Slovensko drvenje v venezuelsko realnost

Milena Miklavčič

POSLUŠAJ ČLANEK
Te dni sem si ogledala več zaporednih nadaljevanj Dekline zgodbe (The Handmaid’s Tale). Občutki so bili stresni, malodane šokantni. Zdelo se mi je, kot da glavni junaki tavajo v megli, ki nima ne začetka ne konca. Ne vem točno, zakaj, a potem ko sem ugasnila televizijo, me je prešinilo, da je zelo podoben, zelo grozeč in črno obarvan scenarij 3. junija 2018 padel na plodna tla tudi v Sloveniji.

Roko na srce: če bi mi pred dobrimi 27 leti, v času, ko smo polni zanosa oddajali svoj glas za samostojno Slovenijo, kdo dejal, da bomo prej ali slej ponovno zlezli v naročje socializma, bi ga imela za trčenega. Norega. Ko te dni spremljam družabna omrežja, pa imam celo občutek, da se tega drvenja v venezuelsko kruto realnost številni celo zelo veselijo.

Zakaj se samokaznujejo?


Ne morem biti tiho, ves čas se, če ne po tihem pa na glas, sprašujem, zakaj je do drastičnega zasuka v levo sploh prišlo? Zakaj mladi politiki, na katerih bi moral sloneti svet, vključno s prihodnostjo, v parlamentu strašijo s Titovo sliko na majici? Sprašujem se, zakaj so se ljudje tako hitro najedli belega kruha? Celo tisti, ki že danes tenko piskajo kot zasebniki, pa so vseeno dali glas stranki, ki jim bo, kot kaže, na pleča naložila še več dodatnih davkov.

Ne razumem starejših, ki jih je njihov ljubljenec že tolikokrat povlekel za nos, pa se jim še orosi oko, ko slišijo obljube, da jim bo zrihtal 1000 evrov pokojnine. Ne razumem bolnih, pa onih, ki v nerazumno dolgem času čakajo na operacijo, da jim ni že zdavnaj prekipelo zaradi politikov, ki so neposredno krivi za kolaps zdravstva. Predstavljate si šok, ko mi tudi takšni povedo, da so svojim rabljem junija ponovno dali glas.

Tako kot mnogi z lahkoto verjamejo, da je življenje v Turčiji točno tako, kot ga dan za dnem gledajo v telenoveli ''Moja boš'', tako tudi verjamejo, da sta se pred tremi desetletji, v nekdanji Jugi, cedila med in mleko. Nobena beseda, da stokrat ponovljena laž ni in ne more biti resnica, ne pomaga.

Če smo bili volivci spet naivni in krepko potegnjeni za nos, bo pokazal čas. In to že kmalu. Nosili bomo posledice svojih nerazumnih odločitev, Bog nam pomagaj. A ker smo kot žaba, ki se kuha v vreli vodi, se bomo tudi na leta suhih krav navadili. Morda nam bodo težki časi postali še všeč, kdo ve?
Ker smo volivci kot žaba, ki se kuha v vreli vodi, se bomo tudi na leta suhih krav navadili. Morda nam bodo težki časi postali še všeč, kdo ve?

Sitni otroci


Nisem ena tistih, ki bi, slepa in gluha, trdila, češ, ''levičarji'' so krivi za neuspeh ''desnice''. Ker mi je pometanje pred lastnim pragom malodane vsakdanje opravilo, sem se v minulih mesecih neštetokrat spomnila na besede župana Milana Čadeža iz sosednje občine Gorenja vas-Poljane. Njegov priljubljeni stavek je: "Skop morma držat!" In prav tega kronično primanjkuje tistim strankam, ki pravijo, da so bližje desnemu kot levemu bregu!

Za glavo sem se držala, ko sem videla, koliko polen pod noge so si na t.i. ''ne-levi strani'' zmetali tisti, ki razmišljajo podobno, ki bi morali narediti vse, da zmagajo!

Kot sitni otroci so raje drug drugemu očitali dlake v jajcu, pa kaj je kdo komu rekel, in kaj ni. Pa kdo je lepši, bolj pameten! Kot da bi šlo za njihove intimne petelinje boje in ne za Slovenijo!

Prav medsebojne zdrahe in drobnjakarski prepiri so, prepričana sem, pripomogli, da so boljši skupni rezultati tudi tokrat padli v vodo! Veste, meni, kot državljanu, je čisto vseeno, kaj si nek politik Polde misli o nekem politiku Franceljnu! Lahko si skačeta v lase za šankom, ob pivu, a ko gre zares, morata zakopati bojno sekiro in odigrati svojo pozitivno vlogo!

K pokončni drži, pogumu in samozavesti pa bi morali družno spodbujati tudi svoje volivce, katerim še iz jugoslovanskih časov kronično primanjkuje drznosti in upanja, da se da zmagati, če se le hoče.

Zavedam se, da se Slovenci že zaradi duhamorne več stoletne tradicije ne znamo pogovarjati. Nihče nas ni naučil, nihče spodbujal. Bolj nam gre od rok, da za vogalom počakamo tistega, ki nam gre na jetra s kakšnim krepelom v roki in ga dvakrat mahnemo po buči. To slednje lahko razumete tudi v prispodobi. Kakšen Juda Iškarijot zmeraj prileze izpod celofana!

Verjemite, tam, kjer pogovor ni prioriteta, tam gre prej ali slej vse v franže.

Bodo kdaj "držali skupaj"?


Politika je bila, je in bo zmeraj kompromis nemogočega. Da je res tako, so prav včeraj s podpisom koalicijskega sporazuma dokazale leve stranke, ki so se kljub težkim besedam ob razpadu Cerarjeve vlade, uspele združiti, se ponovno izljubiti in si veselo razdeliti stolčke. Seveda, ob privoščljivem hahljanju in šlekanju, češ, nič nam ne morete, takšni, kot ste! Kaj še bo, ko pridejo na vrsto šikaniranja in vse ostalo!

Dokler bo t.i. ''desnica'' razdrobljena in nepripravljena na medsebojni, zelo iskren dialog, dokler se bo valilo krivdo za neuspeh na Janšo in na globoko državo (ki je namenoma ne omenjam), toliko časa bo doživljala neuspeh za neuspehom.

To, kar razmišljam, razmišljam kot čisto običajna državljanka, ki ji ni vseeno. Ki se kljub zgražanju tudi v okolju, kjer živim, drznem iztegniti jezik. Četudi so me razno razni Ernesti skušali prepričati, da se nimam pravice oglašati, da politiki že sami vedo, kaj je za državo - torej tudi zame - najbolje, se mi je zdelo, da bi bilo prav, da povem, kako se vse skupaj vidi tudi z našega Rovtarskega konca.

Moja velika želja je, da bi dočakala trenutek, ko bi tudi pri vseh t.i. ''ne-levih strankah'' začelo veljati, da je treba ''skupaj držat''. Ne glede na osebne zamere med njihovimi predstavniki.

Na katero dno bo še treba pasti, da bomo to doumeli?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30