Slovensko sladko vino (ne)enotnosti: med Babilonom in Sionom

Sociologi in psihologi pravijo, da krizni časi tako iz ljudi kot iz družbe kot celote izvlečejo skrajnosti, pa naj gre pri tem za pozitivne ali negativne lastnosti. Zaznave slednjih v slovenskem javnem življenju ni potrebno posebej omenjati: če smo pred tridesetimi leti ob osamosvojitvi izkušali določeno narodno enotnost, o razdeljenosti naše družbe in potrebi po dialogu danes čivkajo že vrabci.

 Razdeljeni so bili tudi plameniti jeziki, ko je ob viharnem šelestenju na tisti petdeseti dan po judovski pashi med prve Kristusove učence, zbrane na zahodnem griču ob Jeruzalemu, ki bo kasneje prevzel judovsko oznako Sion, zavel nov veter. Kot opisujejo Apostolska dela, so bili prisotni v trenutku napolnjeni s Svetim Duhom, ki jim je dal govoriti v tujih jezikih (Apd 2,1-4). Čeprav bi iz tega poročila lahko sledilo, da je prizor spominjal na kakšno jezikovno šolo, mednarodno konferenco ali na uresničenje sanj zagovornikov multi-kulti ideologij, gre v pripovedi razbirati predvsem edinstveno ikono soglasja in edinosti med različnimi ljudmi.

Ostali prebivalci Jeruzalema so se temu namreč kaj čudili, saj so bili ti prvi kristjani predvsem Galilejci (ki niso veljali za najbolj izobražene):

»Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih slišimo vsak v svojem maternem jeziku? Parti, Médijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotámiji, Judêji in Kapadókiji, v Póntu in Aziji, v Frígiji in Pamfíliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Ciréne, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!« (Apd 2, 7-11)

Binkoštni dogodek, prihod tretje Božje osebe, Svetega Duha, je torej uresničil popolno komunikacijo med ljudmi tako različnih porekel, zapisanih v tem seznamu etnij. Edinost različnih jezikov je Božji odgovor na pripoved o babilonskem stolpu (1 Mz 11): nebrzdana želja ljudi, da bi zgradili stolp od zemlje k nebu, je bila s tem dogodkom popravljena, ko so se nebesa sama spustila na zemljo. Beda Častitljivi († 735), angleški benediktinec in zgodovinopisec, to razlaga: »Edinost jezikov, ki je bila razdrta zaradi napuha Babilona, ponovno združuje enotnost Cerkve.« (Exp. Act. apost. 2,4) »Način, na katerega je prišlo do padca, je torej ustrezal temu, na katerega se je udejanjil ponovni vzpon,« dodaja Ciril Jeruzalemski (Or. cat. 17.17)

Babilonskih zmerljivk nerazumevanja in pripisovanja pijanosti od sladkega vina ne bo nikoli zmanjkalo, iskreno pa želim, da prav tako ne bi nikoli umanjkali sionski ljudje Duha, Božji ljudje, ki kličejo Svetega Duha enotnosti, medsebojnega razumevanja in miru.

A zunanji opazovalci osupljivega multilingvističnega dogodka niso razumeli, nekateri so se celo norčevali iz njih in jih obtoževali: »Sladkega vina so se napili.« (Apd 2,13) Ekstaza milosti, vdor novega življenja, – »sijaj nove svetlobe, ki je žareče odganja stare sence,« kot to opisuje papež Leon Veliki (Serm. 75) –; zakrknjenim to pač ni moglo biti povšeči. Zgodnjekrščanski avtorji pa so to navedbo razumeli kot novo vino (prim. Mt 9,17), ki pomeni razodeto resnico. Vsi je pač (tudi že takrat!) ne sprejmejo.

Edinost, ki jo med ljudmi spleta Sveti Duh tako, da našo zavest odpira za boljše medsebojno razumevanje in vživljanje drug v drugega, prinaša tudi mir. Kako bi denimo poslanci slovenskega državnega zbora reagirali na kakšnega govorca, ki bi svoj nastop začel z besedami, ki jih je Kristus namenil svojim učencem po vstajenju: »Mir vam bodi!« (Jn 20,26)? Evangelist Janez poroča celo, da je dihnil vanje in jim s tem dejanjem podaril Svetega Duha (Avguštin v tem dogodku, skupaj z binkoštmi, vidi dvojno podaritev Duha) – morda bi v sedanjih (post)koronskih razmerah skozi masko to storil malce težje.

Naj nam k razumevanju povezovalne vloge Svetega Duha pomaga še en, dokaj pozabljen poznoantični mož. Avguštin v svojih Izpovedih omenja znamenitega retorika in filozofa Marija Viktorina (Conf. 8.2.2–4), ki se je ob Svetem pismu okrog leta 355 spreobrnil v krščanstvo. Še leto pred tem je, kot ugledni senator (kot tak je verjetno imel precejšnjo izkušnjo vsaj političnih delitev!), prejel spomenik na Trajanovem forumu v Rimu. Kot krščanski pisatelj je zapustil najzgodnejše latinske razlage Pavlovih del, nekaj pomembnih polemičnih trinitaričnih spisov, poleg tega pa tudi tri teološke hvalnice, ki veljajo za najzgodnejšo latinsko krščansko poezijo. V tretji himni O beata Trinitas, posvečeni Trojici, takole opeva Očeta, Sina in Duha, ki ga, sicer gotovo ne brez neoplatonističnih vplivov, imenuje zedinjevalec vsega:

»Eden, preprosto Eden, Eden in edini, samo Eden in večni,

Eden, drugi Eden, Eden iz Enega, Eden in vse,

Eden, zedinjevalec vsega [unitor omnium], delujoča moč Enega, da vse postaja Eden.

O blažena Trojica.«

Še jasneje to misel o združevalni vlogi Duha zapiše v nadaljevanju, ko ga tako tudi neposredno naslovi:

»Ti, Sveti Duh, si povezava [conexio], povezava je namreč, kar povezuje dvoje;

da bi povezal vse, najprej povezuješ dva;

in ti, tretji, si skupek [conplexio] dveh, celo enoten skupek, ko dva zedinjaš.

O blažena Trojica.«

Dandanes v Sloveniji ne živijo Parti, Médijci in Elámci, a človek vseeno pogosto dobi vtis, da so med Štajerci in Primorci, Gorenjci in Dolenci, meščani in podeželani, vernimi in nevernimi, javnimi in zasebnimi, itn. (vstavi poljubno delitev), še veliko večje razlike kot med opisanimi prebivalci starega sveta. Babilonskih zmerljivk nerazumevanja in pripisovanja pijanosti od sladkega vina ne bo nikoli zmanjkalo, iskreno pa želim, da prav tako ne bi nikoli umanjkali sionski ljudje Duha, Božji ljudje, ki kličejo Svetega Duha enotnosti, medsebojnega razumevanja in miru na vso družbo.