Smrad po čevapčičih in politem kuhanem vinu

Jan Dominik Bogataj
32

Ko se v teh »prazničnih« dneh, včasih prav mukoma, prerivam skozi množice turistov, domačinov in ljudi od vsepovsod, ki se zgrinjajo v središče naše prestolnice pod nebo, polno električnih svetlobnih teles, se sprašujem, ali je ta ambient res vse, kar si želimo v adventnem času.

Nedavno sem na Twitterju prebral zanimiv zapis: »Tudi lepa svetlobna okrasitev in lične stojnice ne morejo pričarati željenega božičnega vzdušja, saj vse pokvarijo preglasna yu pop in etno glasba iz mnogih zvočnikov ter smrad po čevapčičih in politem kuhanem vinu. To pač ni advent!«

Če bi k temu dodali še npr. Zagreb, ki v tem obdobju v središču mesta premore adventni venec ali pa kakšen Dunaj oz. Mariazell, kjer vsaj deklarativno gojijo več krščanske simbolike v tem času, se lahko Slovenci res počutimo prizadeto, ko nam po prestolnici odzvanjajo ansambli bolgarske narodnosti, katerih repertoar ne seže dlje od zgolj ene tradicionalne srbske pesmi. (No, vsaj svetnik, katerega dan opeva, je povezan z Ljubljano.) Ali pa, ko si v obalnem mestu ogledujemo pompozno svetlobno okrasitev, ki vsebuje podobe in figure vsega mogočega, o kakšnih jaslicah, simbolu božiča, pa ni ne duha ne sluha.

Prodajajo nam »veseli december«, mi pa kupujemo stisko, tesnobo, osamljenost in povečano število samomorov.

Prodajajo nam »veseli december«, mi pa kupujemo stisko, tesnobo, osamljenost in povečano število samomorov. Marketing služi na »prazničnem vzdušju«, nas pa se lotevata obup in praznina. Ponujena nam je umetna vznesenost zvončkljanja, v resnici pa nam v duši večkrat zazvoni klic po obratu navznoter.

Ustvarimo novo kvaliteto bivanja

A izgovarjanje na potrošniško kulturo in njeno vseprisotnost, nemoč vsakodnevnega ritma obveznosti oz. vdanost v usodo niso odgovori, ki bi bili dostojni svobode in veličine človeške osebe. Res je, da zahodni svet – in s tem, sicer malce z zamikom, tudi Slovenijo – preplavlja bakterija potrošniške miselnosti, ki temeljni na aksiomu, da si srečo lahko kupimo. A vendar je naloga duhovno prebujenih ljudi, da se ne le zoperstavijo tej kulturi, temveč, še več, da začnejo ustvarjati novo kulturo, nove načine preživljanja, novo kvaliteto bivanja.

Ko bomo spoznali, da so v življenju pomembne tiste stvari, za katere je treba truda in napora, ne le vdanost v usodo mlahavih kolen, omehčanih od kuhanega vina, bomo začeli advent živeti drugače.

Zastonj je jadikovati nad »pomanjkanjem adventnega vzdušja«, če ga iščemo tam, kjer se nam ne bo dalo najti. Bolj smiselno se mi zdi, da se trudimo za oživljanje starih slovenskih običajev, ustvarjanje pristne domače tradicije. Pozornost gre usmeriti na naše medosebne odnose, na našo duhovno plat, ker v globini je ona tista, ki v tem »veselem decembru« kriči po pristnem veselju.

Dokler so stojnice s prežganim mesom, umetnim sladkorjem in kuhano vinsko vodo prepolne, je jasno, da jih bo vsako leto čedalje več. Panem et circenses, pač. Ko pa bomo spoznali, da so v življenju pomembne tiste stvari, za katere je treba truda in napora, ne le vdanost v usodo mlahavih kolen, omehčanih od kuhanega vina, bomo začeli advent živeti drugače. Takrat, ko nam bo postal nekaj dragocenega, našega in nujnega za preživetje. Tišina, odmaknjenost, povezanost, molitev. Takrat bomo razumeli tudi Ivana Cankarja, ki je leta 1906 takole zapisal v Božični zgodbi:

»Ni je gnusnejše stvari na svetu, nego je tista božična sentimentalnost. Dolgo sem mislil, odkod ta spolzka in nemarna kílavost, in zdi se mi, da sem jo dodobrega spoznal. Vsa ginjenost, vsa sentimentalnost, vsa tista nezabeljena in neosoljena ‘poezija’ ni drugega nič, nego plaho opravičevanje; opravičevanje, hinavstvo in laž.«

»Lepo je in koristno, da še v vseh naših srcih živi misel o ljubeznivi blaženosti svetega večera; zakaj iz te misli se poraja strašno spoznanje: jaz, ki grem gol in lačen skozi to alejo bogastva, jaz, ki stojim pred tem svetlim paradižem, zaklenjenim zame — kaj nisem jaz ustvaril tega bogastva, ne jaz sezidal tega paradiža? Vaši otroci, ki stoje v zakurjeni izbi pred jelko, v lučih žarečo — kaj niso ukradli mojim otrokom vso to žarko srečo? Gorje vam in otrokom in vnukom! … Kristus, ki ob prvem svojem večeru ni našel prenočišča in je ležal v hlevu, Kristus je premagal svet; vnuki Herodovi, ki se je gostil v palači, begajo brez doma, zaničevani …«

32 KOMENTARJI

  1. Ja, kaj ste pa mislili, da se bo v adventnem času dogajalo v nekoč slovenski, katoliški in normalni Ljubljani. ki je postala največje srbsko mesto izven Srbije.

    Za vrat pa Srbom v Ljubljani dihajo le še muslimani.

  2. Žal se ne sliši in ne začuti slovenska duša v Ljubljani, ampak srbska s trubači in bobnarji, ki marširajo po Prešernovem trgu in tromostovju.
    Slovenci so se očitno poskrili ali pa ne upajo zapeti in zaigrati po slovensko.

    Ko sem zaploskal lajnarju, ker je zaigral “golico”, mi je izustil ” molim”, tako da sem odšel razočaran stran. Potem nisem več slišal slovenske lajnarske glasbe.

    Božični in novoletni prazniki bi nam naj pričarali domačnost, ki je bistvo slovenske kulturne dediščine, ki pa ji nekdo ne dovoli, da bi bila med nami.

    Pa čeprav je letos evropsko leto kulturne dediščine in bi Slovenci morali, po pozivu evropskega vrha za ohranjanje kulturne dediščine, sprejeti akcijski program ohranjanja in negovanja slovenske kulturne dediščine.

  3. Tudi božični prazniki z vsemi običaji, so sestavni del slovenske kulturne dediščine, ki smo jo dolžni spoštovati in ohranjati.

    Slovenska kulturna dediščina je sestavni del naših človekovih pravic.

    Slovenci imamo pravico do ohranjanja in negovanja svoje slovenske kulturne dediščine. To pravico nam jo daje Mednarodna deklaracija o človekovih pravicah kot tudi slovenska ustava.

  4. Z lučkami, bučno glasbo, hrano in alkoholom ljudje skušajo premagati temo, tesnobo in notranjo praznino. Če se Jezus ni rodil tudi v naših srcih, potem je ves ta zunanji blišč zaman.

    • Zato in samo zato, ker jih je že skupaj z domačimi levičarji že toliko, da nam sami izvolijo oblast po svoji meri.

      Mar naj še narišem, da bo bolj razumljivo?

  5. >na aksiomu, da si srečo lahko kupimo.

    to ni aksiom, to je rezultat naravne dinamike blagovne forme, torej kapitalizmu najustreznejše forme, produktov človeškega dela. tole tarnanje nad poreklom blagovnih zabavljačev meče slabo luč nad avtorja (in uredništvo). žalostno!

  6. To našo neodtujljivo človekovo pravico določa 61. člen slovenske ustave, ki določa, da imamo pravico izražati svojo narodnostno pripadnost in gojiti slovensko kulturo.

    Sprašujem vas: Zakaj smo glede te naše neodtujljive človekove pravice tako zanikrni in malomarni, da jo ne uveljavimo dosledno, povsod v javnem in zasebnem življenju, kjer mora biti prisotna?!!!

    Glede te naše človekove pravice, sprejmimo nemudoma akcijski program za ohranjanje in negovanje slovenske kulturne dediščine, katerega smo dolžni sprejeti tudi zaradi evropskega poziva, da to storimo!

    Ravnajmo kot dobri gospodarji, ne pa kot nevestni in malomarni hlapci!!!

  7. V adventnem času sem bila v Zagrebu in v Ljubljani in sicer v soboto, da je primerjava lažja. Zagotovo je boljše vzdušje, žal, v Zagrebu. Na trgu Bana Jelačiča je ogromen adventni venček, s štirimi svečkami. Praznično vzdušje, s prijetno glasbo na več odrih, tako da se vsak umesti tja, kjer mu je glasba blizu. Prav tako so stojnice s pijačo in jedačo. Brez tega zagotovo ne gre. Ker sem bila v soboto, je bilo tudi ogromno ljudi, nobenih izgredov, vzdrušje praznično. Čestitke tudi okrasitvi, z mnogo lučkami in prazničnimi dodatki, vse z veliko mero okusa.
    V soboto pa sem bila tudi v Ljubljani. Tudi lepa, vendar skromnejša okrasitev, vendar, me je pa zmotilo, tako kot nekaj komentatorjev pred menoj, nabijanje “trubačev”, ki so pri Prešernovem spomeniku, tolkli do onemoglosti. Pa ni bila samo ena skupina. Vsaj dve. Preglasili so vse ostale izvajalce glasbe. Tako, da se dveh ansamblov, enega rok in enega z našo narodno glasbo, ter duet bluza ob Ljubljanici, sploh ni slišalo. Lahko da je bil še kakšen izvajalec, ampak ga zaradi nabijanja trubačev ni bilo slišati. Prešeren, če bi lahko, bi se spulil s podesta in svoj trg zapustil. Katastrofa. Kot da si na balkanu. Pa še iz zvočnikov, vse to ob glavnem dogajanju ob Ljubljanici, se je slišalo peti Dragojeviča, Skalinado, vendar, ob tem času zagotovo ni pravi izbor. Kje so naši glasbeniki? Pa vsaj kakšen naš komad, da bi vsaj slišala, pa četudi iz zvočnikov! Očitno je glasbeni izbor po volji obiskovalcem dogajanja, ki spreminja svojo podobo po balkanu. Pa vonj kebaba, čevapčičev itd. Nobenega adventnega venčka, kot obeležja tega obdobja, nisem zasledila. Ljudi je bilo res veliko, lokali polni, vendar žal, trubači so me pregnali domov. Ocenila bi, da je kot mesto Ljubljana zelo lepa, urejena, vsaj tisti del, ki ga vidijo turisti, vendar pa ponudba, vsaj glasbena, je za zjokat. Prvo mesto bi, podelila absolutno Zagrebu. Pa tudi utrip mesta je boljši! Nisem zaznala leto kulturne dediščine!

    • Štajerka,zakaj se čudiš ? Vsak svoj “narod” izbira ! Ljubljana ni izjema! Jaz imam rad našo slovensko narodno pesem, župan Ljubljane Janković,pa svojo. A nismo to zavestno hoteli na volitvah ? Sedaj pa imamo,kar smo hoteli. Kaj šele pride ? Takrat pa bo “uživancija” !

  8. Gre za našo človekovo pravico, ki jo je treba uveljaviti na skupnostni in posamični ravni!

    Tako, da se ne bomo počutili kot tujci, ko obiščemo Ljubljano ali mnoge trgovine in gostišča v katerih ni slišati nič slovenske pesmi in glasbe, ampak le tujo!!!

    Zakaj s tem načrtno žalijo naše osebno dostojanstvo?!

    • Ozavestiti,saj nas ne žalijo,oni so v svoji prepotentnosti prepričani,da imajo “domovinsko” pravico to početi.In prilagoditi se moramo mi!
      Drugo pa je,kako se mi obnašamo.Bojim se,da je imel Cankar, kar prav,kar je povedal o nas Slovencih.Dokler se mi ne bomo znali postaviti v Sloveniji,v naši DOMOVINI, kot se bi morali,bo tako kot je: tujci doma!

  9. Jan D. Bogataj dobro razmišlja.
    V zadnjem odstavku njegovega prispevka vidim preroštvo. Tisli, ki se opijajo s “kuhančkom” po Ljubljani in poslušajo Jugo-glasbo, sigurno bodo imeli bolj bedne praznike, kot ljudje v REVNIH KMEČKIH družinah.

    Tradicionalne kmečke družine nimajo niti časa niti denarja za “rajanje” po ulicah – ker je doma preveč dela. Toda prav delo PLEMENITI človeka so vedeli povedati stari ljudje. Doma pospravljajo kmetijska poslopja, stanovanjsko hišo in gospodinje učijo otroke peči KEKSE. Tako, da po hišah diši po limoni, Božično drevesce pa daje lep vonj po gozdu, Dete v jasli položeno, pa nam vliva veselje do BODOČNOSTI.

    In na ta način je za revnejše “bogatejše” praznovanje. Poleg veselja se tako ohranja tudi ZDRAV razum in ne OMAMLJENE glave od “kuhančka in glasne glasbe.

    Ozavestiti ob 11,12
    Strinjam se z vami. Vse to pokaže kdo nam vlada.

    Natalija, ob 11,20
    Res je tako.

  10. Vse to vzdušje sta v Ljubljano pripeljala tedanji predsednik skupščine Mesta Ljubljana “dr” Marjan Rožič in njegov tajnik Lojze Šoštarič, Kasneje sta presedlala na Turistično zvezo Slovenije !!!. Prvi, ki je imel tudi zvezno funkcijo v Beogradu, je ves čas poudarjal, da želi imeti v Ljubljani vzdušje Skadarlije. Vsi so jima ploskali. Pri sedanjih lokalih pa je potrebno pogledati tudi piimke in imena nosilcev stojnic oz. bifejev. Prepričan sem, da bi se izkazalo, da prevladujejo šiptarsko-muslimansko-bošnjaški, saj tudi v Sarajevu vsi letite na čevapčiće, pa čeprav imate po njih lahko tudi zdravstvene težave.
    Slovenci, manj dvoličnosti, prosim! Še nekaj, pred nekaj minutami sem gledal reportažo o plesnem tekmovanju, kjer je dosegel drugo mesto “Slovak” s šiptarskim imenom in priimkom, ki pa je potem čez zastavo Slovaške takoj dal rdeče-črno albansko zastavo. Brez kakršnekoli reakcije orgabnizatorjev. Torej,zlatega srbskega plavalca Čovića so izločili na prvenstvu zaradi napisa na majici Kosovo je Srbija, preje navedeni, pa je lahko paradiral po prizorišču kot Slovak z albansko zastavo. Torej, še en primer dvoličnosti Slovencev.

    .

    • Biljan,v tvojem tekstu čutim “nagnjenost” in mi nismo nič narobe naredili.Pač ustrezna prepotentnost,ki jo Slovenci ne premoremo!
      Sicer se pa strinjam in še več,smatram,da je opozorilo na mestu!
      Če je bilo tako,kot praviš(plesno tekmovanje),bi organizator moral reagirati.Kaj pa Slovaki,so mirno gledali ? Ne bi smeli!
      To kar se dogaja v Ljubljani v tem mesecu je sramota in ne slovenski praznični mesec ! Razum pa,da župan dela po svoji naravi.Moja pripomba leti na vse njegove slovenske sodelavce,ki samo kimajo in izpolnujejo njegove želje oz. še več, se mu prilizujejo in sami delajo ta “cirkus”.

  11. Zadnjič sem prebrala v neki reviji, kako je pisateljica Azra Širovnik kritizirala ta “grozni kapitalizem”, kako da je že od poletja v trgovinah moč dobiti vse okraske, sladkarije in podobno. Nato je spregovorila o tem, kako so ljudje zavedeni, kako so “mezdni” delavci ubogi, ker jih ta “grozni” kapitalizem vsak dan v mesecu decembru opominja, da morajo zapraviti vse, kar imajo, za darila, za “žretje” in “pitje”, da najamejo potrošniške kredite.
    Jaz pa se sprašujem, ali ni vsak sam odgovoren za to, da bo presodil, kaj potrebuje v življenju, kaj mu je bolj pomembno, kaj je “šara”, ali ni vsak odgovoren za to, da bo vedel, do kod lahko gre. Res, zmernosti ni več, ljudje ne sledijo več sami sebi, lažje jim je reči “ta grozni kapitalizem” je kriv, da zapravljam v nedogled, da najemem kredit, da lahko obdarujem ljudi, da zapravim za darila, ki potem obležijo v predalu, ali pa jih ljudje zavržejo.

    Nihče se ne vpraša o pravi vrednosti adventa, božiča in ostalih praznikov. Prazniki so za to, da si s svojimi najbližjimi, človek je največje DARILO, to da obiščeš nekoga, ki ga že dolgo nisi videl, to da si iskren s sabo in drugimi, to da se notranje umiriš, da živiš tudi v tišini. Ne znam si predstavljati, kakšno moro doživljajo vsak dan ljudje, ki živijo v centru mesta Ljubljane.

    • Biljan,ker tako “odločno” zahtevaš,ti bom pojasnil,kaj sem imel v mislih,ko sem zapisal besedo “nagnjenost”. Na lep način sem ti povedal,da so ti Srbi bližje,kot,recimo,Hrvati in morda tudi Slovenci.To se iz tvojih tekstov “vidi” in “čuti”. Nekako si malo pristranski ali celo preveč.Recimo,mi,Slovenci,nimamo tega,rekel bi,narodnega ponosa.Škoda!

      • Groza,čuj,pa ta Lele je že spravil ob jajca skoraj vso moško žlahto! Bog jim pomagaj! Rod jim bo izginil !
        Ne da se mu dopovedati,da ne stavi jajca.On ima očitno veselje stavit jajca svojih sorodnikov.Mislim,da mu odpovedujejo sorodstvo.
        Groza,a vidiš,kaj je levičar,vse na tuj račun !

      • Sem kar prepričan, da tudi vi na polno jeste balkanske dobrote (kar je dobro ni slabo, a ne?), pa na kako Danijelo zavijete… Tisti, ki nečemu najbolj nasprotuje, ponavadi to prakticira. Malo na skrito, seveda 🙂

      • Debela_berta, ti imaš problem s predvidevanjem.Analiza ti ne gre dobro od rok,zato “fulaš” pri sintezi-prognozi.Nekateri imamo raje naše domače,slovensko.
        Kakšna Danijela ?,mnogo boljše je poslušat Avsenike !
        Zakaj se bi šli skrito ? Skrito se radi greste vi levičarji !

  12. lele 16.12. ob 18,34
    Ali beseda ZAHOJENI desničarji ne pomeni sovražno nastrojenost do drugače mislečih. Še vedno mislim, da “sprana glava”, nima argumentov za svoje početje.

  13. Cankar je to lepo zapisal 1906.
    Danes,skoraj 2019,pa kot kaže ni nič drugače .
    Opravičevanje,hinavstvo in laž….posledica spolzke in nemarne kilavosti–BRAVO CANKAR!

  14. Slovenski štor: Vedno sem bil naklonjen oziroma na strani tistih, katerim se dela namenska, organizirana, oglaševalska in materialna krivica. Nam, Slovencem se menda ne, čeprav je v mojem mestu že pogosteje glasno slišati šiptarščino/albanščino kot slovenščino, kar iz dneva v dan ljudje vseh drugih jezikov bolj zaznavajo in jih iz dneva v dan bolj vznemirja. Kaj to pomeni, vam lahko ponazorijo le Srbijanci, kaj pa pomeni prodor muslimanov, pa poleg njih tudi bosanski Srbi. Hrvati mi ne morejo biti blizu. Rad rečem, da sta Franjo in Alija kriva bede, ki se nam je in se nam dogaja tudi v Sloveniji. Ampak, za tako ugotovitev je potrebno imeti primerno predznanje in preživeti v naravnem, človeškem ali pa informativnem posrednem in neposrednem kontaktu z navedenimi. Morda imam srečo, da nisem eden od tistih deset tisočev, ki imajo lastnino ob Jadranu in lahko svobodno razmišljam o takih in drugačnih dogajanjih. Rad pa povem in tudi zapišem, da vsako nedeljo ob 13,20 spremljam oddajo More in potem pogovor voditelja Stankovića z gostom v NU2. Pa še marsikaj na njihovih TV postajah, med katerimi bi izpostavil TV Istra. Skratka, naj zaključim. Komu sem naklonjen, je moja opredelitev, bistvo pa je, da v vseh ozirih najbolj domačemu, slovenskemu, dvorišču z vsemu njegovimi materialnimi in duhovnimi sestavinami. Naj zaključim s Cankarjevo opredelitvijo Slovencev: Zamotano je res, a slovenski narod je duhovit. Naj bo, da bo preživel vse to.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime