Prejšnji teden je bila na spletu objavljena datoteka Slovenia.txt, ki je vsebovala podatke o 110.177 slovenskih uporabnikih Facebooka. To je dobra desetina vseh slovenskih uporabnikov tega družbenega omrežja. Objavljeni so bili podatki, kot so datum rojstva, telefonska številka, e-naslov pa tudi nekateri drugi.

Podatki so bili s Facebooka ukradeni že leta 2019, ko je šlo za krajo podatkov dobre pol milijarde zemljanov. Objava seznama, na katerem se je znašel tudi Matej Tonin, ki je kot minister za obrambo varovana osebnost, je med Slovenci povzročila nemalo nelagodja. Če vas skrbi, ali so med ukradenimi podatki tudi vaši, lahko to preverite na tej spletni strani.

A četudi ugotovite, da niso bili, to še ni nujno razlog za odpiranje šampanjca in nadaljevanje nepremišljenega ravnanja s podatki v prihodnje. Večina uporabnikov spleta, predvsem pa aplikacij, ki jih na spletu dobimo brezplačno, se namreč niti ne zaveda, da le plačuje v drugi valuti, z osebnimi podatki.

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta najdete na koncu prispevka

Večina bo na tej točki zamahnila z roko in rekla, saj to že vemo. Če ne delamo nič narobe, kje je torej problem? Še več, večina si nas v resnici celo želi, da se to dogaja, saj to danes dela naša življenja bolj udobna. Aplikacije, ki jim preprečite zbiranje podatkov, vas opozorijo, da boste na slabšem vi, saj vam ne bodo prikazovali personaliziranih oglasov.

Personalizirani oglasi so v resnici še manjši problem. Tehnološka podjetja, še posebej tista večja, kot sta Google in Facebook, posnemajo pa jih tudi mnoga manjša, namreč zbiranje podatkov o nas zapakirajo v boljšo storitev. S tem, ko ji zaupamo svoj telefonski imenik, nam aplikacija pomaga najti uporabnike, ki jih poznamo. Na podlagi naše lokacije, preteklih iskanj, zanimanj in drugih podatkov o nas nam lansira objave, rezultate iskanja in priporočila, ki nas bolj zanimajo. Krasno, boste rekli. Še dobro, da Google in Facebook vesta vse o meni, ker je moje življenje zato toliko lažje. Pa kaj, če kdaj vidim kakšen oglas, ki me dejansko zanima.

Še dobro, da Google in Facebook vesta vse o meni, ker je moje življenje zato toliko lažje.

S kom vse želite deliti iskanja v poznih večernih urah?

Zadeva je bistveno kompleksnejša in nevarnejša, kot se morda zdi. Velikonočno razkritje osebnih podatkov, ukradenih Facebooku, opozarja, da se vdori in kraje podatkov dogajajo tudi velikim. Še bolj skrb vzbujajoče pa je, kaj podjetja, ki smo jim zaupali podatke, z njimi počnejo. Poleg tega, da jih uporabljajo za to, da nas na svojih platformah zadržijo čim več časa, nimamo tudi nobenega nadzora nad tem, komu vse jih prodajajo in kako ti ljudje (ali pa tudi družbena omrežja sama) z nami na ta način manipulirajo.

Ker točno vedo, kaj nas zanima, kaj moti in česa si želimo, ni težko manipulirati naših volilnih, nakupovalnih in drugih izbir. Vsakemu človeku namreč ustvarijo svojo resničnost, glede na to, katere informacije prek iskalnika in objav na družbenih omrežjih pridejo do njega. In ta realnost ni nujno sestavljena tako, kot si želimo sami. Vsakdo pa se odloča na podlagi informacij, ki jih ima. Če nadzoruješ, katere informacije nekdo ima, v veliki meri nadzoruješ njegove odločitve in izbire.

Poleg izjemne možnosti za manipulacijo pa je valuta naših osebnih podatkov v veliki meri valuta naše prihodnosti. Google ve o nas praktično vse. Prek pametnih telefonov natančno spremlja našo lokacijo, naš bioritem, navade. Shranjeno ima celotno 15-letno zgodovino našega iskanja na spletu, podatke o našem zdravju, kondiciji in spalnih navadah. Spremlja skoraj celotno našo komunikacijo, socialno mrežo, dopisovanje.

Čeprav se zdi to morda nekoliko futuristično ali na meji znanstvene fantastike, utegnejo ti podatki pomeniti tudi pomemben »strošek« v obliki denarja v prihodnosti. Nekatere zavarovalnice že zdaj s podatki o tem, kako vozijo lastniki avtomobila, vplivajo na našo zavarovalno premijo. V tujini podobno že počnejo tudi pri zdravstvenih zavarovanjih. V prihodnje utegnejo ti naši podatki pomeniti višjo zavarovalno premijo ali pa izgubo službe. Morda zaradi nečesa, kar smo zapisali v zasebnem sporočilu.

Googlu zaupamo vse, epidemije pa vendarle ne bi ustavljali

Omenjeno sicer ne pomeni nujno, da bi morali nemudoma prenehati zaupati katerikoli podatek komurkoli. Marsikaj namreč vendarle močno izboljšuje naša življenja. Pomembno vprašanje je vprašanje razmerja – kaj dobimo za to, kar damo. Prav ironično je v tem pogledu nezaupanje, ki ga Slovenci izkazujemo do aplikacije, ki naj bi pomagala iskati stike okuženih s covidom-19.

Čeprav je jasno, da ta konkretna aplikacija ne shranjuje podatkov o nas, ampak se ti shranjujejo zgolj 14 dni na naši napravi, preden se izbrišejo je bila do včeraj aplikacija prenesena le dobrih 375.000-krat. Tako lahko sklepamo, da jo ima naloženo kakšnih 15 % Slovencev (nekateri so jo zaradi menjave telefona prenesli večkrat). Facebook na drugi strani uporablja približno polovica vseh Slovencev oz. skoraj 80 % vseh, ki so stari med 16 in 74 let.

Dodaten paradoks pri uporabi aplikacije pa je politična usmerjenost. Do vladne, dokazano neškodljive aplikacije, so najbolj skeptični na levi strani, sicer veliki zagovorniki države, ki naj regulira vsako področje našega življenja. Še posebej v boju proti zlobnim zasebnim korporacijam, ki jim, ko gre za podatke, mirno zaupajo praktično vse.

Vprašajte se, katere vse podatke z aplikacijami, karticami zvestobe, družabnimi omrežji, iskalniki in pametnimi telefoni pošiljate in kdo jih bo dobil. Kaj to za moje življenje in življenje ljudi okrog mene pomeni danes in koliko bodo ti podatki o meni vredni meni ali mojim nasprotnikom, konkurentom, zaposlovalcem, zavarovalnim agentom, partnerjem in drugim v prihodnosti? Alternative za večino aplikacij in naprav že danes obstajajo.

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta

9 KOMENTARJI

    • zato, ker uporabljate nicke, tako kot jaz, in jim ne izfajate telefonskih številk in drugih osebnih podatkov. Fejsbuka sicer ne uporabljam ravno dosti, a imam gor lažen profil in nimam namišljenih prijateljev. Tisti, ki me poznajo, vedo, za koga gre, Fejsu pa tega ni treba vedeti. Namesto gugla uporabljam Duck n’go ali Tor, za pišto proton, enako za vpn, nikoli ne izbiram personaliziranih ogladov in vedno preverim, kalšna dovoljenja jim pidelim Zgodovine lokacij in dejavnosti v spletu nikoli. Ne vem zakaj so ljudje tako naivni, da jim razkrivajo svoje osebne podatke. Osebno me je grda izkušnja s komunizmom “poučila”, da nikomur ne gre razkrivati takšnih podatkov in jim dovoliti vohunjenje za seboj. Sicer ničesar ne skrivam, a je slednje zame stvar načela.

      • Bolj po nerodnosti sem zašel na FB, vendar ga sploh ne uporabljam. Ne potrebujem tega! Sem pa takoj za to, da se na tem portalu vsi, ampak brez izjeme vsi, uobličimo: s polnim imenom in priimkom. Verjamem, da bi se raven komunikcije, ki je v primerjavi z drugimi portali na kar dostojni višini, še izboljšala.

  1. Se opravičujem za slovnične napake, moji prsti so za telefonsko tipkovnico preokorni, tu pa je še famozni T9, ki nocoj, začuda, ni še nobene zagodel… Vse napake so moje…

  2. Vedno, ko se pojavi kakšna spletna stran, na kateri lahko preverite, če so bili vaši podatki zlorabljeni (npr. mail, geslo…) pomislite tudi na to:

    Če do takrat iskanega podatka slučajno še niso imeli, pa ga imajo sedaj, ko se ga vpisali v iskalnik na tej spletni strani 🙂

  3. Spominjam se kako smo ob nastopu Facebooka vsi zelo nekritično na omrežje delili osebne podatke, osebne fotografije, interese, mnenja. Kot da bi nas vse popadla neka narcisoidna histerija. Ali se je pa pač pokazalo, da je to slabost v vseh ljudeh in je bil g. Zuckerberg prvi, ki je to izkoristil?
    No, danes se je mladina od Facebooka preselila naprej na snapchat, instagram ter nazadnje še na Tik Tok, a naivnost se zdi, da je ostala. Vsi delijo zelo osebne in intimne zadeve vsepovprek v širni svet.
    Zanimivo, da so bili začetki interneta glede komuniciranja v devetdesetih bolj zadržani; spomnite se samo klepetalnic in mIRC-a. Uporabniki smo se tja prijavljali z anonimnimi profili, zadeve so bile bolj razbite po kanalih, komunikacija pa je bila kljub anonimnost kulturna, vsaj kakor se jaz spominjam. Tudi počasno e-pošto smo uporabljali premišljano, skorajda kot dvojnik ”prave” klasične pošte. Zdi se, da je nekaj v zasnovi teh modernih vseobsegajočih platform, ki so med ljudmi sprožile takšno komunikacijo, to siljenje v odprtost. Forumski anonimni način razporeditve v podkanale so danes ohranili le redki, npr. Reddit.

    • Osebno mi je ta forumski način vedno bil všeč in mi je všeč še danes. Sicer pa je z razkrivanjem imen in priimkov na forumih zame tako. Ko se bo ta država znebila komunizma, sem takoj za to. Dotlej pa preprosto ne zaupam. Žal. Nivo komunikacije na Domovini je po mojem mnenju čisto sprejemljiv, razen primiti nih izpadov dzija in Igorja, ni pa povsod tako.

  4. Informacijska pooblaščenka Prelesnikova, si je drznila, brez dovoljenja, zadržati prostovoljni seznam iz lanskega leta, za cepljenje proti virusu, ki je bil na voljo preko interneta. Predrznost brez primere. Kdo jo je pooblastil za takšne poteze? Kdo?
    Verjamem, da nisem edina, ki sem besna zaradi takih vtikanj v vse in vsakogar, na lastno – njeno – pest.

    To je problem in ne tisto, kar nekateri ocenjujejo, da nekdo razpolaga z osebnimi podatki, ki jih pogosto dajejo prostovoljno. Ustavitev prostovoljnega cepljenja državljanov kar za pet mesecev, ker je ocenila, da je to sporno, brez da jo je kdo za takšne postopke pooblastil, pa je predznost brez primere.

    • Štajerka, niste edini, ki jo je poteza informacijske pooblaščenke razbesnela. Ta tovarišica ne nagaja vladi, temveč namerno obstruira vse nas, ki se želimcepiti. Lahko bi vladi namesto tega s sklepom naložila, da sme tako pridobljene podathe uporabiti izključno za namene cepljenja in za kakšno obdobje. Tako pa raje nagaja. Skoraj me je kap, ko sem izvedela, da ssznam ne velja in moram “jovo na novo” v vtsto in se prijavljati v cepilno ambulanto. Sram naj jo bo, res.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime