Slovensko priznanje Palestine ni nič več kot ideološki cilj domače levice

Martin Nahtigal
11

V zadnjem času lahko spremljamo neverjeten trud določenih sil na strani levice, da bi Slovenija priznala Palestino. Priznanje Palestine je nekaj povsem nepotrebnega in diplomatsko zgrešena poteza – kot denimo ponujanje za mediacijo med Rusijo in EU. Tako dejanje nas samo postavlja med države, ki očitno ne razumejo geopolitičnih tokov in popolnoma nerealistično opazujejo dogajanje okoli sebe.

Palestina kot država

Da je entiteti priznan status države, ta potrebuje mnogo več, kot priznanje držav na svetu. Država nastane, ko izpolni tri kriterije, ki jih za nastanek države predpisuje mednarodno pravo. V skladu s temi kriteriji mora entiteta imeti določeno ozemlje, prebivalstvo in efektivno oblast oziroma organizacijo, neodvisno od drugih držav. V primeru Palestine je jasno, da ne izpolnjuje tretjega kriterija, saj nima organizacije, neodvisne od Izraela.
Palestina namreč nima ozemeljske kontigvitete (medsebojno povezanega ozemlja), s tem pa tudi ne neodvisnosti od judovske države.

Priznanje Palestine s strani Slovenije ne bo prineslo nobene razlike za Palestino.

Priznanje Palestine s strani Slovenije ne bo prineslo nobene razlike za Palestino. Trenutno jo priznava 136 držav sveta. Od tega le dve članici varnostnega sveta OZN – Rusija in Kitajska. Od 28-ih držav članic Evropske unije pa Palestino priznava le 6 držav. Palestina potrebuje rešiti veliko drugih težav, če želi implementirati tako imenovano »rešitev dveh držav«, po kateri bi obstajali dve ločeni državi, Palestina in Izrael.

Nacisti, komunisti in Palestinci

Brada simpatije med slovensko levico, ponosno dedinjo komunističnega režima, in Palestino je tako dolga, da bi jo zavidal celo kralj Matjaž. Že tekom druge svetovne vojne, ko so naši komunisti paktirali z nacisti, je arabski svet Hitlerja spremljal s simpatijami. Tedanji palestinski vodja Huseini je iz angleško zasedene Palestine pobegnil v Berlin in na pot do tja v Bosni ustanovil dve SS diviziji Handžar. Da bi bila njegova podpora fašistični koaliciji popolna je Huseini svojega nečaka, kasnejšega voditelja PLO Arafata, poslal v Mussolinijev Rim.

Priznanje Palestine je le ideološka zmaga slovenske levice, ki podpira antisemitsko politiko palestinskih teroristov in uresničuje politiko svojih predhodnikov.

Arafat se je kasneje v svoji teroristični karieri naslonil na Sovjetsko zvezo in njen KGB. Antiimperialistična fronta je pač ostala zavezana svojim primarnim ciljem – boju proti Veliki Britaniji, Franciji ipd. KGB je nudil vojaško podporo PLO-ju ves čas hladne vojne.

In ob boku Palestine je stala tudi Jugoslavija. Priznanje Palestine je tako le ideološka zmaga slovenske levice, ki podpira antisemitsko politiko palestinskih teroristov in uresničuje politiko svojih predhodnikov. Kajti, če bi načelno podpirali pravico do samoodločbe, bi lahko dvignili glas tudi za Tibet in Tajvan. Ampak verjetno ne bi radi razjezili svojih starih prijateljev v Pekingu, kajneda.

Današnja realnost

Cerarjeva vlada se očitno na vse pretege trudi zadovoljiti majhne predvolilne “mafijske” potrebe svojih koalicijskih partnerjev. Aktualno dogajanje od idej o priznanju Palestine do zviševanja minimalne plače in organizacije protestov ni nič drugega kot predvolilno prerivanje v startni liniji kampanje za parlamentarne volitve v začetku junija.

Taki predvolilni bonbončki na mednarodnem paketu nas drago stanejo, saj nas še bolj jasno oddaljujejo od zavezništev, h katerim smo v preteklosti pristopili in kamor Slovenija naravno spada.

Ta vlada nas spravlja v vrečo ostalega Balkana, ki je bil vedno zaveznik Rusije. In že samo to neodgovorno početje bi moralo biti dovolj, da Erjavec ne bi smel biti nikoli več slovenski zunanji minister.

11 KOMENTARJI

  1. Dober članek v katerem nam avtor lepo oriše ZGODOVINO in povezavo – med Palestino, Nemčijo, Italijo in Rusijo. Ta zgodovinski oris potrdi staro reklo: ” FAŠISTI, NACISTI, KOMUNISTI – ISTI”.

    V šoli smo se vedno učili, da je Hitler hotel iztrebiti Jude in seveda smo to vedno in še danes obsojali. Ko se pa poglobi v zgodovinske dokumente vidimo, da je HITLER bil v zavezništvu s PALESTINCI. Palestinski Huseini, pa je nečaka Arafata imel pri Musoliniju v Rimu. Naš Tito, ki je bil (ključavničar v Ljublani ?), potem pa RUSKI OFICIR, je tudi najprej kolaboriral s Hitlerjem in se po letu zavezal samo Rusiji. Tudi Rusija je preganjala Jude.

    Tito, ko je bil maršal Jugoslavije, je vedno tesno prijateljeval z J. Arafatom. In sedaj, ko imamo že nekaj let na oblasti – “po Titu, Tita” – le nadaljujejo Titova prijateljstva. Iz tega je razvidno, zakaj Cerar (in Erjavec) tako hitijo, da bi med prvimi priznali PALESTINO. Mogoče jim je Tito tam pustil kaj denarja ? Konec petdesetih in začetku 60-tih let je Tito precej orožja s pomočjo ladje “Martin Krpan” prodajal v Arabski svet.

  2. “Država nastane, ko izpolni tri kriterije, ki jih za nastanek države predpisuje mednarodno pravo. V skladu s temi kriteriji mora entiteta imeti določeno ozemlje, prebivalstvo in efektivno oblast oziroma organizacijo, neodvisno od drugih držav.”

    Za zdaj je jasno, da je oblast nad ozemljem Palestine po vseh mednarodno veljavnih kriterijih več kot vprašljiva, saj nikomur ni jasno, kdo v resnici (in v kolikšni meri) nadzira politični in vojaški položaj v Palestini ter pod nadzorom katere tuje države (ali več njih) je trenutno najvplivnejša politična ter vojaška organizacija Palestincev.
    Več kot očitno pa je tudi, da v Palestini ni politične oz. vojaške organizacije in ne političnega ne vojaškega voditelja, ki bi bil pripravljen javno priznati ter zagotoviti pravico do obstoja državi Izrael in ki bi se bil na tej zavezi pripravljen pogajati z Izraelom za mirno sožitje ter strpno sobivanje v okviru mednarodno veljavnih pravnih norm ter medsebojnih veljavno sklenjenih dogovorov.

  3. Kopija sodi tudi sem. V sosednjem članku sem namreč napisal takle komentar:
    “Joj, joj, kako dolgoročne so posledice nekega dogodka na dan 27. aprila 1941! Še bolj pa dokument z dne 16. sept. 1941, ko se je do danes in še v prihodnost zacementiral monopol KPS.
    Kdaj se bomo rešili tega zla?”

    tito ni bil samo Arafatov prijatelj, marveč je palestinskim teroristom nudil tudi jugoslovanski teren za treniranje terorističnih bojnih veščin.
    Jugoslavija je bila vedno na strani Arabcev. Ko so Izraelci zasedli skoraj ves Sinaj, so jugoslovanski mediji trdili, da Združena arabska republika (ZAR) dosega sijajne bojne zmage.
    Solženicin: “Če komunisti prenehajo lagati, propadejo v 14 dneh!”

  4. Ja to, kar je napisal uporabnik nejo, se strinjam in bi še sam dodal – glede lažnivega poročanja jugoslovanskih medijev: za čas Jom-Kipurske vojne sem slišal o tem, da je lagal baje celo naš časnik Delo. Delo je imelo baje v pripravi naslovnico s poročili o veliki arabski zmagi, ki pa so jo morali nato zavreči, ker je preprosto Izrael premočno zmagal, beri prodiral na vse konce na Sinajski polotok in na Golansko planoto 🙂 Pač naši režimski novinarji: šalabajzerji takrat, šalabajzerji danes 🙂

  5. hoj
    Ja. Ne upajo solirati. Čakajo na to kaj porečejo gospodarji iza kulis.
    Drugače se nam lahko zgodi kakšen izklop hladilnega stolpa v JEK kot v Fukušimi.
    ničesarneživivečnopres
    boditevcvetju

  6. hoj
    Evo točna ugotoviet, da se Slovenija ne upa solirati je danes razprav o priznanju Palestine na seji delovnih teles.
    Vlada nima nobenega stališča zunajn minister pa se izmika in govori, da je treba o priznanju počakati dokler Palestine ne prizna še kakšna bolj močna država. Grims je lepo povedal, da bi moral karl tako odstopit. Dobr. Švedi so priznal Palestino in si stem povzročil nič drugega kot škodo. Slovenija prizna in tega v svetu ne bo noben niti opazil razen, Izraela in Slovenije.
    boditevcvetju

  7. Seveda, tudi Palestina je lahko država. Država pa ne more biti, vse do tedaj, dokler jim bo edina prioriteta uničenje že obstoječo sosednjo državo Izraela. Politika Palestincev bi morala biti, sobivanje in v sožitju in to brez vmešavanje v njeno politiko raznih skrajnih ideoloških verstev tudi z Izraelom

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime