Iz časovno oddaljene perspektive je veliko lažje pisati, razum postane treznejši, stvari ne vidiš več s srcem, ampak z glavo. Pogled se zbistri, stvari dobijo jasnejšo obliko, slika je realnejša in lažje postaviš stvari na pravo mesto.
Zato lahko sedaj jasno rečem, da smo v epidemiji kot družba padli na izpitu. Poslušamo psihologe, socialne delavce, učitelje … vsi govorijo samo: vedno več otrok je debelih, vedno v več zakonih škriplje, odnosi na delovnih mestih so se skrhali, otroci imajo psihične težave … Ja hudiča, kje pa ste bili prej?
Ko enkrat poči, je lahko modrovati! Po vojni smo lahko vsi generali, po tekmi vsi trenerji, vsi najboljše vemo, kaj je potrebno narediti. Najlažje je odgovornost prevaliti na državo, država je odpovedala! Kje je odpovedala država? Da ni poskrbela, da se zakonca ne bi prepirala, da bi otrokom predpisala vsaj dve uri gibanja na dan pod nadzorstvom policije, da bi uvedla policijsko uro za nadzor nad tem, koliko otroci uporabljajo pametne telefone ali računalnike? Bi morala država postaviti nekoga, ki bi vzpostavil in vodil pogovor med zakoncema?
Ko država skrbi za vse, se človek razvadi in pozabi, da je vzgoja otrok primarna naloga družine, ne pa pedagogov in da dnevna komunikacija med možem in ženo ni stvar psihologov, pač pa njun medsebojni odnos, pa naj bo slab ali dober.
Če psihologi, socialni pedagogi, socialni delavci, učitelji in vsi ostali strokovni delavci do pred epidemije niso zasledili, da imajo nekateri otroci težave, da je družina disfunkcionalna, kako so kar naenkrat postali tako pametni in vidijo vse, še to, česar ni? Kaj pa so počenjali do sedaj? Seveda so tudi oni del državne hierarhije in bi kot taki morali ukrepati, ampak ukrepati pravočasno. Ni pa njihova vsa odgovornost in kazati s prstom na njih je pravzaprav podlo, zavajajoče, in kot sem že zapisal, najlažje je prevaliti odgovornost na državo, država je vedno kriva za vse, razen ko so na vladi leve stranke.
Socialistična delitev odgovornosti je najlepša, saj na koncu vedno pridemo do tega, da ni nihče kriv za nič, pač pa gre predvsem za splet okoliščin. Ko država skrbi za vse, se človek razvadi in pozabi, da je vzgoja otrok primarna naloga družine, ne pa pedagogov in da dnevna komunikacija med možem in ženo ni stvar psihologov, pač pa njun medsebojni odnos, pa naj bo slab ali dober.
In zopet smo pri tem, da ljudje ne ločijo med povodom in vzrokom. Imajo pa priročen izgovor – epidemijo. Za vse sta krivi epidemija in država. Za to, da otroci v nedogled surfajo po internetu ali igrajo igrice, je kriva država, ker jim vse to dovoljuje, ne pa starši, ki bi jih morali nadzirati in vzgajati. Da se prepirata mož in žena, sta prav tako krivi epidemija in država, ne pa to, da mogoče nista normalno komunicirala že več let in pravzaprav težko živita z drug drugim, kar je pa epidemija samo še potencirala, saj mož ni mogel v bližnji bife, kjer je preživljal popoldneve, ona pa ne zvečer na telovadbo, nihče od njiju pa itak ni vedel, kako gre v šoli njunemu mulcu, niti ne, kje se potika in s kom se druži? Medsebojni kontakti pa so bili pred epidemijo med vsemi tremi itak omejeni na samo na najnujnejše. Sedaj pa, ko so prisiljeni živeti drug z drugim več časa, pa veliki pok! In kdo je tu odpovedal, družina ali država? Ali pa smo z izogibanjem odgovornosti in prenašanjem le-te padli na izpitu kot družba?
Za otroke so v prvi vrsti odgovorni starši, za odnose med partnerji pa partnerji sami, za odnose na delovnem mestu ravno tako zaposleni sami … vse drugo je samo slab izgovor.
Kaj je torej tu vzrok, kaj povod in kaj posledica? Naša površnost vidi samo posledice, povode pa zamenjuje z vzroki. In ravno tako kot v medicini, če hočeš dobro zdravstvo, se mora le-to ukvarjati z vzroki bolezni in jih odpravljati, ne pa da samo sanira posledice! Zato je treba pobrskati globlje, kaj so vzroki za to, kar je z epidemijo splavalo na površje? Tega pa ali nočemo ali ne znamo.
Zato smo tudi kot družba v celoti padli na izpitu, izogibamo se odgovornostim, ki bi jih morali prevzeti zase, za svoje najbližje in za svoja dejanja. Za otroke so v prvi vrsti odgovorni starši, za odnose med partnerji pa partnerji sami, za odnose na delovnem mestu ravno tako zaposleni sami … vse drugo je samo slab izgovor. Če imaš otroka, ki je podvržen debelosti, pojdi z njim v naravo, delaj z njim športne vaje, motiviraj ga, tri ali štiri šolske ure telovadbe na teden so premalo. Če imaš s partnerjem težave, se najprej z njim odkrito pogovori, ne pa da se ga dobesedno izogibaš … vendar je to težko, razumem. In lažje je zvaliti krivdo na nekoga drugega, najlažje na državo ali pa na vlado, ki za te osebne težave sploh ne ve!
No, pa če smo že ravno pri vzrokih, povodih in posledicah. Gospa Tanja Fajon je napovedala prihod na državno proslavo, ker je hotela izpasti državotvorno, s figo v žepu, Slovenija itak nikoli ni bila njena intimna opcija! Zato ji je neudeležba praporščakov NOB padla kot darilo iz neba, s čimer je lahko opravičila svojo odsotnost, dobila je povod za neudeležbo! Sicer ona to navaja kot vzrok, vendar ja, vzroki so običajno skriti ali pa jih nočemo videti, povodi pa se vidijo.
Čim niso na oblasti, začnejo z revolucijo vse večjega nasilja in ropanja: državo je treba ropati, se je izgovoril rdečkar, ko sem ga vprašal. zakaj to dela in se ima za dobrega državljana…
Mentaliteta, ”država je dolžna poskrbeti za vse,” ki jo navaja dr. Štefan ima globlje korenine.
Socializem in komunizem sta bila utemeljena prav na tem, da je država dolžna skrbeti za enakost in solidarnost, torej če nisi naredil nič moraš dobiti enako kot tisti, ki je ustvaril presežno vrednost.
Kljub temu, da je Slovenija izšla iz komunizma pa ni bila uspešna v tranziciji pri ključnem vprašanju : to je sistemu upravljanja z javnim denarjem, ki je ostal po komunistično centraliziran , torej je upravljanje in odločanje ostalo odtujeno v rokah vsakokratne politične zmagovalke volitev oz. koalicije. S tega vidika so se stvari v bistvu še poslabšala, država je celo centralizirala pobiranje davkov, ki je bilo v socializmu v domeni občin, ki sedaj nimajo podatkov koliko denarja je sploh bilo prispevano v državno blagajno in od koga .
Davčne obremenitve so se zaradi birokratizacije in centralizacije, kot tudi širitve socialnih transferjev močno povečale in danes nam država pobere že več kot 50% ustvarjenega.
Tistih, ki ustvarjajo novo vrednost je tudi zaradi slabe demografije (nad 650.000 upokojencev) vse manj in teh ki porabljajo je s porastom birokracije in normiranja vse več.
Če ti država pobere več kot 51% ustvarjenega je najbrž povsem logično da pričakuješ od države da bo reševala zadeve za katere se je proglasila kot pristojna, V centralizirani državi je država pristojna za vse zadeve in z njimi tako tudi upravlja. To pomeni, da k soupravljanju ne pripušča nikogar, kako naj se torej ljudje počutijo soodgovorne.
Povsem drugačno pojmovanje imajo državljani v decentraliziranih državah. Večino zadev rešujejo in z večino javnega denarja upravljajo lokalne skupnosti, ljudje neposredno čutijo koliko denarja so sami ustvarili, koliko in kako so ga porabili pri porabi in reševanju problemov sodelujejo zato se zavedajo soodgovornosti za posledice,
Peter, zelo dobro razmišljanje.
Posebej se strinjam s trditvijo, da država ni bila uspešna v sistemu upravljanja z javnim – to je našim – denarjem. Vzrok je ta, da so na glavnih pozicijah ostali kadri bivšega režima, samo malo drugače so se poimenovali – delali pa samo zase in za svoje žepe. Zato pa sedaj, ko se jim korito odmika, takšna histerija.
A pod ostanki misliš na Janšo, Gorenaka, Petriča, Jambreka?
Dragi gostujoci avtor, psihologi smo ze prej opozarjali da imamo premalo kadra da bi naslovili tezave mladostnikov. Problem pandemije je samo v tem, da nas je premalo da bi lahko pomagali vsem, ki so v tezavah on delno je zato odgovorna drzava, ki ne razpise vec delovnih mest za ljudi, ki bi lahko pomagali. Zato prosim, kje ste bili pa prej vprasanje je pavsalno in kaze nato da ne poznate ozadja. Ze prej smo delalii s polno silo, delali izven delovnega casa, da bi pomagali otrokom s tezavami. Pandemija je nazalost na povzrocila da ima se vec otrok tezave kot prej. Seveda gre za probleme druzin v prvi vrsti, drzava pa bi lahko poskrbela da poskusamo pomagati vsem, ki imajo tezave in vec kot delati 24/7 pa ne moremo. Vse to nima veze s socializmom. Hvala
Kaj pa učitelji, šolski svetovalci… ljudje, ki so vsak dan v kontaktu z ljudmi, iz lastnih izkušenj vem, da raje pospravijo težave pod preprogo in se z njimi začnejo ukvarjati šele potem ko eskalirajo. Mogoče gre v določenih segmentih tudi kaj na rovaš države, ki ni zagotavljala dovolj ustreznega kadra, kdo pa je imel večji del ministrstva, ki so za to zadolžena v “svoji lasti”, SDS, NSi ali celo SNS? ne, pač pa ponosni nasledniki KPJ, ki niso opravili s socializmom v svojih glavah.
Mar ne vidiš, da se je z vso grozovitostjo izkazalo, da komunistična parola “kultura in prosveta naša bo osveta” iz leta 1945, torej od izbruha komunistične svobode, ni bila muha enodnevnica.
Štefan Š.., to je res, da ima na naših tleh – ŠOLSTVO v rokah ves čas LEVICA, ki ji dominira Štrukljev sindikat.
Tinka, psihologi zdravite posledice, ko je večinoma že pozno ali celo prepozno. Nič pa ne govorite o družbenih vzrokih pandemije duševnih bolezni med mladostniki, ki pa seveda postanejo moteni odrasli.
Ne poveste, da je sodobna oblika družine disfunkcionalna, da proizvaja duševne invalide, ker so starši večji del dneva odsotni. Nič ne poveste, da je feministična ideologija, ki se napaja iz sovraštva do moških in skuša odpraviti moško supremacijo v družbi, destruktivna ideologija, ki uničuje odnose med moškimi in ženskami. Spola sta pač različna in ženske verjetno nikoli ne bodo ustvarjale tehnološkega razvoja v enaki meri kot moški. Ne predstavljam si prevladujoče vloge žensk recimo v gradbeništvu, metalurgiji, ladjedelništvu, proizvodnji letal, računalnikov itd. Feministke so močne v politiki in podobnih poklicih, kjer ni treba ničesar otipljivega pokazati.
Nič ne poveste, da je sodobna LBTH ideologija šla daleč preko okvirov emancipacije spolno deviantnih posameznikov in da zdaj dobesedno posiljujejo vso družbo s svojimi spolnimi teorijami, zlasti pa seveda mlade in jih pehajo v duševne stiske.
Nič ne poveste, da sodobna multikulti ideologija in praksa ustvarja Babilon, družbo, v kateri posamezne etnične in rasne skupine živijo druga mimo druge in se nikoli ne integrirajo v funcionalno celoto. Nekaj temnopoltih najstnic iz Londona je v intervjuju povedalo, da nimajo niti ene belopolte prijateljice. Kakšen je psihološki profil posameznika, ki živi v tovrstni neintegrirani prisilni multikulti družbi?
Eden redkih sodobnih psihologov, ki ima toliko poguma, da, opozarja na vzroke sedanje deviantnosti na Zahodu, je Jordan Peterson, ki pa je pogosto deležen žolčnih napadov, zlasti s strani zagrizenih feministk, ki so velik del problema sodobnih psihičnih deviacij. Ne gledajo na družbo kot celoto, temveč samo na ženske, ki jih prepričujejo, da so sistemsko diskriminirane, zatirane s strani moških in kot take prikrajšane. V resnici pa ženske v povprečju živijo bolje kot moški, prihranjeno pa jim je opravljanje najtežjih in najbolj zahtevnih poklicev, brez katerih pa sodobna visoko tehnološka družba ne bi mogla obstajati.
Kar je resničen problem žensk, je to, da matere niso ustrezno družbeno zaščitene, tudi finančno, da se jim ne bi bilo treba boriti za vsakdanji kruh na trgu delovne sile. Če bi imeli materinski temeljni dohodek namesto da se govori o utopičnem univerzalnbem temeljnem dohodku, bi se marsikatera ženska raje odločila za vlogo matere, namesto kruhoborke na trgu delovne sile, ki otroke pahne v položaj, da odraščajo brez staršev.
Najlaže se je konformistično vdati v prevladujoči politično korektni tok javnega govora, pri čemer človek izpade pameten in etičen, čeprav ni ne eno ne drugo.
Se v veliki meri strinjam z vami ampak to je zopet stvar za drugo kolumno, mogoče tudi vas kot avtorja. Jaz sem se omejil bolj ozko.
Spoštovani dr. Šumah, odlično, čestitke! Podpišem do zadnje črke, ker natanko tako mislim tudi sam.
Kljub temu ostajajo nerazviti še naprej nerazviti, torej, ta denar, ki se uspešnim in razvitim občionam ne daje, kolikor ga proizvede njih gospodarstvo, “nekdo iz ozadja” pokrade. Torej, tajni zakoni partije še vedno veljajo potom birokracije in represije, sodestva, ustavnega sodišča…, medijev, skupaj z STA, v njenih rokah.
Kar zadeva problema, da je družina postala disfunkcionalna, je razlog žal v tem, da so ženske enako prisiljene, da se borijo za vsakdanji kruh kot moški. Tradicionalna in zdaj s strani feministk osovražena in prezirana patriarhalna družina je bila kljub pomanjkljivostim bolj funkcionalna kot sedanja ohlapna oblika družine, ki je bolj nekakšna začasna zveza za zadovoljevanje spolnega nagona kot kaj drugega. Spolnost danes kotira bistveno više kot skrb za otroke. Družine razpadajo, ker si partnerja najdeta drugega partnerja, čeprav bi otroci seveda radi videli, da ostaneta starša skupaj.
Nastajajo t.i. sestavljene družine, kjer so otroci iz različnih zakonov, med katerimi se pogosto razvije zavist in ljubosumje, največji problem pa je, da otroci v sodobni družini odraščajo brez staršev, saj sta oba starša večino dneva odsotna v borbi za vsakdanji kruh. V tradicionalni družini je bila mati doma, otroci pa niso bili nikoli sami oziroma brez matere. To pa je ključno za zdrav razvoj otrok.
Danes se veliko govori o utopični ideji univerzalneta temeljnega dohodka, veliko bolje pa bi bilo, če bi materam zagotovili materinski temeljni dohodek. Marsikatera ženska bi se, če bi imela zagotovljeno eksistenco, raje odločila za vlogo matere kot za vlogo kruhoborke na trgu delovne sile. Ampak materinski temeljni dohodek je v danih razmerah intenzivne protimoške feministične propagande verjetno bolj utopičen kot univerzalni temeljni dohodek.
Minič pravilna ugotovitev, rešitev zato ”da bi se manj kradlo iz ozadja” je v decentralizaciji upravljanja z javnim denarjem in prenos odgovornosti ter oblasti na nižje nivoje. V razpršenem sistemu je elitam precej težje delovati iz ozadja, saj bi morali biti hkrati na več lokacijah, kjer se denar zbira in odloča o razdelitvi.
Tudi medijem je v decentraliziranem sistemu upravljana težje obvladovati vse nivoje odločanja in težje promovirati sistem, ki tistim, ki obvladujejo medije zagotavlja ”sodelovanje” v delitvi.