So neofašisti res bistvo problema ali zgolj simptom?

POSLUŠAJ ČLANEK
Slovensko javnost je v teh dneh pretresel neofašistični shod v Gorici, na katerem se je zbralo 30 pripadnikov te skrajno desničarske ideologije. Konkretno naj bi šlo za skupini odred X Mas in CasaPound, ki sta obeležili obletnico fašističnega poraza pri Trnovem pri Gorici. Kot odgovor na “predrzni” podvig se je v bližini zbrala precej večja skupina antifašistov. Šlo naj bi za nekaj sto pripadnikov Zveze italijanskih partizanov ter njihovih somišljenikov.

Podobno zborovanje so neofašisti sicer že organizirali novembra lani v Trstu. Na prvi pogled se zdi, da gre za odmev oddaljene preteklosti, okostnjake, ki so nesrečno popadali iz omare, in ki v spomin prikličejo obdobje španske državljanske vojne, ko sta se za prevlado prvič spopadla fašizem in komunizem, a resnici na ljubo ni tako.

Antifašistična logika: boriti se z nasiljem proti nasilju


Podobne fašistične in protifašistične mitinge v zadnjem desetletju opažamo po vsej Evropi ter svetu. Na eni strani gre za pestro paleto najrazličnejših skupin in celo političnih strank, ki se uradno razglašajo za domoljubne, v resnici pa svojo simboliko, navdih in program črpajo iz nemškega nacionalsocializma ter italijanskega fašizma. Za svoje idole pogosto izbirajo vodje obeh totalitarnih političnih sistemov.

Na drugi strani pa imamo skrajnolevičarske antifašistične skupine in “partije”, ki svoj svetovni nazor napajajo iz marksizma. Nadvse radi se spogledujejo z multikulturalizmom, blizu pa so jim tudi vrednote LGBTQ. Po njihovem prepričanju se je neofašizmu mogoče zoperstaviti zgolj s silo. V tem sta si obe ideologiji na las podobni. Klin se s klinom zbija.

Neofašizem ni vzrok težav, ampak simptom


A tako slovenski kot tudi italijanski in ostali antifašisti radi spregledajo dejstvo, da neofašizem sam po sebi ni povod družbenih problemov, marveč zgolj simptom. Pri slovenskem oziroma italijanskem je situacija še bolj groteskna, saj obstaja “rdeče obarvano” partizanstvo, ki v sodobnem svetu igra poslanstvo samooklicanega antifašističnega prvoborca. Tudi nedavna dogodka v Gorici sta bila tragikomično zaznamovana z obema totalitarizmoma, ki pa se sklicujeta na demokracijo.

Ker imamo demokracijo, so menda dovoljeni shodi skrajnih desničarjev, medtem ko simpatizerji komunističnih idej neofašiste vidijo kot grožnjo demokraciji, sami sebe pa so “okronali” za borce za demokratične vrednote. Situacija je res zabavna.

En preživet totalitarizem se bori proti drugemu za demokracijo. V bibličnem jeziku bi lahko dejali, da gre za izganjanje nečistih duhov z Belcebubom – poglavarjem nečistih duhov. Gre za brezupno dramo, v kateri se, obsedeni z rdečimi demoni, igrajo eksorciste. Ali še drugače: “Če pa slepi slepega vodi, bosta oba padla v jamo.” (Mt 15, 14).

“Plemeniti” levičarski boj je pravzaprav blodnja


Nepoznavalcu se zdi stvar absurdna, a kdor malce pozna italijanske in slovenske družbeno-politične razmere, dogodek lažje razume. Ob tem je bistveno, kar je bilo poprej že navedeno: da se vsa levičarska gonja, ki se odvija tako po parlamentih evropskih držav, kot tudi evropskih institucijah in nevladnih organizacijah, osredotoča zgolj na patološko družbeno simptomatiko, medtem ko se ni pripravljena spopasti s sržem celotnega problema.
Le malokdo si v resnici zastavlja vprašanje, kaj je počelo skrajnodesničarske nestrpnosti, saj vidi zgolj nekakšne “hudobneže”, ki prezirajo prebežnike in vsakršno drugačnost.

Le malokdo si v resnici zastavlja vprašanje, kaj je počelo skrajnodesničarske nestrpnosti, saj vidi zgolj nekakšne “hudobneže”, ki prezirajo prebežnike in vsakršno drugačnost. Redkokdo zmore pomisliti, da so “junaški” in agresivni netolerantneži v resnici podlegli lastnemu nezadovoljstvu, ki ga pogojujejo tako osebne težave, kot tudi neugodne in nepredvidljive družbene razmere, še zlasti globalizacija in z njo povezano propadanje tradicije, neobvladljive migracije ter gospodarska nestabilnost.

Francoske račune naj poravnajo drugi


In zanimivo je, da prav tisti, ki imajo polna usta človekoljubnosti, sami ogromno prispevajo k zaostrovanju družbene situacije širom Evrope. Macronova Francija se po eni strani zgraža nad “nesolidarnostjo” italijanske Salvinijeve vlade, medtem ko je soodgovorna za migrantske tokove z območja Afrike. Pariz se nikdar ni odpovedal koloniziranju Afrike, ker mu to prinaša enormne dobičke, s tem pa siromaši afriške države, ki svojim državljanom posledično ne nudijo človeka vredno življenje. Za njene grehe naj bi plačevali drugi.
Svet skrajnolevičarske multikulti romantike se bo sprevrgel v pravo nočno moro, v kateri bodo namesto Frankensteina strašili resnični rjavosrajčniki.

Podobno situacijo opažamo na Bližnjem shodu, kjer se velesile vojskujejo za črno zlato in kjer se kujejo mastni orožarski dobički. Tu so na mestu svetopisemske besede, da je prav pohlep po denarju korenina vsakršnega zla, torej tudi neofašističnega. Če k temu dodamo še malodušnost bruseljskih “politkomisarjev”, ko gre za vprašanje varovanja zunanjih evropskih meja in varnosti evropskih državljanov ter gospodarske težave, je podoba še bolj jasna. V takšnih pogojih lahko uspevajo ideološke skrajnosti.

Odpoved pohlepu je rešitev za Evropo


Ob tem pa se pojavlja vprašanje, ali bodo t.i. antifašisti in razni borčevski zanesenjaki pravočasno sposobni opustiti svoje obrabljene parole ter sprevideli bistvo diagnoze, in sicer da Evropa potrebuje resno kemoterapijo in ne zgolj nekaj morfija, za svojo ozdravitev.

Ko bodo po Balkanu in zahodni Evropi nastale izpostave Islamske države, in ko se bo zgodil trk civilizacij, bo za popravni izpit že prepozno. Svet skrajnolevičarske multikulti romantike se bo sprevrgel v pravo nočno moro, v kateri bodo namesto Frankensteina strašili resnični rjavosrajčniki.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike