Slovenski podjetnik ali nebodigatreba? Kako ločiti uspešnega podjetnika od podjetnika-kretena #razprava

Andreja Barat
9

Prejšnji teden se je pol Slovenije medijsko zgražalo nad delodajalcem, ki je v zaposlitvenem oglasu zapisal, da želi zaposliti žensko, ki v bližnji prihodnosti ne namerava imeti otrok.

Isti delodajalec je nato naknadno pojasnil, da gre za majhno podjetje, ki že ima dve zaposleni na porodniški in si nikakor ne more privoščiti še tretje.

Takšni razpisni pogoji so seveda v nasprotju s slovensko zakonodajo in predpisi. Pa vendar je prejšnji teden postal ta delodajalec skorajda glavni razlog in sinonim za nizko slovensko nataliteto in vsesplošno izkoriščanje delavcev.

Posnetek komentarja Andreje Barat je na voljo na koncu prispevka.

Pa so stvari res tako preproste?

Niso! Niti za ženske, ki si želijo osnovati družino, niti za delodajalce, ki potrebujejo zaposlene na delovnem mestu.

Slovenija je socialna država in prav je tako. Prav je, da smo solidarni eden z drugim in da vsi plačujemo v skupni šparovček, iz katerega se vzame tudi za tiste, ki v nekem obdobju ne morejo delati. Vendar pa odzivi na neposrečen zaposlitveni oglas zelo dobro prikažejo stanje, ki smo mu v Sloveniji priča že dolgo. In sicer to, da je podjetnik v očeh javnosti, medijev, povprečnega Slovenca in tudi države, praviloma predstavljen negativno. Kot nekdo, ki se je dobro znašel, kot nekdo, ki mu je uspelo in to najbrž ne s poštenim delom, kot nekdo, ki si je dobro nagrabil, kot nekdo, ki stiska zaposlene, sam pa se vozi v pregrešno dragem avtu …

Je takšna podoba podjetnika pravilna?

Ni! Zgrešena je in tudi krivična.

Podjetnik je v očeh javnosti, medijev, povprečnega Slovenca in tudi države, praviloma predstavljen negativno.

Kdo je torej (uspešen) podjetnik?

  • to je tisti, ki je imel na neki točki svojega življenja pogum stopiti v neznano, pustiti varno zaposlitev in iti na svoje
  • to je tisti, ki je imel poslovno idejo, zastavil zanjo lasten denar in jo spravil v prakso
  • to je tisti, ki je zelo verjetno leta trdo delal v negotovosti in brez zagotovil, da bo kdaj uspel
  • to je tisti, ki mora vsak mesec zagotoviti plače za delavce, ne glede na to, ali za njih ima delo ali ne
  • to je tisti, ki mora plačati delavca tudi, če ta sploh ne dela in zraven še njegovo nadomeščanje. Bolniški staž je 30 delovnih dni v breme delodajalca, kar je za majhne podjetnike z enim ali dvema zaposlenima zelo problematično
  • to je tisti, ki mesečno (v povprečju) plača več 100 tisoč € v državni proračun v obliki davkov
  • to je tisti, ki mora od izdanih računov vsak mesec plačati davek, čeprav plačila sploh ni prejel
  • to je tisti, ki v primeru s.p. svoje bolniške sploh nima plačane oz. jo ima šele po 30 delovnih dneh (v primeru takšne bolezni lahko firmo praviloma zapre)
  • to je tisti, ki pred zakonom nosi odgovornost tako za podjetje kot tudi napake zaposlenih
  • to je tisti, ki mu država s celo vrsto pravil diktira, koga lahko zaposli in koga lahko odpusti. Razni uradniki, ki sedijo v komisijah, so že dolgo brez stika z realnim življenjem in delom
  • to je tisti, ki, kljub vsemu delu, z denarjem svojega podjetja ne more prosto razpolagati, če ne želi preko polovice podariti državi
  • to je tisti, ki se presneto dobro zaveda vrednosti dobrega delavca, a mu država oblino (tudi do 60 %) obdavči vsak poizkus, da bi mu plačal kak dodaten evro. Nagrade, stimulacije, bonitete, delitev dobička, delno obdavčena je celo solidarnostna pomoč …
  • to je tisti, ki mu na vratu visita dva inšpektorja, vsak po svoje razlagata zakon in ga forsirata, da se ukvarja z vsem, samo s svojim delom ne
  • to je tisti, ki lahko pride v službo kadar želi in odide, ko se mu zazdi, a če želi voditi uspešno podjetje, na delovnem mestu zelo verjetno preživi enkrat več časa kot kdorkoli drug
  • to je tisti, ki si sicer verjetno lahko privošči tako smučanje kot jadranje, a si ga praviloma ne, ker ne more tako dolgo pustiti posla samega
  • to je tisti, ki po ogledu dnevnika postane slabe volje, ker se tisti, ki upravljajo z denarjem, ki ga on vsak mesec na veliko plačuje v državno malho, obnašajo, kot da je zrasel na drevesu.
  • to je tisti, ki mu je kristalno jasno, da bi vsako podjetje potonilo v roku enega meseca, če bi ga vodili takšni ljudje in na takšen način, kot to dela vlada
  • to je tisti, ki se čudi nad lahkotnostjo sindikalnih dejavnosti javnega sektorja in se sprašuje, kako bi ti sindikalisti preživeli en mesec v realnem sektorju
  • to je tisti, ki se zaveda, da je sociala nadvse pomembna, ni pa mu povsem jasno, kako to, da je lahko prejemnikov socialne podpore več kot aktivnih iskalcev zaposlitve
  • to je tisti, ki daje delo številnim državljanom in se zaveda, da le zadovoljni zaposleni lahko dobro delajo
  • to je tisti, ki dobesedno poganja državo in je gorivo brez katerega se ustavi javni sektor in sesuje sociala …
  • in nenazadnje: to je tisti, ki si je svoj uspeh trdo prislužil in dal že marsikaj skozi, zato ni dober naslov za politične in sploh kakršnekoli manipulacije.

Pa ne idealiziramo stvari. Seveda obstajajo tudi podjetniki-kreteni. Niso v večini, a že eden je preveč. To so tisti, ki na firmo vzamejo avto za sto tisočakov, delavcem pa ne plačajo prispevkov. To so tisti, ki vse premoženje prepišejo na ženo in razglasijo osebni stečaj, namesto da bi plačali dolgove, in ne trznejo z očesom, ko s tem drugo podjetje pahnejo v stečaj.

Za podjetnike-kretene bi seveda morala »poskrbeti« država … vendar država (oz. njene službe) žal za to najpogosteje nima časa. Preveč je namreč zaposlena s tem, da poštenemu podjetniku greni življenje in poslovanje, ker je (neodprti) omarici za prvo pomoč potekel rok uporabe in ker so na dvorišču rahlo zbledele črte, ki označujejo parkirišče …

Ko si bodo pošteni podjetniki uredili vse te in še mnoge druge »pomembnosti«, takrat pa se bo država morda celo res lotila še podjetnikov-kretenov. Malo seveda karikiramo, a realnost je žal pogosto taka, da državne službe, brez stika z realnostjo, farizejsko precejajo komarja, spuščajo pa kamelo.

Državne službe, brez stika z realnostjo, farizejsko precejajo komarja, spuščajo pa kamelo.

In kaj bi podjetnik sploh rad?

Nič posebnega! Samo malce več osebnega prostora in spoštovanja.

Da v očeh države ne bi bil več zgolj molzna krava, od katere je treba čim več iztisniti. Da začne ceniti in spoštovati njegov prispevek k skupni blaginji in ga obravnava kot pomembnega partnerja pri oblikovanju zakonodaje ter ga neha podkupovati z nesmiselnimi subvencijami in mu dihati za ovratnik z bizarnimi pravili in birokracijo, ki ne koristi nikomur, še najmanj pa zaposlenim.

Da se zakonodaja in predpisi poenostavijo do te mere, da jih lahko razume in izpolnjuje vsak povprečno inteligenten državljan, ki nima za sabo pravne službe (in večina podjetnikov je nima).

Da se v naši družbi spremeni odnos, s katerimi so obravnavani podjetniki. Zaradi mačehovskega odnosa države in splošne anti-podjetniške klime v naši državi mnogi podjetni posamezniki odhajajo v tujino. In tako druge države uživajo sadove njihovega dela in njihovih sposobnosti.

Podjetniki niso izkoriščevalski kapitalisti … so predvsem ljudje z nadpovprečnim veseljem do dela in ustvarjanja. In ravno oni so gonilo slovenskega gospodarstva in s tem tudi države. Zato je morda čas, da končno skupaj ustvarimo državo in zakonodajo, ki bo služila podjetnikom, podjetjem in njihovim zaposlenim in ne obratno.

9 KOMENTARJI

  1. Predsodek. Podjetnika kretena ni. So pa tajkuni, direktorji državnih podjetij, politični podpiranci itd, tu lahko najdete kretene, tudi med tistimi, ki so jih postavili. Vendar, kot pravijo naša južna braća, sve če to narod da pozlati.

  2. Vprašajte sami sebe, ali bi zaposlili žensko delovno silo, ki bi venomer zaradi porodniških in bolniških odsotnosti manjkala, vi bi pa te odsotnosti plačevali? To ni diskriminacija, to je preživetje, posebej če ja podjetje majhno.

    • Ne gre toliko za plačevanje porodniške kot za to, da mora podjetje opravljati svojo dejavnost in za to potrebuje delavno silo. Tudi sam zaposlujem uravnoteženo pri čemer vsem mladim puncam rečem, da naj le imajo otroke, ko so mlade. Organizacijo bomo že prilagodili. Seveda pa razumem omenjenega podjetnika, da če že ima 2 na porodniški, da rabi še nekoga, ki bo opravil delo namesto njiju. Zato je njegov oglas popolnoma pravilen, saj ne daje upanja nekomu, ki bi imel drugačna pričakovanja glede zaposlovanja.
      Generalno pa je tako, da so problem tista podjetja, ki imajo lastnike, ki so stalno na preži za povečevanjem dobička (običajno za lastne nenasitne žepe) in zato potem recimo zaposlujejo samo ljudi, ki so trenutno na vrhu delovne moči. In takšne lastnike je treba obelodaniti, ne pa majhne privatnike, ki so odvisni praktično od vsakega zaposlenega.

    • Dobro ste povedali.
      Prav zaradi takih alla Jankovič, nosijo vsi podjetniki “kolektivno krivdo”.
      Toda, če bi sodišča delovala, Jankovič ne bi mogel Izsiljevati “farmacevtke, pa tudi ne bi bil “nesmrti”župan, ko njegova podjetja niso plačevala PODIZVAJALCEM.

      Župan je še vedno Jankovič, veliko podjetnikov pa je pahnil, zaradi neplačil, v bankrot, ali celo v SMRT.
      Vsi tisti, ki Jankoviča podpirajo, so sokrivi, da je gospodarstvo prišlo na “boben”.

      Glede porodniških pa tudi moramo razumeti podjetnika. Lahko je biti v državni upravi, kjer delo lahko čaka neopravljeno.
      Drugače pa je v PODJETJIH, kjer moraš vsak dan dovolj narediti, da si zaslužiš plačo, sebi in za delavca.

      Sicer PORODNIŠKEGA nadomestila ne plača podjetnik, mora pa opraviti vse delo, tudi tisto, ki bi ga opravil ta, ki je šel na BOLNIŠKO ali PORODNIŠKO. In tu nastane problem, ki ni samo podjetnikov. Drugi sodelavci, bi morali biti pripravljeni, da nadomestijo mankajočega.

      Dokler še nisem bila poročena, se je tudi zgodilo, da so bile v naši pisarni DVE na porodniški, pa smo si njihovo delo razdelile mi, ostale. Vem, da sem velikokrat delala od jutra do večera. Nekaj sem dobila plačano v nadurah, nekaj neplačanih UR pa sem koristila ( ure bile vodene, kot da delam) kasneje, da sem lahko bila vsako toliko po nekaj ur doma. Ko sem bila sama na porodniškem, pa so spet to “krpale kolegice”.

      NUJNO je sodelovanje, med delodajalcem in delavcem. Saj bi moral biti vsem cilj, da podjetje dobro posluje.

  3. Kaj naj rečem drugega kot bravo! sam se prepoznam v skoraj vseh točkah: od začetne negotovosti, garanja, zaskrbljenosti za plačilo plač do lupljenja s strani države vsak mesec ne glede na tiste, ki so dolžni meni…

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime