Foto: pixabay

Odkar je sedanja vlada 13. marca lani prišla na oblast, se je zgodilo marsikaj. Ugotovili smo, da poljubi, objemi, obiskovanje prireditev in pouka zaradi pojava majhnega virusa niso več samoumevni. Postalo je jasno, da smo v Evropi še kako zelo odvisni od Kitajske, saj nam je ta poleg virusa izvozila še zaščitno opremo. Na žalost pa smo lahko razbrali tudi, da na slovenskem političnem prostoru ni nič novega.

Začeli smo dobro. Opozicija je, morda celo nekoliko v šoku, na začetku vladi pustila, da opravlja svoje delo. Prvi val smo dobro zvozili, je pa res, da je bil virus, če uporabim metaforo iz filma Osmi potnik, še v »fazi jajca«. Aprila pa je na sceno stopil Ivan Gale. In od tam naprej so počasi domine padale. Opozicija je šla na ulice (čeprav so že prej baje tolkli po loncih), koalicija pa se je počasi začela zapletati.

V drugem valu jo je (pa pustimo tradicionalno slovensko slo po ugotavljanju tega, »kdo je kriv«) Slovenija odnesla dosti slabše. Koalicija je zaradi raznih prestopov in medijskih atomskih bomb postala zelo šibka, pred tem preživela Erjavčevo kandidaturo za desant in šla naproti predsedovanju evropski birokratski mašineriji. Drugič.

Posnetek komentarja gostujočega avtorja je na voljo na koncu prispevka.

To je nekako kratek oris dogajanja zadnjega leta in pol. Vsaka izmed strani je nedvomno zamudila veliko priložnosti. Opozicija se je velikokrat zapletala in bila proti določenim vladnim predlogom samo zato, da so lahko proti. Spomnimo se tiste SD eskapade z maskami v šoli – ne, maske v šoli – da, na koncu pa smo ugotovili, da so bili sami ves čas zagovorniki mask v šoli.

Slovenija je razdeljena na dve strani, vmes pa ni ničesar. In na žalost je evidentno, da Slovenija iz statusa quo ne more.

Marjan Šarec bo večno ostal populist s svojimi kvazi modrostmi, ki jih uporablja praktično v vsakem drugem stavku. Koalicija (oziroma predsednik vlade) je marsikdaj šla z glavo skozi zid, čeprav ji ne bi bilo treba. Kakšen spor z mediji bi lahko »prišparala« za drugič, dvakratni neuspeh zamenjave predsednika državnega zbora pa tudi ni ravno v ponos.

A vendarle je glavni problem v Sloveniji pomanjkanje vizije, kaj bi sploh radi. Kaj bi radi naredili iz Slovenije? In tu ne gre le za dotično vlado, ampak za praktično vse post 2008 vlade. Kako je mogoče, da je Češka, iz katere smo se 30 let norčevali, sedaj pred nami po privlačnosti za tuje trge in po BDP-ju? Tudi razne Poljske in Madžarske niso več daleč za nami. Estonija je v primerjavi z nami na področju digitalizacije v letu 2121.

Ampak to v Sloveniji pač ni pomembna tema. Kar se tiče slovenskih vlad, levica noče sprememb, desnica pa jih ne zmore uveljaviti. Dregnilo bi se v osje gnezdo in raznim ljudem iz ozadja to ni v interesu. Vmesnih variant pa žal ni na vidiku (z izjemo Boruta Pahorja).

Tako je Slovenija razdeljena na dve strani, vmes pa ni ničesar. In na žalost je evidentno, da Slovenija iz statusa quo ne more. Lepota udobja, ki ga ta prinaša, je večja od napredka.

Upam, da se določene stvari ob potrditvi novega ministra za digitalizacijo vsaj na dotičnem področju spremenijo, čeprav je časa izjemno malo. Vse bolj se zdi, da se kaj dosti, ne glede na to, kakšna bo naslednja vlada, ne bo spremenilo. Vse pač gre v prid lepote statusa quo. Oziroma, če parafraziram Braneta Golubovića, psi lajajo, slovenokracija gre naprej.

Avtor teksta je Jakob Vid Zupančič, sodelujoči v natečaju Preizkusite se kot kolumnist Domovine

6 KOMENTARJI

  1. Dobro prikazano stanje v SLOVENSKI POLITIKI.

    Pa tudi to je res, da je Kitajska prvo IZVOZILA Covid-19.
    Za tem pa je reševala Evropo in celi Svet z dobavljanjem MASK in druge MEDICINSKE OPREME.

    Po vseh kontinentih sveta pa je zavladal KAOS. Ko nastopi kaos, pa je dobra podlaga za VZPON – Levih.
    Kaos naplavi take “junake”, kot je Gale, Jenul, Zgaga, Ličina…… Toda ali bi TREZNI ljudje lahko tem “junakom” zaupali VLADO? Mislim, da ne.

  2. Ja, ne zmore jih uveljaviti, ker ima levica že večino v parlamentu, zlasti v vseh državnih institucijah, kot dediščino komunističnega režima. ko gre za Slovenijo. Ko pa gre za EU pa je situacija obrnjena: Ta izhaja iz demokracije, ko je demokratičnma desnica imela večino, sedaj pa jo ima lv EU-parlamentu levica, ki že postavlja demokracijo in vladavino prava na glavo!
    pazite: Ne samo to, s pomočjo levice v Sloveniji in drugih tranzicijskih državah, že nekaj dosežene demokracije potom tranzicije, ZOPET VRAČA TE DRŽAVE V KOMUNIZEM ALI BLAGO REČENO, V SOCIALIZEM!
    HALOOOOO!!,, gospodje v Bruslju in Strasburgu!!! To papomeni, da se bo Celina Euro-Azija spremenila v celoti v rdečo diktaturo, ki se bo obrnila proti NATU in USA, proti demokratičnemu svetu, če bo, zunaj nje, še obstajal!
    Torej, gospodje SOCIALISTI IN LIBERALCI LEVAKI v Bruseljskem parlamentu: Janši očitate, da to ZAVIRA?! POJDITE V RIT! Pravzaprav ne, poboljšajte se, dane bomo šli vsi skupaj v rdečo rit!

  3. Žal t. i. demokratična politična sredina za silo komaj še vzdržuje in zadržuje “status quo” le v parlamentu, kjer pa je zmagoviti 46. glas veljavne večine mogoče doseči in kdaj preseči le z največjimi napori in le izjemoma. Ustavna večina (2/3 vseh glasov) pa je za zdaj vsem (nemara celo “na srečo”) nedosegljiva!

    Ne pozabimo pa, da imajo nazadnjaške politične sile nekonstruktivne tranzicijske levice oz. proti-vladne socialno-anarho-liberalne opozicije absolutno večino v Ustavnem sodišču RS in v vseh ključnih institucijah sodne veje oblasti, v javni upravi in brezštevilnih paradržavnih ustanovah ter institucijah, v večini proti-vladnih sindikatov, nevladnih organizacij, njihovih agit-propovskih medijskih podpor ter celo v vplivnem delu akademske sfere od SAZU in javnih univerz do civilnodružbenih asociacij na področju znanosti, umetnosti in kulture.

    Skratka, vse bolj je očitno, da so t. i. desno-sredinske demokratične stranke politične diskontinuitete s prejšnjim nedemokratičnim režimom v SFRJ (naslednice zmagovite koalicije Demos) povsem ignorantsko zanemarile pomembna in vplivna družbena področja družbenih dejavnosti, znanosti, umetnosti, kulture, športa, sindikalnih, naravovarstvenih, humanitarnih družbenih gibanj ter prepustile vsa ta pomembna in celo ključna področja družbenega in političnega vpliva tako rekoč “brez boja” političnim silam in strankam nazadnjakov kontinuitete, trmoglavega vzdrževanja in ohranjanja stabilnega in nedotakljivega družbenega in političnega “statusa quo”.

  4. Avtor se je za prvič dobro odrezal. Čestitam. Le pogumno naprej. Vaja dela mojstra ali, kot pravi pesnik Machado, al andar se hace el camino. S tem ko hodiš se dela pot.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime