So neofašisti res bistvo problema ali zgolj simptom?
POSLUŠAJ ČLANEK
Slovensko javnost je v teh dneh pretresel neofašistični shod v Gorici, na katerem se je zbralo 30 pripadnikov te skrajno desničarske ideologije. Konkretno naj bi šlo za skupini odred X Mas in CasaPound, ki sta obeležili obletnico fašističnega poraza pri Trnovem pri Gorici. Kot odgovor na “predrzni” podvig se je v bližini zbrala precej večja skupina antifašistov. Šlo naj bi za nekaj sto pripadnikov Zveze italijanskih partizanov ter njihovih somišljenikov.
Podobno zborovanje so neofašisti sicer že organizirali novembra lani v Trstu. Na prvi pogled se zdi, da gre za odmev oddaljene preteklosti, okostnjake, ki so nesrečno popadali iz omare, in ki v spomin prikličejo obdobje španske državljanske vojne, ko sta se za prevlado prvič spopadla fašizem in komunizem, a resnici na ljubo ni tako.
Podobne fašistične in protifašistične mitinge v zadnjem desetletju opažamo po vsej Evropi ter svetu. Na eni strani gre za pestro paleto najrazličnejših skupin in celo političnih strank, ki se uradno razglašajo za domoljubne, v resnici pa svojo simboliko, navdih in program črpajo iz nemškega nacionalsocializma ter italijanskega fašizma. Za svoje idole pogosto izbirajo vodje obeh totalitarnih političnih sistemov.
Na drugi strani pa imamo skrajnolevičarske antifašistične skupine in “partije”, ki svoj svetovni nazor napajajo iz marksizma. Nadvse radi se spogledujejo z multikulturalizmom, blizu pa so jim tudi vrednote LGBTQ. Po njihovem prepričanju se je neofašizmu mogoče zoperstaviti zgolj s silo. V tem sta si obe ideologiji na las podobni. Klin se s klinom zbija.
A tako slovenski kot tudi italijanski in ostali antifašisti radi spregledajo dejstvo, da neofašizem sam po sebi ni povod družbenih problemov, marveč zgolj simptom. Pri slovenskem oziroma italijanskem je situacija še bolj groteskna, saj obstaja “rdeče obarvano” partizanstvo, ki v sodobnem svetu igra poslanstvo samooklicanega antifašističnega prvoborca. Tudi nedavna dogodka v Gorici sta bila tragikomično zaznamovana z obema totalitarizmoma, ki pa se sklicujeta na demokracijo.
Ker imamo demokracijo, so menda dovoljeni shodi skrajnih desničarjev, medtem ko simpatizerji komunističnih idej neofašiste vidijo kot grožnjo demokraciji, sami sebe pa so “okronali” za borce za demokratične vrednote. Situacija je res zabavna.
En preživet totalitarizem se bori proti drugemu za demokracijo. V bibličnem jeziku bi lahko dejali, da gre za izganjanje nečistih duhov z Belcebubom – poglavarjem nečistih duhov. Gre za brezupno dramo, v kateri se, obsedeni z rdečimi demoni, igrajo eksorciste. Ali še drugače: “Če pa slepi slepega vodi, bosta oba padla v jamo.” (Mt 15, 14).
Nepoznavalcu se zdi stvar absurdna, a kdor malce pozna italijanske in slovenske družbeno-politične razmere, dogodek lažje razume. Ob tem je bistveno, kar je bilo poprej že navedeno: da se vsa levičarska gonja, ki se odvija tako po parlamentih evropskih držav, kot tudi evropskih institucijah in nevladnih organizacijah, osredotoča zgolj na patološko družbeno simptomatiko, medtem ko se ni pripravljena spopasti s sržem celotnega problema.
Le malokdo si v resnici zastavlja vprašanje, kaj je počelo skrajnodesničarske nestrpnosti, saj vidi zgolj nekakšne “hudobneže”, ki prezirajo prebežnike in vsakršno drugačnost. Redkokdo zmore pomisliti, da so “junaški” in agresivni netolerantneži v resnici podlegli lastnemu nezadovoljstvu, ki ga pogojujejo tako osebne težave, kot tudi neugodne in nepredvidljive družbene razmere, še zlasti globalizacija in z njo povezano propadanje tradicije, neobvladljive migracije ter gospodarska nestabilnost.
In zanimivo je, da prav tisti, ki imajo polna usta človekoljubnosti, sami ogromno prispevajo k zaostrovanju družbene situacije širom Evrope. Macronova Francija se po eni strani zgraža nad “nesolidarnostjo” italijanske Salvinijeve vlade, medtem ko je soodgovorna za migrantske tokove z območja Afrike. Pariz se nikdar ni odpovedal koloniziranju Afrike, ker mu to prinaša enormne dobičke, s tem pa siromaši afriške države, ki svojim državljanom posledično ne nudijo človeka vredno življenje. Za njene grehe naj bi plačevali drugi.
Podobno situacijo opažamo na Bližnjem shodu, kjer se velesile vojskujejo za črno zlato in kjer se kujejo mastni orožarski dobički. Tu so na mestu svetopisemske besede, da je prav pohlep po denarju korenina vsakršnega zla, torej tudi neofašističnega. Če k temu dodamo še malodušnost bruseljskih “politkomisarjev”, ko gre za vprašanje varovanja zunanjih evropskih meja in varnosti evropskih državljanov ter gospodarske težave, je podoba še bolj jasna. V takšnih pogojih lahko uspevajo ideološke skrajnosti.
Ob tem pa se pojavlja vprašanje, ali bodo t.i. antifašisti in razni borčevski zanesenjaki pravočasno sposobni opustiti svoje obrabljene parole ter sprevideli bistvo diagnoze, in sicer da Evropa potrebuje resno kemoterapijo in ne zgolj nekaj morfija, za svojo ozdravitev.
Ko bodo po Balkanu in zahodni Evropi nastale izpostave Islamske države, in ko se bo zgodil trk civilizacij, bo za popravni izpit že prepozno. Svet skrajnolevičarske multikulti romantike se bo sprevrgel v pravo nočno moro, v kateri bodo namesto Frankensteina strašili resnični rjavosrajčniki.
Podobno zborovanje so neofašisti sicer že organizirali novembra lani v Trstu. Na prvi pogled se zdi, da gre za odmev oddaljene preteklosti, okostnjake, ki so nesrečno popadali iz omare, in ki v spomin prikličejo obdobje španske državljanske vojne, ko sta se za prevlado prvič spopadla fašizem in komunizem, a resnici na ljubo ni tako.
Antifašistična logika: boriti se z nasiljem proti nasilju
Podobne fašistične in protifašistične mitinge v zadnjem desetletju opažamo po vsej Evropi ter svetu. Na eni strani gre za pestro paleto najrazličnejših skupin in celo političnih strank, ki se uradno razglašajo za domoljubne, v resnici pa svojo simboliko, navdih in program črpajo iz nemškega nacionalsocializma ter italijanskega fašizma. Za svoje idole pogosto izbirajo vodje obeh totalitarnih političnih sistemov.
Na drugi strani pa imamo skrajnolevičarske antifašistične skupine in “partije”, ki svoj svetovni nazor napajajo iz marksizma. Nadvse radi se spogledujejo z multikulturalizmom, blizu pa so jim tudi vrednote LGBTQ. Po njihovem prepričanju se je neofašizmu mogoče zoperstaviti zgolj s silo. V tem sta si obe ideologiji na las podobni. Klin se s klinom zbija.
Neofašizem ni vzrok težav, ampak simptom
A tako slovenski kot tudi italijanski in ostali antifašisti radi spregledajo dejstvo, da neofašizem sam po sebi ni povod družbenih problemov, marveč zgolj simptom. Pri slovenskem oziroma italijanskem je situacija še bolj groteskna, saj obstaja “rdeče obarvano” partizanstvo, ki v sodobnem svetu igra poslanstvo samooklicanega antifašističnega prvoborca. Tudi nedavna dogodka v Gorici sta bila tragikomično zaznamovana z obema totalitarizmoma, ki pa se sklicujeta na demokracijo.
Ker imamo demokracijo, so menda dovoljeni shodi skrajnih desničarjev, medtem ko simpatizerji komunističnih idej neofašiste vidijo kot grožnjo demokraciji, sami sebe pa so “okronali” za borce za demokratične vrednote. Situacija je res zabavna.
En preživet totalitarizem se bori proti drugemu za demokracijo. V bibličnem jeziku bi lahko dejali, da gre za izganjanje nečistih duhov z Belcebubom – poglavarjem nečistih duhov. Gre za brezupno dramo, v kateri se, obsedeni z rdečimi demoni, igrajo eksorciste. Ali še drugače: “Če pa slepi slepega vodi, bosta oba padla v jamo.” (Mt 15, 14).
“Plemeniti” levičarski boj je pravzaprav blodnja
Nepoznavalcu se zdi stvar absurdna, a kdor malce pozna italijanske in slovenske družbeno-politične razmere, dogodek lažje razume. Ob tem je bistveno, kar je bilo poprej že navedeno: da se vsa levičarska gonja, ki se odvija tako po parlamentih evropskih držav, kot tudi evropskih institucijah in nevladnih organizacijah, osredotoča zgolj na patološko družbeno simptomatiko, medtem ko se ni pripravljena spopasti s sržem celotnega problema.
Le malokdo si v resnici zastavlja vprašanje, kaj je počelo skrajnodesničarske nestrpnosti, saj vidi zgolj nekakšne “hudobneže”, ki prezirajo prebežnike in vsakršno drugačnost.
Le malokdo si v resnici zastavlja vprašanje, kaj je počelo skrajnodesničarske nestrpnosti, saj vidi zgolj nekakšne “hudobneže”, ki prezirajo prebežnike in vsakršno drugačnost. Redkokdo zmore pomisliti, da so “junaški” in agresivni netolerantneži v resnici podlegli lastnemu nezadovoljstvu, ki ga pogojujejo tako osebne težave, kot tudi neugodne in nepredvidljive družbene razmere, še zlasti globalizacija in z njo povezano propadanje tradicije, neobvladljive migracije ter gospodarska nestabilnost.
Francoske račune naj poravnajo drugi
In zanimivo je, da prav tisti, ki imajo polna usta človekoljubnosti, sami ogromno prispevajo k zaostrovanju družbene situacije širom Evrope. Macronova Francija se po eni strani zgraža nad “nesolidarnostjo” italijanske Salvinijeve vlade, medtem ko je soodgovorna za migrantske tokove z območja Afrike. Pariz se nikdar ni odpovedal koloniziranju Afrike, ker mu to prinaša enormne dobičke, s tem pa siromaši afriške države, ki svojim državljanom posledično ne nudijo človeka vredno življenje. Za njene grehe naj bi plačevali drugi.
Svet skrajnolevičarske multikulti romantike se bo sprevrgel v pravo nočno moro, v kateri bodo namesto Frankensteina strašili resnični rjavosrajčniki.
Podobno situacijo opažamo na Bližnjem shodu, kjer se velesile vojskujejo za črno zlato in kjer se kujejo mastni orožarski dobički. Tu so na mestu svetopisemske besede, da je prav pohlep po denarju korenina vsakršnega zla, torej tudi neofašističnega. Če k temu dodamo še malodušnost bruseljskih “politkomisarjev”, ko gre za vprašanje varovanja zunanjih evropskih meja in varnosti evropskih državljanov ter gospodarske težave, je podoba še bolj jasna. V takšnih pogojih lahko uspevajo ideološke skrajnosti.
Odpoved pohlepu je rešitev za Evropo
Ob tem pa se pojavlja vprašanje, ali bodo t.i. antifašisti in razni borčevski zanesenjaki pravočasno sposobni opustiti svoje obrabljene parole ter sprevideli bistvo diagnoze, in sicer da Evropa potrebuje resno kemoterapijo in ne zgolj nekaj morfija, za svojo ozdravitev.
Ko bodo po Balkanu in zahodni Evropi nastale izpostave Islamske države, in ko se bo zgodil trk civilizacij, bo za popravni izpit že prepozno. Svet skrajnolevičarske multikulti romantike se bo sprevrgel v pravo nočno moro, v kateri bodo namesto Frankensteina strašili resnični rjavosrajčniki.
Povezani članki
Zadnje objave
P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu
29. 3. 2024 ob 6:31
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
9 komentarjev
MEFISTO
Tako navdušenje je povzročila najdba 30 fašističnih veteranov v Gorci, da jih je prišlo gledati nekaj sto tako imenovanih antifašistov.
Množično tudi iz Slovenije.
MEFISTO
Zdaj sem se prepričal, da je borba proti fašizmu le fantazijsko sredstvo v borbi za oblast.
Predsedniku najbolj načelne, poštene, socialne, etične, moralne in ne vem kakšne stranke še so zatožili edinega fašista, ki so mu ga odkrili drugi, zdaj pa zaradi njegovega visokega položaja ne ve, kaj bi z njim.
Še najljubše bi mu bilo, da bi ostal tam, kjer je.
MEFISTO
Nikoli ne bom do konca razumel komunistične logike, da so Primorci pod fašizmom trpeli kot Kristus na križu, toda komunisti so jim pobili z visokim mnogokratnikom več poštenih in zavednih Primorcev kot fašisti.
Kdo je bil potem hujši, fašisti ali komunisti ali pa so oboji isti?
IgorP
Slovenec kremenit Saj ne rabiš razumeti! V Sloveniji so lahko vsaj govorili slovensko, a ni to napredek... pa službo so imeli, pa luko Koper razvili, turizem prav tako.....
MEFISTO
Ja, pa Italijani so se množično zaposlovali pri nas.
Kraševka
DOMEN MEZEG NAM JE PREDOČIL ŠIRŠE RAZMIŠLJANJE.
Boj med PARTIZANI, FAŠISTI IN NACISTI se je uradno zaključil 9.5.1945.
Nekateri pa hočejo, da bi ga obudili zato se hočejo venomer "igrati" partizane in fašiste. Sama mislim, da je to narobe. Oboje bi morali prepovedati. Toda, če se v demokratičnih državah lahko dovoli levi SHOD, je seveda dovoljen tudi nasprotni. Dokler bo tako - se bo ta "borba nadaljevala. Stranke si med seboj vedno nasprotujejo. Toda, dokler so shodi mirni, ni problema.
Kolikor je poročal RAI, se je ob občinski palači v Gorizi, zbralo približno 30 potomcev bivših občinskih uslužbencev, kjer je postavljena spominska tabla. Namreč januarja 1945, so bili ti uslužbenci pobiti na Trnovski planoti pod streli partizanov. Kaj vse so zakrivili ti DRŽAVNI USLUŽBENCI ne vem. Ali so jim partizanska sodišča dokazala kazen tudi ne vem.
Po radiju sem slišala govoriti ŽUPANA Gorize, da ni prav, da protestirajo levičarski privrženci, proti civilnemu desnemu shodu. Kot župan, je dejal, da spoštuje DEMOKRACIJO in dovoli, da se svojim žrtvam vsi poklonijo - in to se je pred občinsko stavbo tudi vršilo.
Roko na srce - "Večkrat tudi levica vspodbuja", da se dvigajo fašistična gibanja. To se bo godilo, dokler bo PARTIZANSKI zbor pel : " E viva komunismo...."
Jaz bi raje pela "Svoboda res je zlata, svoboda nam je vse...."
Kajti SVOBODA je svoboda - le, če je res za vse.
IgorP
Kraševka Svobodo je Primorski prinesel: "E viva komunismo.....", pa če to priznaš ali ne!" P.S: Dokler italijanski fašisti ne bodo priznali svojih zločinov, naj se ne ukvarjajo z zločini komunistov in partizanov!!!
MEFISTO
En domobranec na dan, prežene partizane stran.
pozdrav
Drži, ena skrajnost povzroča drugo skrajnost.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.