Slovenski tajni arhivi

POSLUŠAJ ČLANEK
Precej pompozno so slovenski mediji objavili novico, da je papež Frančišek dovolil odprtje tajnega vatikanskega arhiva za obdobje med drugo svetovno vojno. V resnici namreč ne gre za nič kaj posebnega, saj so vatikanski arhivi precej bolj odprti javnosti kot slovenski arhivi. Res je, da se zelo lepo sliši izraz »vatikanski tajni arhivi«, a pravi, dobesedno tajni arhivi so v resnici matični uradi vseh slovenskih mest.
Slovenske novinarje, ki se zmrdujejo nad 70 leti čakanja na odprtje arhivov v Vatikanu, bi moralo biti sram, da množičnega uničevanja arhivskega gradiva v Sloveniji sploh niso opazili in še danes ne terjajo od države, da bi vsaj začela iskati uničevalce dediščine.

70 let zaprti arhivi


Vatikan namreč redno odpira arhive posameznega pontifikata, ko preteče 70 let od smrti vsakega papeža, zato dovoljenje papeža Frančiška ni bilo nič kaj posebej novega. Sicer si predstavljam, da določenih dokumentov mogoče zgodovinarji nikoli ne bodo videli, saj to počno vse države. A vendar se česa podobnega kot se je zgodilo v Sloveniji, da je bila v nekaj mesecih uničena velika večina arhivskega gradiva iz časa komunizma, ne bi privoščili nikjer. Kaj šele, da bi kaka demokratična država zoper uničevalce nacionalne dediščine ne sprožila kazenskega postopka.

Slovenske novinarje, ki se zmrdujejo nad 70 leti čakanja na odprtje arhivov v Vatikanu, bi moralo biti sram, da množičnega uničevanja arhivskega gradiva v Sloveniji sploh niso opazili in še danes ne terjajo od države, da bi vsaj začela iskati uničevalce dediščine.

100 let zaprti arhivi


V Sloveniji smo še bolj papeški od papeža. V slovenskih škofijskih arhivih, denimo, matične knjige še bolj skrivajo kot svoje gradivo skriva Vatikan. Imajo namreč pravilo, da noben podatek iz matične knjige, ki je mlajši od 100 let, javnosti ni dostopen. V Vatikanu in drugih zahodnih državah je ta meja 70 let. Za poročne in mrliške knjige je na zahodu meja še nižja. A ne v Sloveniji. V Sloveniji je tudi mrliška knjiga dostopna šele, ko doseže stotko. Slovenska pravila mi zato niso všeč, saj zgodovinarjem precej otežijo raziskovanje.
V slovenskih škofijskih arhivih, denimo, matične knjige še bolj skrivajo kot svoje gradivo skriva Vatikan.

A to še ni vse. To sploh še ni vse. Poglejmo, kako z matičnimi knjigami ravna slovenska država. Precej matičnih knjig, ki so jih župnijam med drugo svetovno vojno ukradli nacistični okupatorji, nato pa obdržali še domači komunisti, tudi po toliko desetletjih še vedno niso vrnili lastnikom. Tudi demokratična Slovenija namreč mnogih knjig noče vrniti cerkvenim arhivom, ampak jih hrani v matičnih uradih upravnih enot. Na 60 različnih krajih so tako matičarji, ki si vsak malce po svoje razlagajo zakonodajo.

Večno zaprti arhivi


Tako so namesto, da bi za matične knjige veljal zakon o arhivih, za ukradeno gradivo uveljavili drugo zakonodajo, ki je veliko bolj stroga. Posebej ko gre za razvpito »varstvo osebnih podatkov«. Zgodovinar matične knjige niti pogledati ne sme, to namesto njega opravi matičar. Da veliko matičarjev ne zna latinsko ali nemško, kaj šele brati nemško pisano gotico, pri tem sploh ni pomembno.

A še večja težava je, da za vsak vpogled v matično knjigo, pa čeprav gre za poroko iz leta 1785, matičarji zahtevajo pravni interes. Iskanje prednikov, zgodovinska raziskava ali genetska raziskva ne spadajo pod kategorijo pravnega interesa. Zgodilo se mi je, da moja stranka ni mogla izvedeti kraja rojstva svojega dedka iz leta 1882. Ded se je namreč poročil leta 1915 in stranka je matični urad zaprosila za to informacijo. A podatek o rojstvu svojega deda je tajen tudi za njegove potomce, če nimajo pravnega interesa. Kako je to mogoče, mi ni jasno. A v Sloveniji je očitno vse mogoče.

Slovenski novinarji največjih medijev, ki pišejo o vatikanskih »tajnih« arhivih, resnično TAJNIH slovenskih arhivov, kajpada, sploh ne opazijo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30