Slovensko (virtualno) realnost krojijo glasne manjšine in novinarji, ki jim dajejo medijski prostor

Ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Simona Kustec se je v petek že drugič znašla v interpelacijskem postopku, ki ga je tudi v drugo uspešno prestala. A zdi se, da je bila za ministrico hujša preizkušnja oddaja Tarča, ki je potekala dan pred parlamentarnim zaslišanjem in ki je imela očitno namen med splošno javnost zasejati še dodatne dvome.

Uredništvo oddaje je naredilo vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi ministrici Kustečevi kar najbolj zagrenilo sodelovanje v oddaji. Dejstvo, da so v oddajo povabili kar dva očeta, nasprotnika mask ter samotestiranja učencev, pa še predstavnico iniciative Otrok ne damo, je opazila tudi ministrica, ki je voditeljico oddaje opozorila, da bi bilo smiselno povabiti tudi starše, ki bi prikazali pozitiven pogled na ukrepe v šoli.

In četudi je nacionalka, kljub poprejšnjemu medijskemu izpostavljanju nezadovoljnih ravnateljev, na koncu morala priznati, da se je na prvi dan novih šolskih pogojev brez težav samotestiralo 70 % učencev, dejstvo ostaja, da mediji s svojim kurjenjem nezadovoljstva najrazličnejših skupin že dve leti otežujejo sprejemanje vsakršnih ukrepov.



Kot se je v odlični kolumni izrazil dr. Matej Avbelj, sta tovrstno togotno in otročje jamranje ter kompliciranje ravnateljev dno oz. navaden "podn". Avtor je situacijo primerjal z Irsko, kjer so vodstva šol zahtevala prioritetno cepljenje za učitelje, nošenje mask in jasne proti-epidemiološke ukrepe v šolah, izobraževalni delavci pa so zavrnili koronske dodatke, saj naj bi le-ti bolj koristili tistim, zaradi katerih šole sploh obstajajo. Pri nas pa smo imeli učiteljsko-ravnateljski kader, katerega del je bil očitno, kot pravi dr. Avbelj: ''Zagledan sam vase, v skrbi po ohranitvi svoje cone udobja, podčrtane z željo, da bi delali čim manj in se pri tem tudi izognili vsakršni odgovornosti.'' Tukaj pa lahko samo še dodamo: kriva bo ministrica. In seveda Janša.

Za koronske težave ter nasipanje peska v že tako upočasnjeno kolesje slovenske prosvete je odgovorna manjšina. Manjšina učiteljev, ki komplicirajo in jim je vse odveč. In manjšina staršev, ki ne vidijo dlje od svojih teorij zarote in skrbi za svoje 'sončke'. To je manjšina, ki je zelo glasna, tudi agresivna, in manjšina, v kateri so slovenski mediji hitro prepoznali poleno, ki ga lahko vržejo vladi pod noge.

Način, kako so mediji pomagali uničevati zaupanje v slovenskem šolskem sistemu med epidemijo, odraža že prej velikokrat uporabljeno metodo, ki so jo slovenski medijski družbeno-politični delavci izpolnili do potankosti. Najti nekoga ali neko obskurno skupino, napihniti njen pomen ter jo uporabiti v političnem boju.

Petkovi kolesarji pokriti kot dirka po Franciji

Skupinica, ki je že vso korono deležna največjega medijskega napihovanja, je nedvomno petkov kolesariat. Mediji njihovo protestiranje vestno beležijo vsak teden, njihovi glavni voditelji pa so deležni še posebne medijske pozornosti kamorkoli gredo - sledijo jim celo na Kredarico.

Zanimivo, da podobnih vztrajnih protestov pred leti mediji niso pokrivali, prav tako njihovi voditelji niso dobivali prostora za ekskluzivne intervjuje. Vztrajniki so v času sodniške farse v okviru afere Patria vztrajali več kot eno leto, pa medijskega fokusa niso bili deležni. Prav tako ne moremo trditi, da je vodja Odbora 2014 Aleš Primc v času protestov pred sodiščem postal medijska osebnost. Ampak Aleš Primc pač ne spada na pravo stran, kot denimo Tea Jarc in Jaša Jenull.

Drug primer medijskega napihovanja se je zgodil letos, ko so mediji v velikem zagonu, da bi Janševo vlado zrušili, pred nastopom predsedovanja EU napovedovali nekakšen protest-vseh-protestov. Na koncu so nevladniki, sindikalisti in petkovi kolesarji skupaj zbobnali maksimalno 10.000 ljudi. A mediji se niso dali, hiteli so nas prepričevati, da je na ljubljanskih ulicah protestiralo več kot 40.000 ljudi.

V Sloveniji so številne majhne skupine in posamezniki, ki lahko v vsakem trenutku računajo na podporo naklonjenih medijev. Ti nato njihov pomen napihnejo preko vseh meja.

Če slovenski mediji lahko tako povzdignejo neko manjšino ljudi, druge pa ignorirajo, potem agresivni in nevarni nastop Zorana Stevanovića ter stranke Resni.ca ne čudi. Tej anticepilski manjšini ljudi je za svojih pet minut slave očitno preostala le še možnost biti kar najbolj agresiven. Medtem ko so o Facebook skupinah podpore sedaj že pozabljenemu Ivanu Galetu poročali v dnevnoinformativnih oddajah, so si Stevanović in njegovi morali svoj 'termin' priboriti. No, ko so njihovi protesti postali dovolj nasilni, so mediji tudi to kar naenkrat veselo pograbili – vse za višji cilj padca vlade.

Ostali medijski privilegiranci

V Sloveniji so številne majhne skupine in posamezniki, ki lahko v vsakem trenutku računajo na podporo naklonjenih medijev. Ti nato njihov pomen napihnejo preko vseh meja.

Tako je Robert Golob, direktor državnega trgovca z električno energijo Gen-I, potem ko njegov mandat ni bil podaljšan, v svojo osebno križarsko vojno ter dvourno novinarsko konferenco vključil kar privatno televizijo, znan levičarski medij pa mu je že zapel hvalnice, da je bodoči 'nov obraz'. Medtem pravo ozadje delovanja slovenske elektro-energetike ne zanima nikogar.

Prav tako je že pred skorajda desetimi leti majhna skupinica kakšnih tridesetih feministk oziroma novodobnih AFŽ-jevk s kanonado po medijih dosegla odpoved alternativnega ženskega festivala Femme Feminite v Cankarjevem domu. O takšni medijski izpostavljenosti svojih deklaracij in pobud lahko razne Katedrale svobode in Zbori za republiko le sanjajo.

Morda se je pred leti še najbolj uspešen način upora medijskemu povzdigovanju najrazličnejših obskurnih pobud zgodil ob t.i. spopadu dveh peticij. Akademik dr. Jože Mencinger je namreč  januarja 2015 ob velikih medijskih fanfarah pripravil odmevno spletno peticijo proti privatizaciji kot način pritiska na politiko vlade Mira Cerarja. Pomladni pol ni ostal dolžan, pripravil je svojo spletno peticijo za privatizacijo in šel v boj.

Na koncu sta bili obe peticiji po številu podpisnikov izenačeni, oddani v DZ in medijska zgodba je bila nevtralizirana. Zato je pomembno, da tudi danes, v času alternativnih spletnih medijev, umetno medijsko povzdigovanje raznih posebnežev hitro prepoznamo. Še posebej, če je njihovih 5 minut slave ključnih za uresničevanje medijsko-političnih ciljev medijskega mainstreama, ki državljane očitno še naprej želi imeti za norca.