Kakšni so pri nas rezultati sinodalnega procesa, ki že dobro leto poteka v Cerkvi po vsem svetu? Na to odgovarja poročilo Slovenske škofovske konference o sinodalnem dogajanju v slovenski Cerkvi, ki so ga predstavili na današnji novinarski konferenci. Sklepni dokument prinaša povzetek sinodalnih pogovorov Cerkve na Slovenskem, ki kaže aktualno stanje in razmišljanje (predvsem) vernih.
Poročilo tako med drugim kaže na številne izzive: od mnogih afer, ki bolijo verne, do doživljanja Cerkve kot institucije, ki se bori za moč in denar, odsotnosti vodenja s strani vodstva Cerkve, izzivov na področju pastorale, vključenosti posameznih skupin in laikov na splošno, še posebej pa ljudi na obrobju, pa tudi izzivov pomanjkanja duhovnikov, odsotnosti znanja o cerkvenem nauku med vernimi in občutkom sprijaznjenosti s Cerkvijo, ki umira.
»V Sloveniji je veliko napetosti zaradi afer, saj smo v zadnjih 15 letih prehajali iz ene afere v drugo. V kriznih trenutkih verniki niso bili deležni pravih pojasnil s strani odgovornih. /…/ V Cerkvi se bojimo odpirati resna vprašanja in pogosto ne poimenujemo pravega problema,« tako med drugim navaja poročilo.
Kot konkreten primer so navedene spolne zlorabe, ki so »v življenje Cerkve vnesle veliko trpljenja, stigem, needinosti, strahu, dvomov in sumničenj«. Poročilo zaščito otrok in mladoletnih prepoznava kot prioritetno skrb za rešitev konkretnih primerov, a hkrati navaja, da je temu vprašanju treba dati zdrave okvirje in ne pozabiti na druge težave krajevne Cerkve.
Verni pogrešajo jasno avtoriteto Cerkve, pastirsko vlogo škofov in imajo občutek, da hierarhija nima stika z realnostjo
Udeleženci sinodalnih pogovorov so začutili, da v zadnjih letih ni bilo prave edinosti med slovenskimi škofi, pogosto težko pa je bilo tudi sodelovanje med župnijami. Mnogi v javnosti pogrešajo prepoznavnost in jasno avtoriteto Cerkve v Sloveniji. Verniki škofe
premalo doživljajo kot voditelje, ki dajejo usmeritev in vizijo, pogost je občutek, da hierarhija nima realnega pogleda na stvarnost.
Močno še vedno odmeva bolečina zaradi finančnega zloma mariborske nadškofije. »Posebej v vzhodni Sloveniji je še navzoča misel o (pre)majhni (finančni) solidarnosti med škofijami. /…) Močno navzoča je tudi misel o bogati Cerkvi in očitek, da bi bilo večji del finančnih sredstev potrebno usmerjati v pastoralo, ne v zidove,« piše v poročilu.
Aktivni kristjani v družbi manjšina, ki se izogiba pogovorom, v katerih bi bilo treba soočiti stališča
Kot piše dokument, so aktivni kristjani v slovenski družbi manjšina in v javnosti pod pritiskom negativnega javnega mnenja, zaradi česar se pogosto izogibajo kočljivim situacijam in pogovorom, v katerih bi bilo treba soočati stališča. Kot priznavajo, pogosto nimajo znanja in argumentiranih stališč, da bi predstavili krščanski pogled, hkrati pa priznavajo, da v svojih dejanjih in odločitvah živijo enako kot vsi v njihovi okolici.
Da bi imeli krščansko samozavest in bili sposobni pričevanja, si želijo doživeti pristno krščansko občestvo, iz katerega bi črpali veselje, ponos, pripadnost in zdravo samozavest. Kot pomembne so prepoznali tudi pozitivne zgodbe in pričevanja kristjanov v javnosti. Želijo si več in bolj dostopne programe, kjer bi prejeli znanje in argumente za javno razpravo o glavnih moralnih vprašanjih. Prav tako si želijo tudi distance Cerkve od političnih opcij ter več jasne besede ob temeljnih krščanskih moralnih in družbenih vprašanjih s strani voditeljev Cerkve.
Med duhovniki in škofi premalo odkritosti, za zavzeto pastoralno delo mnogi duhovniki nimajo več energije
Poročilo med mnogimi izzivi življenja in vloge duhovnikov navaja opažanja slovenskih duhovnikov, da je med njimi premalo bratske povezanosti, skupne molitve in iskrenega druženja. Pogrešajo več odkritosti v odnosih med duhovniki ter tudi v odnosih med duhovniki in škofi. Tudi v odnosu z verniki duhovniki opažajo, da jih imajo nekateri verni za »brezspolna bitja«. Tudi med slovenskimi duhovniki se odpirajo pomisleki okrog celibata.
Za zavzeto pastoralno delo mnogi duhovniki nimajo več energije, ovira pa jih tudi skrb za obnovo stavb. Prepoznana je bila tudi potreba po bolj usmerjeni formaciji za duhovnike, a tudi za laike. Kot navaja poročilo, se zdi, da vprašanja manjšanja števila duhovnikov in višanja njihove starosti kot Cerkev »nimamo pravih odgovorov oziroma nas ne vznemirjajo zares«. Hkrati pa ugotavlja, da »se je potrebno zavedati, da bodo duhovni poklici zrasli kot sad v zdravi Cerkvi«.
Trd oreh odnos med duhovniki in laiki
Poročilo kot velik izziv Cerkve pri nas ugotavlja sodelovanje med laiki in duhovniki. Medtem ko dejavni laiki s svojimi pobudami večkrat naletijo na odpor pri duhovnikih, ki laikom ne zaupajo in ne podprejo njihovih pobud, pa duhovniki po drugi strani večkrat tožijo zaradi nezainteresiranih laikov, ki ne želijo prevzemati nalog in se nočejo izpostavljati. »Laiki ne želijo biti le izvajalci, temveč tudi nosilci odgovornosti. Cerkev v Sloveniji je potrebno deklerikalizirati na način, da bodo laiki prevzeli svoj del odgovornosti za življenje krajevne Cerkve,« še piše.
Potreba po krepitvi »malih občestev«
Poročilo ugotavlja, da je temeljna skupnost Cerkve pri nas župnija, znotraj nje pa mala občestva, ki dopolnjujejo župnijsko življenje in so bila prepoznana kot »zdrava jedra Cerkve«. Kot ugotavlja, si verniki želijo dobrih odnosov v župniji, a so ti prevečkrat zaznamovani z osebnimi spori. Verni se zavedajo, da je formalna pripadnost župniji premalo za osebno povezanost in rast v veri. Med drugim prepoznava potrebo po ponovnem ovrednotenju župnijskega pastoralnega sveta in vpeljavi »zdravih oblik« skupinskega odločanja in sodelovanja. Prepoznava tudi potrebo po več povezovanja in sodelovanja med župnijami, dekanijami, škofijami in cerkvenimi organizacijami.
Poleg tega si verniki želijo tudi krepitve konkretnih področij: »Verniki so poudarili, da si želijo več kateheze za odrasle, družinske kateheze in da se prestavi katehezo otrok v družinsko okolje. Udeleženci si želijo več priložnosti za poglabljanje vere, duhovnosti in verskega znanja, kjer bi rasli v poznavanju vere, veselju in samozavesti in bi tako lažje pričevali v svetu.«
Laiki močno pripravljeni na sodelovanje v Cerkvi
V mnogih župnijah čutijo veliko zagnanost laikov za sodelovanje. Laiki želijo prevzeti konkretne odgovornosti, da bi se čutili potrebne in zaželene, ne bili le poslušalci in prejemniki. Takšne naloge »večajo njihovo pripadnost, gradijo osebnost, krepijo vero in povezujejo občestvo«.
Večja zagnanost in velika žeja po duhovnih vsebinah se kaže tudi med mladimi, ugotavlja poročilo. Trend na tem področju je obratno sorazmeren: »Skupno število dejavnih mladih v Cerkvi se sicer manjša (po birmi), se pa pri tistih mladih, ki ostajajo pripadni, veča želja po doslednem in globokem krščanskem življenju.«
Smo se sprijaznili s Cerkvijo, ki umira?
Kot ugotavlja poročilo, naša občestva niso odprta za ljudi na obrobju, tudi verni v vsakdanjem življenju težko odprejo pogovor o veri z nevernimi. Organizirano do nevernih pristopa le Karitas.
»Udeleženci sinodalnih pogovorov od škofov pričakujejo, da opravijo temeljito analizo statističnih podatkov, saj se zdi, da padajoče številke nikogar zares ne vznemirjajo,« navaja poročilo, ki kot od Cerkve oddaljene prepoznava ločene in zunajzakonske pare, homoseksualne osebe, mlade, posebej tiste, ki se oddaljijo po birmi, stare, težko gibljive, naglušne, invalide, slepe in slabovidne, nove prišleke v lokalnem okolju, uboge, pa tudi vernike, ki se ne vključijo v cerkveno občestvo ali pa se v njem ne počutijo sprejete.
»Oddaljeni največkrat ne zavračajo cerkvenega nauka in učenja. Večkrat se zgodi, da so se pripravljeni pogovarjati o temeljnih vprašanjih vere in si želijo slišati stališče vernikov. Oddaljili so se zaradi različnih slabih izkušenj. Cerkev doživljajo kot institucijo, ki je sicer del kulture, a se preveč bori za moč, denar in povezavo z oblastjo. Vernikom in duhovnikom pa najbolj zamerijo dvoličnost v dejanjih. Verni in neverni nas presojajo skozi naša dejanja. Jezik
Cerkve pogosto ni razumljiv niti vernikom, kaj šele oddaljenim,« še kaže nacionalni povzetek sinodalnega procesa pri nas.
Seveda smo se sprijaznili, da Cerkev v Sloveniji umira. SŠK na področju rodnosti svojih članic nima nobene pametne teologije, še manj motivacijske politike. SŠK v 200 strani dolgem letnem poročilu za lansko leto niti enkrat ne omeni velikih družin (to sta v današnjih časih že 2 otroka ali več). Mimogrede, vlogi žensk v Cerkvi nameni le dve strani in večina tega so citati. Cerkev posvečenih je sama sebi namen in se že 30 let pri nas ni premaknila dlje od analize stanja ali priprave nekih horuk načrtov. Pred izvedbo se navadno vse ustavi. Denarja je dovolj in situacija paraliziranih laikov, ki zdaj so spisali nekakšno ujetega ptiča tožbo, jim ustreza in omogoča lagodno življenje. Kakšen mlajši med njimi bi sicer rad tudi legalno seksal. Ideja bi prispevala k rodnosti in je vredna podpore.
Vernike predvsem moti omednost višje hierarhije, v zadnjih letih je sploh ni v javnosti. Kot, da bi se bali določenih oblastnih krogov.
Verjetno so jim zaprli usta z izsiljevanjem ali pa z denarjem.
Kako naj si sicer razlagamo molk ob splavu, LGBT…
Višji kleriki so nasprotovali molitvam pred ustanovami, ki izvajajo splav. In potem se čudijo, da je vse manj vernikov. Ja kdo pa bo hodil v žerjavico po kostanj, če te lastni zatirajo in sodelujejo z sovražnikom?
Najprej bi bilo potrebno na sam vrh postaviti tiste, ki dejansko sledijo Jezusu Kristusu in častijo sveto Mati Božjo.
Članek je napisan kot skupek težav ki si jih marsikdo niti ne predstavlja. Zato trije konkretni primeri: Maša se odvija kot koncert pevskega zbora, ki mu župnik odgovarja. Prisotni se počutijo kot statisti, otroci pa ne zmolijo niti očenaša, ker ga je potrebno peti. Župnija ima v lasti velike površine kmetijskih zemljišč in gozdov. Na predlog člana župnijskega sveta, da bi s temi površinami gospodarili, pri župniku ni bilo posluha in gozd še naprej propada. Za zagotavljanje sredstev je po mnenju župnika edina rešitev nabirka in “dajte, dajte”. In še bi lahko našteval.
Spoštovani
Bojim se, da bo sinoda v Sloveniji le lepo napisan dokument in bo kot fascikel lepo postavljen v omaro. Slovenci smo znani po neskončnih govorancah in sestankovanjih potem pa ni realizacije. 20 let nazaj smo tudi imeli sinodo …. smo karkoli spremenili???? Kdo pa mora, kakrkoli spremeniti? Jaz kot vernik ali duhovniki in škofje?
Letos v sinodalnem delu nisem imel nobene možnosti na kakršenkoli način sodelovati… so se pa sestajale skupine in najožji sodelavci. Razumem, da mora imeti duhovnik sodelavce s kateimi lahko dela, je pa sporno da ima vedno takšne, ki so tiho in vedno kimajo, ki “zdravijo” svoje komplekse in nikakor niso dorasli vodenju oz. pomoči pri vodenju župnije.
Nikakor pa ne razumem, da nimamo ŽPS, da nihče nima pravice karkoli povedati, ker je takoj v kofliktu s sodelavci in duhovnikom. S tem ne trdim, da imam vse in vedno jaz prav, me pa vseeno moti da nimam nikjer možnosti nič povedati brez da bi potem jaz ali moji imeli posledice. Sem prišel do sklepa, da je najbolje iti k maši moliti in biti lepo tiho. Sicer imam kot javna oseba z vodilnimi funkcijami težave v nujni komunikaciji z domačim duhovnikom
Bo se pa to verjetno samo po sebi uredilo, ker ko bo zmanjkalo denarja bo tudi v cerkvi (med ljudstvom in duhovniki) manj povzdigovanja glasu, več ponižnosti ….itd.
Naj ne bi gradili zidov?!? Kaj mislite, da bodo veroučitelji, animatorji, diakoni vse delali za Boglonaj. Pri tem sploh ne gre za zaslužkarstvo, temveč dostojno preživetje vseh teh ljudi. Torej brez “zidov” ne gre. Naj se že enkrat pove, koliko člani cerkvenega občestva prispevamo za vzdrževanje kulturnih spomenikov.
Na eni od televizij objavljajo zgodbe zapornikov in paznikov. Eden od teh je pred leti umoril župnika, kolikor se spomnim, je ta človek hodil k župniku po denar za droge. Zdaj pa izjavlja, da je moril zato, ker ga je ta župnik spolno zlorabil. To je zelo huda obtožba nad človekom, ki se ne more braniti! Kaj je res in kaj ni? Če je to laž, kar po moje je, se lahko ljudi, ki spravljajo v javnost laži sankcionira?
V istem sklopu je bil na tej televiziji intervju z župnikom Martinom Golobom. Prefinjena manipulacija, kar pa na POP in A kanalu lahko pričakujemo. Martin Golob je postal tako popularen, da zna koga to zmotiti. On je iskren in pošten, v to sem prepričana. Opažam, da iskreni in pošteni ljudje težko dojamejo, da so okrog njih tudi slabi ljudje, ki jim znajo tudi na prefinjen način delati škodo. Gospodu Martinu želim vse dobro, naj čim dlje zdrži ta naporen tempo. Naj ne pozabi tudi nase in svoje zdravje, slovenska cerkev ga še dolgo potrebuje. Tri maše v enem dnevu, trije intervjuji in še en kup drugih pogovorov, ni to za enega človeka preveč?
Predragi v Gospodu, drage faranke in farani, stvari so se zapletale desetletja in tega zamotanega omota se ne da razplesti en-dva-tri , sploh pa ne, če pa vodstvo betontanc trdnjave, ki je ne bi smelo sploh biti, neomajno kar trmari in vztraja v nadškofijskem dvorcu.
Kakšna sprememba neki, nemogoče!
Ne me prašat kako se to naredi.
Sigurno ne z bla-bla-bla, trla baba lan…lepe pridige z visokoletečimi besedovanji, ki bi jih lahko prenašal kdorkoli kar z Interneta, to ne gre več, gospodje.
Ja, of course, ugotovitve so izkaz resničnosti, dejanskosti, kar naprej se vsiljuje dolgoletni ponavljajoči de ja vu, premika pa nikakršnega nikamor.
Slomšek, kje si ?
Nekaj časa je kazalo na dr.Štumfa, potem pa se razblinilo kot jutranja megla.
Čakamo na preroka ali kaj ? Kaj pa če ni za to poklican eden izmed nas, pa raje drži glavo v pesek?
Nehajmo jamrati. Škofje naj gredo med duhovnike. Duhovniki naj gredo med ljudi in zopet na novo najdejo svoje poslanstvo. Verniki oz. laiki pa dajmo svoje moči na voljo za našo Cerkev.
Pa bo.
No ja, če bi se s priprošnjo za pomoč zatekli na primer k Božjemu služabniku Antonu Vovku in k mnogim Slovenskim mučencem, bi se stvari v Slovenski Cerkvi gotovo začele spreminjati.