Sme vzgojiteljica v vrtcu kaznovati vašega otroka?

Andreja Barat
15

    Zadnje čase v medijih in na družabnih omrežjih veliko beremo o kaznovanju otrok. Spornem ali nespornem, odvisno iz katerega zornega kota gledamo.

    Konkretno razpravo je sprožil primer vzgojiteljice, ki je otroka, ki po petih dneh vrtca ni nehal jokati, postavila v kot.

    Veliko je slišati o tem, kako zelo razvajeni so danes otroci (seveda drugi, ne naši), kako preveč zaščitniški so starši (drugi, ne mi), kako so otroci premalo samostojni (drugi, naši so zelo) … Očitno bo že nekaj na tem.

    Zanimivo je tudi, da se kot strokovnjaki za vzgojo vedno bolj oglašajo moški in kažejo predvsem na moško-očetovski vidik vzgoje. Ki je seveda potreben in razumsko se vsi strinjamo z njim, toda praksa kaže, da ima tudi pri vzgoji razum bolj malo vpliva.

    Veliki vzgojitelj

    Videti je, da v naši kolektivni psihi obstaja pralik velikega vzgojitelja (skrbnika). Ljubečega, razumevajočega, nezmotljivega, popolnoma predanega poklicu, pravičnega, usmiljenega… takega, ki bo potegnil najboljše iz nas. Nas vodil, prepoznal našo edinstvenost, posebnost, potenciale, izkopal naš biser iz blata povprečnosti, tečnobe in lenobe ter ga zloščil, da bo zasijal v polnem sijaju.

    Po njem smo hrepeneli kot otroci. Po njem hrepenimo še danes. In če smo se že morali sprijazniti, da ga v našem otroštvu ni bilo, ga vsekakor hočemo in zahtevamo za svoje otroke. Bolj ali manj krčevito. In slej ko prej pristanemo na trdih tleh.

    Kaj pa realnost?

    Tak vzgojitelj žal ne obstaja. Niti nikoli ni. Še v pravljicah ne. Nekateri se mu približajo bolj, drugi manj.

    Realnost pa je, da imamo učinkovit javni sistem predšolskega varstva. Tudi šola, ki jo tako radi kritiziramo, je učinkovita in deluje. Imamo izobražen kader, ki se praviloma trudi po najboljših močeh. Na voljo so primerni prostori in primerno varstvo za otroke vseh starosti za razumno ceno za večino staršev.

    Vzgojiteljice in učiteljice niso polbogovi in tudi niso zmaji. So bolj ali manj uspešne človeške osebe. Prav tako kot starši. Tudi ne gredo skozi kakšno čarobno sito, ki bi izločilo vsako, ki bi ji slučajno postalo na wc, ko joka naš otrok. Ali ki ima slab dan. Nekatere imajo celo družabno življenje in se kdaj zabavajo (gorje, če kaj o tem objavijo na fb) namesto, da bi doma izrezovale snežinke in pripravljale material za drugi dan.

    Saj je za to plačana…

    Za vsa pričakovanja, ki jih imamo starši do vzgojiteljev in učiteljev, pa res ne. To bi bilo verjetno še dražje kot drugi tir.

    Njihova naloga je skrbeti predvsem za to, da funkcionira celotna skupina in da je poskrbljeno za minimum. Ki je, da so otroci na varnem, siti, kolikor toliko čisti, da imajo prostor za igro, možnost za počitek, stimulacijo za razvoj (v primeru šole še učenje).

    V zagotavljanju tega minimuma lahko pride do odklonov in eden teh je žal ta, da se vašega otroka, ki že ure s kričanjem onemogoča normalno funkcioniranje skupine začasno odstrani… Ali se mu da, v primeru ignoriranja pravil (recimo pozabljanja copatov), bolj ali manj posrečeno kazen…

    Če ste otroka vključili v vrtec, ste sprejeli ta dejstva. Nihče ne trdi, da je vrtec optimalno varstvo za vsakega otroka. Je pa v danih okoliščinah na državni ravni ena boljših rešitev. Če pogledamo v zgodovino, vidimo, da je bila ravno splošna vzpostavitev predšolskega varstva po drugi svetovni vojni eno ključnih dejanj humanizacije družbe. Prej so bili premnogi otroci ure prepuščeni sami sebi, starejšim otrokom, komurkoli … sploh za otroke revnih družin je bil vrtec izjemna pridobitev.

    Če vrtec za vašega otroka ni dober in ne zmorete sprejeti njegove realnosti, ga ne vključite vanj. Vsaj prva leta. Poizkusite poiskati druge možnosti. Če se vam zdi, da nihče drug ne more dobro poskrbeti zanj, žrtvujte nekaj let kariere, spremenite življenjski slog in ostanite z njim doma.

    Če pa ga vključite v vrtec, sprejmite njegovo realnost in si skupaj z vzgojiteljicami prizadevajte, da se bo otrok v njem dobro počutil.

    Pritoževanje je strup

    Strašljivo je, koliko staršev o vzgojiteljih in učiteljih govori grdo pred otroci. Mamica klepeta z drugo mamico in otrok posluša. Govori po telefonu s svakinjo o tem, kako je učiteljica nesposobna. Da otrok noče v vrtec, ker ga vzgojiteljica sili spati. Kako zanič kuhajo v šoli. Kje bodo pa to rabili, kar se učijo pri matematiki? Kako naj potem pričakujemo, da bo otrok zadovoljen in bo spoštoval avtoriteto.

    Pa to ne pomeni, da nas ne sme nič motiti, vendar mesto za izražanje tega ni opravljanje, še manj pa so otroška ušesa. Pomembno je, da svojim otrokom predstavimo tako vrtec in šolo pozitivno. In jim izkažemo spoštovanje. In najprej razčistimo pri sebi. Potem bodo gotovo tudi naši otroci bolj zadovoljni tam.

    Ker idealen vrtec ne obstaja, tudi idealna šola ne (samo morda na kakšnem blogu). Tudi službe ne bo idealne (povsod je treba praviloma delati preveč za premalo denarja), tudi partnerja ne, niti otrok. In glej, glej tudi sami nismo idealni.

    Samo to življenje imamo. Nikakor ne popolno. Vzemimo najboljše, kar nam ponuja. Če lahko kaj spremenimo, dajmo, če ne moremo, sprejmimo. Pritoževanje ne prinaša nobene spremembe in je strup za naša in otroška srca.

    In ne, jok ni najhujše, kar se lahko otroku zgodi. Prilagajanje skupini tudi ne. Tudi stroga vzgojiteljica in pozneje učiteljica ne. Veliko slabše je življenje v milnem mehurčku, kjer se vsak jok zaduši najprej z dudo, potem z izpolnitvijo vsake želje, s sladkarijo, z risanko, tablico…

    Pristanek v realno življenje bo veliko bolj boleč kot morebitna krivica nespretne vzgojiteljice. Neizživeto življenje pa še bolj.

    Print Friendly, PDF & Email
    DELI

    KOMENTARJI: 15

    1. Zakaj eno samo opravičevanje za ravnanje učiteljic in vzgojiteljic? Se mar čutijo nesposobne, da se tako branijo? Članek pa je navadno skropucalo, v eni sapi pove, da se trudijo po najboljših močeh, v drugem delu pa postreže s kruto realnostjo, da si pač služijo kruh in gre za minimalne standarde…

      • Poskusite iti v razred 28 otrok, od katerih jih je polovica ali razvajenih ali nevzgojenih ali pa kar oboje skupaj, pa boste videli kako je,

        • Kdo je kriv, da morate v razred z 28 otroci? Zakaj niste šle pred parlament, ko so začeli z nižanjem standardov, DSPji za vsakogar, storilnostjo…? Zakaj hinavsko hodite pred parlament le, ko gre za vaše plače?? FUUUJ!

      • Žal, da ste navadno skropucalo vi, ki ne znate niti pravilno brati. V članku se nihče ne brani, nava se le dejstva. Večkrat si preberite zaključek. Žal je to realnost nasega zdajšnjega časa. Razvajenost, nespošljivost in nepripravljenost na zahteve, ki jih bodo vsekakor pričakale. Ne čudimo se vse večji odvisnosti od drog, alkohola, računalnikov, pametnih telefonov…

    2. Bravo Ivo, se popolnoma strinjam s tabo. In še spotik v nas očete, vključevanje v skrb za otroke. Sicer od teologa res ni drugega za pričakovati. Se pa vidi, da je bil članek napisan na pobudo vzgojiteljic, da se branijo… Saj vemo kako je, če bi le postavljale v kot ne bi bilo nikjer sporno,ker pa delajo marsikaj drugega…. Ko mački stopiš na rep, zacvili!!!

    3. Saj ni važno ali je članek napisal teolog ali kdo drug, ampak vsaki vzgojiteljici, ki se s tem člankom strinja, bi uvedel izredni inšpekcijski nadzor, ker obstaja velika verjetnost, da googl-a ali facebook-a med varstvom otrok in dela vse kaj drugega kot tisto, za kar je plačana. Poslušamo jih kako jamrajo: “Plače imamo nizke, zaslužimo več ipd.” Eno samo nakladanje. Spomnimo se na primer, nedolgo nazaj, ko jim je dvoletnik ušel iz vrtca in se utopil. Naj se ne pozabi!

      • Oh prosim vas lepo….ne govorite o stvareh o katerih ne veste nič od nič. Najprej želim da spremljate vsaj en mesec delo v vrtcu in ste tam zraven, potem pa nakladajte. Najlažje je rečt da vzgojiteljice ne delajo nič, ko boste pa doživeli njihovo delo in skrb in proces ki poteka v vzgojno varstvenem zavodu se bomo pa naprej pogovarjali. Pa toliko o nesrečah ki se dogajajo tudi lahko staršu pred nosom….ne samo v vrtcu kjer je gruča otrok.

        • Na vašo žalost vem zelo veliko o delu v vrtcih in ga vsakodnevno spremljam. Če bi bili vi logik, draga vzgojiteljica, bi verjetno ugotovili, da ne bi komentiral oziroma prebral članka nekdo, ki dela ne pozna. Ni bilo rečeno, da vzgojiteljice ne delajo nič. V gopodarstvu ne poznajo pojma “zagotavljanje minimuma” in ga tudi javni sektor ne bi smel poznati, čeprav se včasih zakakšna gnila jabolka med vami zdi, da je tako. Kdaj boste končno prevzele usodo v svoje roke in nehale težiti za višje plače, ampoak za izboljšanje delovnih pogojev??! To mi odgovorite. Tam ste, vse veste, pa ne bi šle pred ministrstvo protestirat, da želite sodelovko, ko je preseženo število otrok v razredu, ampak raje slinite po sindikalistih za višje plače.

    4. Sam zagovarjam bolj trdo vzgojo. Velika napaka je bila storjena, ko smo učitelje ter vzgojitelje oropali njihove avtoritete. Vemo da se je to dogajalo skozi takrat trendovsko permisivno vzgojo vemo pa tudi, da razni mnenjski voditelji, ki so jo takrat na polno zagovarjali, za ta polom niso nosili posledic.

      Strinjam se z avtorico in menim, da je boljše, da imamo trdo vzgojo, da je nekaj več joka, da starši tu prisluhnejo učiteljem in ne skočijo takoj ščitit njihove sončke in sončice, kot pa da dobimo generacijo ljudi totalno nesposobnih preživeti v realnih razmerah, ki se bodo stalno pritoževali čez državo in mislili, da so upravičeni do vsega.

    5. Žal ni vse tako. Sama sem bila v vrtcu trpinčena s strani učiteljice in starši proti temu niso mogli nič, kot da so čakali da se bo vse končalo, saj so bili ustrahovani.
      Tudi danes slišim zgodbe, kako vzgojiteljice otroka, ki se polula v hlače, pošlje v garderobo da se preobleče in uredi. Ta otrok je star dve leti. Ta otrok je zlorabljen s strani vzgojiteljic, saj niso primerne, niti za varstvo.
      Imam srečo da lahko delam z starejšimi in odraslimi, vendar tudi pri njih vidim posledice iz otroštva…
      Nas študentje vsako leto ocenjujejo, če si negativno ocenjen dve leti zapored, dobiš prepoved izobraževanja ter se moraš zagovarjati. Kaj pa vzgojiteljice? Nikoli…Žal. In zato trpinčijo otroke, še naprej. In se zgovarjajo na to, kaj vse ni njihovo delo.

    6. Generacija x, kot jo sedaj poimenujemo je zafustrirana, razvajena, nemotoricna.
      Naj navedem dejstava;
      – predebeli
      – motorika rok in prstov otrok ne funkcionira
      – otroci neodgovorni
      – starsi zagovarjajo napake
      – ni komunikacije v druzini
      – starsi cakajo, da bodo drugi vzgajali njihovega otroka

    7. Otrok, ki “po petih dneh vrtca ni nehal jokati, zato ga je vzgojiteljica postavila v kot” je s strani te vzgojiteljice doživel zlorabo. Otroka, ki joka, ker pogreša starše, se ne kaznuje in postavlja v kot!!! Pika!!! če ga nikakor ni mogla umiriti, bi morala poklicati starše, da ga pridejo iskat! Z nekaj potrpljenja in volje bi sčasoma najbrž lahko našli pravo pot in otroku pomagali, da bi bil prehod v vrtčevsko varstvo čim manj travmatičen. Odrasel, ki naredi otroku kaj takšnega, absolutno nima niti osnovnih znanj o človeški psihologiji, vsekakor pa ni primeren za varstvo otrok! Pa nisem nikakršen zagovornik permisivne vzgoje, le bolj sočutnega starševstva in vzgoje (kar je nasprotno tako od permisivne kot avtoritativne vzgoje), ki bi pripomogla k temu, da bo manj odrasli čustvenih invalidov …

    8. Čisto prav in še kako prav je napisano. S takim razmišljanjem ni čudno kakšna družba postajamo. Lahko pogledamo samo mlade, ki prihajajo danes v službe in so dejansko rezultat takega razmišljanha in ravnanja. Nikomur se nič ne da, nobeden ne prevzema odgovornosti, najraje ne bi nihče nič delal. Delavka, ki je dvakrat starejša od takšnega mladega, se pri delu dvakrat hitreje obrne in tudi razume zadeve, kot njeni mlajši sodelavci in to kljub temu, da so v službo prišli istočasno. Žalost.

    Komentiraj