So vodilna mesta v policiji pravica ali privilegij ter kdo vpije “ujemite tatu!”

Vir foto: policija.si, Slovenec.org

Prejšnji teden so, kot je znano, ustavni sodniki v najtesnejšem razmerju (5:4) zadržali izvajanje zakonskih sprememb, ki bi uvedle nov sistem kadrovanja med vodilnimi policisti. Nekateri spremembe vidijo kot željo vladajoče politike, da si podredi može postave, drugi pa potrebno kadrovsko reformo, ki bi v sistem prinesla več transparentnosti, predvsem pa večjo odgovornost policijskih šefov.

Kakšni so argumenti za in proti in zakaj je US v resnici zadržalo izvajanje zakona?

Prenovljeni Zakon o organiziranosti in delu v policiji, ki je v veljavo stopil pred dobrim mesecem, namreč predvideva uvedbo mandatnega sistema zaposlovanja vodilnih policistov. To pomeni, da bi po novem na primer določen komandir (načelnik) policijske postaje imel zagotovljeno službo na dodeljenem položaju za obdobje petih let, nato pa bi bil ocenjen glede na svoje rezultate.

V primeru, da ne bi zadostil standardom, potrebnim za opravljanje funkcije, bi bil premeščen na drugo delovno mesto. Dosedanja ureditev ni predvidevala prenehanja mandata vodilnim zaradi neučinkovitosti, torej so lahko na svojem položaju ostali tako rekoč do upokojitve.

Strah pred reformo sprožil ustavno presojo

Pred dobrim mesecem je tako okoli 130 policijskih vodij prejelo obvestilo o prenehanju zaposlitve. A nihče ni ostal brez službe, niti brez položaja: dobili so le status vršilca dolžnosti svoje funkcije, ki ga bodo obdržali, dokler ne bo zaključen izbirni postopek, kot ga predvideva zakon.

V Policijskem sindikatu Slovenije menijo, da takšen sistem daje politiki proste roke, da bi lahko nastavljala sebi zveste kadre na vodilna mesta, zato so vložili zahtevo za ustavno presojo in predlagali začasno zadržanje izvajanja spornih zakonskih določil. Zapisali so, da naj bi po novem vodje in preiskovalci v strahu pred sankcijami delovali popolnoma podrejeno in v skladu s pričakovanji aktualne vladajoče politiketer da bi spremembe omogočile nekrivdno politično razreševanje vodilnih policistov.

Izpostavili so tudi strah pred izgubo službe omenjenih vodij in “kršenje delavskih pravic” ter domnevne nepopravljive posledice, ki bi jim jih prenovljeni sistem lahko prizadejal. Ustavno sodišče je sindikatu pritrdilo, in s petimi glasovi za in štirimi proti “do končne odločitve” zadržalo izvajanje za sindikat spornih členov zakona.

To ne pomeni, da je po odločitvi spremenjena zakonodaja protiustavna, temveč, da je le njeno izvajanje zadržano. V takšnih primerih sodišče tehta med škodljivostjo izvrševanja morebiti protiustavnega predpisa in škodljivostjo neizvrševanja obravnavanega predpisa, ki je ustaven.

Obramba delavskih pravic ali privilegijev?

A kot sta v ločenih mnenjih obrazložila ddr. Klemen Jaklič in dr. Rajko Knez (oba sta glasovala proti zadržanju), zahteve policijskega sindikata US sploh ne bi smelo obravnavati, saj zakon ne predvideva izgube služb in tako ne ogrozi eksistence visokih policistov.

Ddr. Jaklič pa med drugim tudi meni, da gre za boj za privilegije, in ne za pravice, saj, kot pojasni, pri pravici do neomejeno dolgega zasedanja vodilnega mesta v policiji seveda sploh ne gre za pravico, ampak za privilegij (in torej tudi iz tega razloga ne gre za ogroženost pravice), izhaja že iz splošno znane pravniške krilatice, da gre pri vseh vodilnih mestih za to namreč za privilegij zasedati vodilno mesto in ne za človekovo pravico!” Tudi vlada meni, da opravljanje dela na točno določenem delovnem mestu ni trajna pravica delavca.

Nestrokovnost lahko prinese nepopravljive posledice

Vlada pojasnjuje še, da želi z mandatnim sistemom zagotoviti uspešno, strokovno in učinkovito delo policije, zato naj bi se vodilni policisti na položaje imenovali tudi na podlagi veščin in sposobnosti, kot so sposobnost reševanja konfliktov, kritično in ustvarjalno razmišljanje, organizacijske sposobnosti, upravljanje ljudi ipd.”

V primeru, da vodilni policisti teh lastnosti ne bi imeli, tako ddr. Jaklič, bi lahko državljani utrpeli ne le težko popravljive, ampak celo povsem nepopravljive posledice za najbolj temeljne človekove pravice in dobrine.” Če parafraziramo, delovno mesto zahteva človeka, ki ga je sposoben opravljati.

Kot še navede, je izboljšanje sistema izbire vodstvenih struktur policije bistvenega pomena za zagotavljanja večje učinkovitosti pri zagotavljanju varnosti posameznikovih pravic in pravic skupnosti.” Več kot očitno pa je (bilo) takšno mnenje v preteklosti že širše sprejeto, saj je minister Hojs že večkrat pojasnil, da je mandatni sistem nameravala uvesti Šarčeva vlada v času ministrovanja Boštjana Poklukarja. Spomnimo, KUL koalicija nekdanjim lastnim predlogom zdaj goreče nasprotuje.

Zakaj je torej US zadržalo spremembe?

Če na kratko povzamemo bistvo ločenega mnenja sodnika Jakliča: vlada je ljudem dolžna zagotoviti čim bolj profesionalen in nepristranski policijski aparat. Obenem oblast ne sme ohranjati “zatečenih kadrovskih monopolov,” ki se pod krinko strokovnosti nabirajo v nedemokratičnih in tranzicijskih okoljih.

Za izboljšanje učinkovitosti policije so potrebne tudi kadrovske reforme, US pa želi ugoditi nasprotnikom teh reform, zato je, tako Jaklič, zajadralo izven pravne doktrine v sfero ad hoc arbitrarnega odločanja. Če povemo preprosteje, v tem primeru je US po mnenju svojega vidnega člana odločalo v interesu politike.

5 komentarjev

    • Tudi jaz tako mislim.
      Dejansko si Ustavno sodišče – PROTIUTAVNO PODREJA POLICIJO.

      Sodniški svet, itak sam – izbira razne sodnike in tožilce, tudi tiste, ki so jih poslali v Bruselj.

      Od kdaj pa Ustavno sodišče UPRAVLJA s POLICIJO?
      Ali naša USTAVA tako početje sploh DOVOLJUJE?

Komentiraj