Slovenski paradoksi: Zahod spoznava, da ponosni nasledniki totalitarizma ne morejo biti demokrati

Rok Frelih
Vir zajema slike: Twitter SD
POSLUŠAJ ČLANEK
"Gotovo avtentični pa so posnetki, ki jih je Tanja Fajon, predsednica slovenskih Socialdemokratov, 5. maja 2020 objavila na Twitterju. Na njih jo lahko vidimo, kako je položila venec pred spomenikom komunista Borisa Kidriča, ki je bil po letu 1945 kriv za hude zločine, zlasti med izgonom Nemcev. Evropski komisar Timmermans je bil tako ogorčen, da so si v Ljubljani upali pokazati te fotografije njegove kolegice, da je bojkotiral foto-termin s konservativnim slovenskim premierjem Janšo. Kakšna izguba!"

Tako je avstrijski časopis Die Presse pred kratkim pokomentiral fotografije voditeljice "ponosnih naslednikov", na katerih je ujeta pri obredu poklanjanja gospodarjem morilskega režima. Ampak zares morilskega, ne takšnega, kot jih pod to oznako najdemo danes v kakšnih republikah Višegrada, ali celo v Sloveniji.

Hkrati so bile predstavljene tudi fotografije, na katerih so poleg voditeljice prisotni tudi aktivni sodniki, okrašeni s simboliko tega istega režima. Ne glede na to, kaj si kdo misli o terminu prikazovanja dotičnega gradiva, nihče ne more zanikati vsebine in njene močne sporočilnosti o slovenski realnosti, ki je bila Zahodnjakom do sedaj prikrita.

Bodo tudi Zahodnjaki sprevideli?


Do sedaj smo bili vedno priča klasičnim zgodbam o izvozu na politični levici sproducirane lažne črno-bele realnosti, v kateri nas napredna in do dna srca človeku predana levica brani pred težkimi škornji zatiralske desnice. Tako smo se znašli na raznih črnih seznamih bruseljskih uradnikov, kamor zapisujejo grehe Poljakov, Madžarov, po novem pa tudi nas in Hrvatov, in občasno še koga.

A bolj ko se tuji novinarji, državniki in uradniki seznanjajo s Slovenijo, bolj jim je jasno, da je resničnost drugačna od tiste, ki so jim jo do sedaj slikali rdeči slikarji. Tako se je pred kratkim dopisnik Guardiana, ki je dejansko prišel v Slovenijo, čudil, zakaj bi Slovenci hoteli imeti ulico, poimenovano po diktatorju namesto po osamosvojitvi izpod njegovega režima. Spomnimo, Guardian je do sedaj veljal za velikega zaveznika slovenskih progresivcev, a omenjeni novinar očitno le ni nasedal radikalno levim prišepetovalcem, pač pa si je drznil misliti s svojo glavo.
Če smo se iz zgodovine kaj naučili, nas morajo skrbeti porajajoče se diktature prihodnosti.

Tujci so pri nas naleteli na paradoks: tisti, ki so se Zahodu leta predstavljali kot bojevniki proti fašistoidni desnici, so v resnici sami nasledniki in častilci krvavega totalitarizma. Ne vem, ali je bil Timmermans ogorčen zato, ker so mu fotografije razblinile ideal o njegovi prijateljici kot o pravičniški bojevnici za boljši jutri, ali pa je resnico poznal in se je grozil zato, ker je prišla v evropsko javnost, in je bil posredno tudi sam diskreditiran.

Kaj si ob slikah sodnikov s totalitarističnimi simboli misliti o vladavini prava v Sloveniji? Ali bolje, kaj bi si mislili o vladavini prava na Nizozemskem ali v Belgiji, če bi tamkajšnji sodniki hodili na zabave v SS uniformah? Vprašanji sta zgolj retorični in bralci si naj ustvarijo lastno mnenje, seveda ob predpostavki, če nek totalitarizem premaga drugega, zato še ne postane vreden podpore. Obsoditi je potrebno vse, a ti naši komunisti namesto tega še vedno rajši polagajo vence.

Želja po oblasti je nad moralo


Njihova dejanja torej nimajo kaj dosti skupnega s človekovim dostojanstvom, pravicami, svoboščinami, in vsemi temi pojmi, o katerih je iz njihovih ust slišati veliko leporečja in samohvale. Prej lahko potegnemo vzporednice z mislimi dr. Žige Turka, ki je pred dnevi na radiu Ognjišče povedal, da je ob preučevanju boljševistične in nacistične miselnosti ugotovil, da je obema totalitarizmoma skupno to, da korist nekega cilja, kot sta na primer razredni boj ali rasna superiornost, postavljajo nad splošno moralo. Po domače, vredno je tudi ubijati nedolžne in kratiti osebno dostojanstvo, da bo le zadoščeno posvečenemu cilju. Sprevrženi makiavelizem v najbolj grobi obliki torej.
Častilci preteklega totalitarizma so namreč idealno sredstvo za uveljavljanje prihodnjega.

Ker pa evropska retorika kot svoj imperativ predstavlja progresivizem, pravice in podobno, sledenje tej retoriki pa v današnjem prostoru legitimizira težnje po oblasti, je levica pač prilagodila retoriko tako, da bi do te oblasti prišla. In v veliki meri ji je uspelo tudi Zahodnjake prepričati, da so njihove besede iskrene. A vsi skupaj so trčili ob kruto realnost: po eni strani na dan prihaja realnost srednjeevropskih držav, po drugi pa tudi Zahod ne more in predvsem ne sme verjeti, da je ponosni naslednik totalitarizma lahko demokrat. Prvovrstna zadrega: naj za (ideološkega) partnerja vzamejo Janšo?

Res je, da so Zahodnjaki opravili s totalitarizmi 20. stoletja; bodisi so jih pometli pod preprogo, bodisi so jih izbrisali, ali pa so jih bili celo zmožni obsoditi. Kakorkoli, izgnali so jih iz javnega diskurza. A kljub temu v prihodnost ne moremo gledati brez skrbi: nebrzdani liberalizem postaja vse bolj agresiven, in kot lahko berete v mnogih Domovininih prispevkih, se je marsikje že prelevil v totalitarizem, saj marsikomu odreka temeljno človeško dostojanstvo. Če smo se iz zgodovine kaj naučili, nas morajo skrbeti porajajoče se diktature prihodnosti.

Resnica, ki jo tako nam samim kot Evropi razkrivajo slovenski paradoksi, bi morala postati katalizator uradne bruseljske ideologije. Bo Zahod prepoznal nevarnost in v zrcalu uzrl lastno podobo izpred slabega stoletja? Častilci preteklega totalitarizma so namreč idealno sredstvo za uveljavljanje prihodnjega.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

stisnjena pest, komunizem, simbol
Svoboda za žico
  • 14. 05. 2024
Nomen est omen (Ime je znamenje, pomen)
  • 14. 09. 2024
koncentracijsko taborišče, Auschwitz, čevlji, taboriščniki
O pasovih iz človeške kože in drugih človeka nevrednih stvareh
  • 11. 09. 2024