je postavil kip kolaborantu s komunizmom Edvaedu Kocbeku?! Brez njegove kolaboracije s komunisti bi ti ne mogli izvesti krvave revolucije in zategniti slovnskemu narodu štrika okoli vratu in sedaj vzdihuje v zadnjih krčih.
    Prav imajo Štajerci, ki trdijo že od časa “Depale vasi”, da so zopet okupacijo uvedli komunisti in imajo več svobode in gospodarskega napredka ter kulturo, vero rojaki v sosednji Avsrtiji. Ni čudno, če drvi vse ven in zlasti v Avstrijo!
    Seveda, je neumno, ker namesto tega ljudje ne gredo tja po pamet in volijo NSi ali SDS. Če se že izseljujejo bi morali kupiti hiše v območju manjšine v Avstriji ali Italiji, kjer je okoli Gorice in Trsta izjemna klima, zemlja in na prodaj hiše, na stotine vil poceni, ker je tam staranje prebivalstva in jih bodo poselili tujci iz drugih celin, Slovenci pa se selijo v Ameriki, Avstralijo, Novo Zelandijo, Nemčijo. Neorganizirano razpršenje, nepovezanost doma in v tujini je lastnost zadnjih generaij, ki so jih vzgoijili tako in delajo tako… Vsi so jedli, vsi so pili,,, v egiptovski sužnosti, potem pa so se razgubili, ostale so izselili v tisočletno blodnjo po svetu, ponovno v Kanan… Izumili so komunizem, da bi nafarbali, podprli so ga sosedje, da bi uničili sosede in ti so se vrnili po njih. kako človek obrača…, ha, ha! Zbudite se in pojdite volit in zamislite se kaj je demokracija. Ne da imam samo jaz prav in je vse le zame. Pogovorimo se, ne govoriti eden mimo drugega…

  8. Slovenec kremenit 20. marca 2019 ob 14:13
    Debela berta, seveda nisi igor, saj tudi Igor ni Igor, temveč ima ime po nekoč cenjenem svetniku, ki goduje vsako leto 29. septembra.

    Sherlock Holmes je še vedno na delu s svojo paranojo!!!

    • Mar boš res zatajil ljubečo mater in skrbnega očeta, ki sta hotela z svojega sinka najboljše in ga krstila po svetniku?

  9. Klančar, 6,56
    Zelo dobro napisano.

    Rer bi bilo dobro, da bi šli Slovenci v Avstrijo “kupiti pamet”, da bi se pametno odločali za voliti NSi in DSD ter SLS

  10. Slovenec kremenit 21. marca 2019 ob 20:50
    Igor, kakih zaslug za Primorsko?

    Mar nismo že pravnomočno ugotovili, da so fašisti s solzami v očeh na obeh straneh sami zapustili Primorsko septembra 1943?

    Bi se pa ta isti fašisti leta 1945 kot zmagovalci vrnili, če ne bi bilo NOB-ja!!!! Zelo, zelo si zaveden v tem primeru!!!

    • Igor, to je tvoja zlonamerna z ničemer dokazana domneva, s k katero se tolažiš.

      Kako naj bi se fašisti vrnili na Primorsko, če so se pa vendar medtem preoblekli v italijanske partizane.

      • Pripis

        Igor, partizani, katerikoli, pa ne segajo po tuji zemlji.

        Celo nasprotno, še svojo velikodušno odstopajo drugim.

  11. Slovenec kremenit 22. marca 2019 ob 20:44
    Igor, to je tvoja zlonamerna z ničemer dokazana domneva, s k katero se tolažiš.

    Kako naj bi se fašisti vrnili na Primorsko, če so se pa vendar medtem preoblekli v italijanske partizane.

    To so dejstva! Meja se ne spreminja, če za to ni razloga in tako bi leta 1945 zopet stopila v veljavo Rapallska meja!!!! Kateri “dobri strici” bi pa nam dali Trst, Gorico in ne vem kaj še, če ne bi bilo odpora pa niti ti, Slovenski štor, Kraševka….. ne zna odgovoriti!!!!

    • Vidiš, če ne bi bili komunisti v tako dobrih odnosih s fašisti in če bi jih premagAli, kot se hvalite, bi bila pa Trst in Gorica naša.

      če v vojni ne zmagaš in če se boriš le proti lastnemu ljudstvu, ti pač pravi zmagovalci določajo meje.

      • Bla, bla, bla………pojma nimaš o takratni politiki in razmerju moči!
        1. Brez NOB, Rapallska meja
        2. Z NOB, meja kot je danes, zaradi že potekajoče hladne vojne smo pač dobili, kar je bilo
        možno!

        Tvoja razlaga je nikakršna in res edina bilka na katero se opiraš, to je poraz tistih, ki jih podpiraš!
        KATERI STRICI BI NAM KAJ DALI BREZ BOJA??? ODGOVORI GENIJ ALI PA NE RAZPRAVLJAJ VEČ O TEM!!!!!

      • Rekel si, kateri strici bi nam kaj dali brez boja?

        Napačno zastavljeno vprašanje, ker ni šlo za “dati”, temveč “vrniti”.

        Polnjenje fojb in drugo nezaslišano komunistično nasilje ni bil boj, ampak zločin.

        In zločincev nihče, ki je priseben, ne nagradi, ampak kaznuje.

        Tako so ravnali tudi zmagovalci.

Komentiraj