Slovenski verniki pogrešajo pristno krščansko občestvo in voditeljsko avtoriteto škofov, pripravljeni so na sodelovanje v Cerkvi

Vir foto: https://katoliska-cerkev.si/
POSLUŠAJ ČLANEK
Kakšni so pri nas rezultati sinodalnega procesa, ki že dobro leto poteka v Cerkvi po vsem svetu? Na to odgovarja poročilo Slovenske škofovske konference o sinodalnem dogajanju v slovenski Cerkvi, ki so ga predstavili na današnji novinarski konferenci. Sklepni dokument prinaša povzetek sinodalnih pogovorov Cerkve na Slovenskem, ki kaže aktualno stanje in razmišljanje (predvsem) vernih.


Poročilo tako med drugim kaže na številne izzive: od mnogih afer, ki bolijo verne, do doživljanja Cerkve kot institucije, ki se bori za moč in denar, odsotnosti vodenja s strani vodstva Cerkve, izzivov na področju pastorale, vključenosti posameznih skupin in laikov na splošno, še posebej pa ljudi na obrobju, pa tudi izzivov pomanjkanja duhovnikov, odsotnosti znanja o cerkvenem nauku med vernimi in občutkom sprijaznjenosti s Cerkvijo, ki umira.

»V Sloveniji je veliko napetosti zaradi afer, saj smo v zadnjih 15 letih prehajali iz ene afere v drugo. V kriznih trenutkih verniki niso bili deležni pravih pojasnil s strani odgovornih. /…/  V Cerkvi se bojimo odpirati resna vprašanja in pogosto ne poimenujemo pravega problema,« tako med drugim navaja poročilo.

Kot konkreten primer so navedene spolne zlorabe, ki so »v življenje Cerkve vnesle veliko trpljenja, stigem, needinosti, strahu, dvomov in sumničenj«. Poročilo zaščito otrok in mladoletnih prepoznava kot prioritetno skrb za rešitev konkretnih primerov, a hkrati navaja, da je temu vprašanju treba dati zdrave okvirje in ne pozabiti na druge težave krajevne Cerkve.

Verni pogrešajo jasno avtoriteto Cerkve, pastirsko vlogo škofov in imajo občutek, da hierarhija nima stika z realnostjo


Udeleženci sinodalnih pogovorov so začutili, da v zadnjih letih ni bilo prave edinosti med slovenskimi škofi, pogosto težko pa je bilo tudi sodelovanje med župnijami. Mnogi v javnosti pogrešajo prepoznavnost in jasno avtoriteto Cerkve v Sloveniji. Verniki škofe
premalo doživljajo kot voditelje, ki dajejo usmeritev in vizijo, pogost je občutek, da hierarhija nima realnega pogleda na stvarnost.

Močno še vedno odmeva bolečina zaradi finančnega zloma mariborske nadškofije. »Posebej v vzhodni Sloveniji je še navzoča misel o (pre)majhni (finančni) solidarnosti med škofijami. /…) Močno navzoča je tudi misel o bogati Cerkvi in očitek, da bi bilo večji del finančnih sredstev potrebno usmerjati v pastoralo, ne v zidove,« piše v poročilu.

Aktivni kristjani v družbi manjšina, ki se izogiba pogovorom, v katerih bi bilo treba soočiti stališča


Kot piše dokument, so aktivni kristjani v slovenski družbi manjšina in v javnosti pod pritiskom negativnega javnega mnenja, zaradi česar se pogosto izogibajo kočljivim situacijam in pogovorom, v katerih bi bilo treba soočati stališča. Kot priznavajo, pogosto nimajo znanja in argumentiranih stališč, da bi predstavili krščanski pogled, hkrati pa priznavajo, da v svojih dejanjih in odločitvah živijo enako kot vsi v njihovi okolici.

Da bi imeli krščansko samozavest in bili sposobni pričevanja, si želijo doživeti pristno krščansko občestvo, iz katerega bi črpali veselje, ponos, pripadnost in zdravo samozavest. Kot pomembne so prepoznali tudi pozitivne zgodbe in pričevanja kristjanov v javnosti. Želijo si več in bolj dostopne programe, kjer bi prejeli znanje in argumente za javno razpravo o glavnih moralnih vprašanjih. Prav tako si želijo tudi distance Cerkve od političnih opcij ter več jasne besede ob temeljnih krščanskih moralnih in družbenih vprašanjih s strani voditeljev Cerkve.

Med duhovniki in škofi premalo odkritosti, za zavzeto pastoralno delo mnogi duhovniki nimajo več energije


Poročilo med mnogimi izzivi življenja in vloge duhovnikov navaja opažanja slovenskih duhovnikov, da je med njimi premalo bratske povezanosti, skupne molitve in iskrenega druženja. Pogrešajo več odkritosti v odnosih med duhovniki ter tudi v odnosih med duhovniki in škofi. Tudi v odnosu z verniki duhovniki opažajo, da jih imajo nekateri verni za »brezspolna bitja«. Tudi med slovenskimi duhovniki se odpirajo pomisleki okrog celibata.

Za zavzeto pastoralno delo mnogi duhovniki nimajo več energije, ovira pa jih tudi skrb za obnovo stavb. Prepoznana je bila tudi potreba po bolj usmerjeni formaciji za duhovnike, a tudi za laike. Kot navaja poročilo, se zdi, da vprašanja manjšanja števila duhovnikov in višanja njihove starosti kot Cerkev »nimamo pravih odgovorov oziroma nas ne vznemirjajo zares«. Hkrati pa ugotavlja, da »se je potrebno zavedati, da bodo duhovni poklici zrasli kot sad v zdravi Cerkvi«.

Trd oreh odnos med duhovniki in laiki


Poročilo kot velik izziv Cerkve pri nas ugotavlja sodelovanje med laiki in duhovniki. Medtem ko dejavni laiki s svojimi pobudami večkrat naletijo na odpor pri duhovnikih, ki laikom ne zaupajo in ne podprejo njihovih pobud, pa duhovniki po drugi strani večkrat tožijo zaradi nezainteresiranih laikov, ki ne želijo prevzemati nalog in se nočejo izpostavljati. »Laiki ne želijo biti le izvajalci, temveč tudi nosilci odgovornosti. Cerkev v Sloveniji je potrebno deklerikalizirati na način, da bodo laiki prevzeli svoj del odgovornosti za življenje krajevne Cerkve,« še piše.

Potreba po krepitvi »malih občestev«


Poročilo ugotavlja, da je temeljna skupnost Cerkve pri nas župnija, znotraj nje pa mala občestva, ki dopolnjujejo župnijsko življenje in so bila prepoznana kot »zdrava jedra Cerkve«. Kot ugotavlja, si verniki želijo dobrih odnosov v župniji, a so ti prevečkrat zaznamovani z osebnimi spori. Verni se zavedajo, da je formalna pripadnost župniji premalo za osebno povezanost in rast v veri. Med drugim prepoznava potrebo po ponovnem ovrednotenju župnijskega pastoralnega sveta in vpeljavi »zdravih oblik« skupinskega odločanja in sodelovanja. Prepoznava tudi potrebo po več povezovanja in sodelovanja med župnijami, dekanijami, škofijami in cerkvenimi organizacijami.

Poleg tega si verniki želijo tudi krepitve konkretnih področij: »Verniki so poudarili, da si želijo več kateheze za odrasle, družinske kateheze in da se prestavi katehezo otrok v družinsko okolje. Udeleženci si želijo več priložnosti za poglabljanje vere, duhovnosti in verskega znanja, kjer bi rasli v poznavanju vere, veselju in samozavesti in bi tako lažje pričevali v svetu.«

Laiki močno pripravljeni na sodelovanje v Cerkvi


V mnogih župnijah čutijo veliko zagnanost laikov za sodelovanje. Laiki želijo prevzeti konkretne odgovornosti, da bi se čutili potrebne in zaželene, ne bili le poslušalci in prejemniki. Takšne naloge »večajo njihovo pripadnost, gradijo osebnost, krepijo vero in povezujejo občestvo«.

Večja zagnanost in velika žeja po duhovnih vsebinah se kaže tudi med mladimi, ugotavlja poročilo. Trend na tem področju je obratno sorazmeren: »Skupno število dejavnih mladih v Cerkvi se sicer manjša (po birmi), se pa pri tistih mladih, ki ostajajo pripadni, veča želja po doslednem in globokem krščanskem življenju.«

Smo se sprijaznili s Cerkvijo, ki umira?


Kot ugotavlja poročilo, naša občestva niso odprta za ljudi na obrobju, tudi verni v vsakdanjem življenju težko odprejo pogovor o veri z nevernimi. Organizirano do nevernih pristopa le Karitas.

»Udeleženci sinodalnih pogovorov od škofov pričakujejo, da opravijo temeljito analizo statističnih podatkov, saj se zdi, da padajoče številke nikogar zares ne vznemirjajo,« navaja poročilo, ki kot od Cerkve oddaljene prepoznava ločene in zunajzakonske pare, homoseksualne osebe, mlade, posebej tiste, ki se oddaljijo po birmi, stare, težko gibljive, naglušne, invalide, slepe in slabovidne, nove prišleke v lokalnem okolju, uboge, pa tudi vernike, ki se ne vključijo v cerkveno občestvo ali pa se v njem ne počutijo sprejete.

»Oddaljeni največkrat ne zavračajo cerkvenega nauka in učenja. Večkrat se zgodi, da so se pripravljeni pogovarjati o temeljnih vprašanjih vere in si želijo slišati stališče vernikov. Oddaljili so se zaradi različnih slabih izkušenj. Cerkev doživljajo kot institucijo, ki je sicer del kulture, a se preveč bori za moč, denar in povezavo z oblastjo. Vernikom in duhovnikom pa najbolj zamerijo dvoličnost v dejanjih. Verni in neverni nas presojajo skozi naša dejanja. Jezik
Cerkve pogosto ni razumljiv niti vernikom, kaj šele oddaljenim,« še kaže nacionalni povzetek sinodalnega procesa pri nas.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike