So v nič kaj veselem decembru poslanci DeSUS-a najbolj trezni ljudje v tej državi?

Vir foto: pixabay, desus.si
Morda z naslovom nekoliko pretiravam. Slovenija, vsej turobnosti koronavirusnega lockdowna navkljub, ni povsem zapita niti v dobesednem niti v prenesenem smislu. Kljub vse težjemu psihološkemu momentu se mnogi Slovenci obnašajo situaciji primerno, odgovorno, z eno besedo, trezno. A ne prav vsi.

Podcast Čakševega komentarja je na voljo na dnu prispevka


Obenem se zdi, da treznih primanjkuje v politiki. Vsaj med tistimi, ki ne glede na izredne razmere ustvarjajo vzdušje politične negotovosti, dodatnega nepotrebnega pritiska na vladajoče, močno obremenjene že z reševanjem koronavirusnih zagat. Zanje se zdi, da jim je edini cilj destabilizacija vladajoče koalicije, ne glede na ceno.

Kljub temu pa bi bilo tudi v obstoječih razmerah opoziciji narobe odrekati pravico, da poskuša zamenjati oblast. To je pravzaprav njena dolžnost, če sami menijo, da znajo in zmorejo bolje. Oziroma predvsem, če so v to prepričali večino predstavnikov ljudstva.

A kaj ko zamenjavo oblasti napovedujejo že dva meseca, potrebne večine pa od nikoder. V tem času so iz legitimnega predloga Damijanovega kula prešli na opcijo mandatarja v skrajni sili, še nedavno prisilno upokojenega Karla Erjavca. V tihem upanju, da se ob absurdnost tega preklopa nihče ne bo obregnil.
So med treznimi tisti, ki verjamejo, da denimo poslanci SMC-ja na drugo stran ne bi prestopili za Jožeta P. Damijana, bi pa za Karla Erjavca, čeprav se njegove ambicije zdijo nadrealistične celo štirim od petih njegovih lastnih poslancev?!?

Prvi v vrsti opijanjenih: Socialni demokrati


Preden se lotimo razgradnje te absurdnosti, spomnimo naslednje - niti Damijan niti Erjavec ta trenutek združbi KUL ne prinašata potrebnih 46 glasov, zato je preusmeritev fokusa na predsednika DeSUSa od pobudnika ideje KUL koalicije vsaj nenavadna.

Od Tanje Fajon smo denimo slišali, da so Socialni demokrati pripravljeni podpreti kogarkoli, ki bo omogočil drugačno vlado. Kaj pravzaprav to pomeni? Da bi za predsednika vlade podprli tudi denimo Zmaga Jelinčiča, če bi sestavil enačbo, ki daje šestinštiridesetih glasov?!? Kaj pravzaprav takšno stališče pove o stranki, ki je še do nedavnega veljala za resno in napovedovala ambicije po premierskem položaju po naslednjih volitvah, zdaj pa bi se podložno priklonila vsakomur, ki ni Janša, ne glede na njegov program, mandatarske kompetence in osebnostne sposobnosti voditi državo v najhujši krizi od osamosvojitve?!? Lahko ob tem za Socialne demokrate brez opravljenega alkotesta zatrdimo, da sodijo na trezni del slovenske politične scene?!?

In nenazadnje, so med treznimi tisti, ki verjamejo, da denimo poslanci SMC-ja na drugo stran ne bi prestopili za Jožeta P. Damijana, bi pa za Karla Erjavca, čeprav se njegove ambicije zdijo nadrealistične celo štirim od petih njegovih lastnih poslancev?!?

Kaj razumejo poslanci DeSUS-a, česar vsi ostali ne, oziroma nočejo razmeti


Marsikdo bi rekel, da je zavračanje ambicij in odrekanje možnosti lastnemu predsedniku, da se povzpne na čelo koalicije ter sestavi novo vlado, edinstven primer v zgodovini parlamentarne demokracije. A zgolj korak ali dva distance do aktualnih političnih razmer sta dovolj za spoznanje, o kakšnih absurdih se trenutno pogovarjamo.

Ne samo, da je bil Karl Erjavec še nedavno odpisan iz politike, v kateri ga večina volivcev že zdavnaj ne jemlje več resno. Zdaj bi, potem ko so ga po sili razmer restavrirali, sestavil praktično enako koalicijo, kot smo jo na začetku mandata že imeli, le da bi jo vodil predsednik z najmanjšo, in ne največjo volilno podporo med vsemi petimi/šestimi koalicijskimi partnerji.

Že za prejšnjo konstelacijo vemo, kako klavrno je končala; kaj bi od takšne vlade torej lahko pričakovali zdaj, ko je povsem jasno, da partnerji vanjo ne bi stopili zaradi priznavanja avtoritete in kompetenc njenega voditelja, temveč iz najbolj brezupnega političnega oportunizma, da za vsako ceno spodnesejo obstoječo garnituro? Kakšna bi bila pravzaprav realna moč Erjavca kot predsednika vlade in njegovih petih poslancev od šestinštiridesetih, pomembnih za politično večino?!? In kakšna bi bila njegova legitimnost pri ljudstvu, ki ga je z bornimi 392 glasovi pustilo izven parlamenta, zdaj pa bi se kar mimo izražene ljudske nezaupnice povzpel na mesto voditelja države?!?

Zakaj se potem nekaterim zdi čudno, celo nezaslišano, da štirje poslanci DeSUSa trezno in realistično razmišljajo o teh stvareh? In se obenem upravičeno sprašujejo o tihih motivih nekaterih, da politični kaos izkoristijo in Slovenijo potisnejo na predčasne volitve, dokler jim ankete še kažejo vsaj nekaj podpore? Poslanci DeSUSa kažejo politično modrost v zavedanju, da bi kot krivci za politično krizo sredi koronavirusne kaj hitro obveljali sami, če bi ob tem vratolomnem sprehodu na levi breg preko prepada vsi skupaj zgrmeli v temino. Sprehodu po vrvi sredi neurja, v katerem lahko vsak nepredvidljiv sunek vetra prinese katastrofo.
Če bi še pred nekaj meseci, ali če hočete enim letom, kdorkoli napovedal, da ima Karl Erjavec vsaj minimalno možnost postati predsednik vlade Republike Slovenije, bi se mu vsi smejali, če pa bi pri tem vztrajal, bi ga nemara poslali na kakšen psihiatrični pregled.

Novinarji, od kdaj vam je Erjavec kot premier povsem samoumeven?


Če še politike z njihovimi računicami lahko razumemo, pa je skoraj neverjetno, a nič več presenetljivo, kako samoumevno so zgodbo o Karlu Erjavcu kot potencialnem novem slovenskem mandatarju kupili osrednji mediji. O predsedniku upokojencev, ki velja za velikega oportunista, izmuzljivca in za nekatere celo klovna slovenske politike. Tistega političnega nebodigatreba, ki ga ob sebi v resnici noče nihče, a nekako pride zraven v paketu, ko se sestavlja nova vlada.

Če bi še pred nekaj meseci, ali če hočete enim letom, kdorkoli napovedal, da ima Karl Erjavec vsaj minimalno možnost postati predsednik vlade Republike Slovenije, bi se mu vsi smejali, če pa bi pri tem vztrajal, bi ga nemara poslali na kakšen psihiatrični pregled. Danes pa je v osrednjih medijih praktično nemogoče zaslediti kakršnokoli resno kritično analizo poskusa uresničitve te njegove visokoleteče ambicije. Nasprotno, problematizira se stališče poslancev, ki v te nore ambicije svojega predsednika ne nameravajo podpreti.

Vse to priča o tem, kako je v tej specifični situaciji iz slovenskega javnega prostora izpuhtel občutek za trezno in realno presojo, kaj je za to državo normalno, dobro, še sprejemljivo. Priča o tem, kako globoko so različni družbeni akterji izgubljeni v času in prostoru trenutka, nekateri zaradi občutka ogroženosti njihovih interesov, mnogi pa tudi zaradi zaslepljenosti od sovraštva do Janševe oblasti.

Ob vseh teh pritiskih in poskusih, da jih opijanijo, pa ravno poslanci DeSUSa, ter seveda tudi SMC-ja, za zdaj ohranjajo presenetljivo trezno glavo. Od tega, ali bodo v treznosti vztrajali ves veseli december, pa bo odvisna doza streznitve, ki jo bo Slovenija potrebovala v naslednjih letih.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike