Slovenski olimpijski uspehi so pokazali, kaj pomeni imeti lastno državo

V času, ko obhajamo 30. obletnico naše demokratizacije in osamosvojitve, ki se ju bomo s ponosom in zanosom spominjali še v prihodnjih mesecih, ki sovpada z našim predsedovanjem Svetu Evropske unije, “so se nam zgodile” olimpijske igre. Če bi se dogajale v normalnem času, lani, bi ta naključja ne bila tako izstopajoča. Letošnji tok dogodkov pa je pokazal na mnoge svetle točke našega zgodovinskega in sedanjega bivanja, pa seveda tudi prihodnjega.

Olimpijske igre v Tokiu so znova, črno na belem, pokazale in  dokazale, kaj pomeni imeti svojo državo. Lahko bi kdo rekel, da je táko gledanje preveč prozaično, saj šport  ni merodajna kategorija za mednarodno moč in prodornost. Vendar je to lahko res samo do neke mere. Dejstvo je, da smo Slovenci dobrih tisoč let živeli v večnarodnih državah, kjer so se vsi naši dosežki pripisovali drugim in ne nam. V srednjeveških tujih kraljevinah, v Avstro-ogrski in Jugoslaviji smo imeli nešteto znanstvenikov, umetnikov, misijonarjev, vojakov in politikov, ki na svetovnem igrišču niso mogli nastopati s svojimi narodnimi zastavami. Danes je drugače. Če komu še ni jasen pomen naše osamosvojitve, naj pomisli, da v Jugoslaviji današnjih slovenskih kolajn ne bi bilo nikjer, ker Slovenije ne bi bilo nikjer. Še tako se danes marsikje po svetu, sedaj z občudovanjem, sprašujejo o nas.

Dejstvo je, da smo Slovenci dobrih tisoč let živeli v večnarodnih državah, kjer so se vsi naši dosežki pripisovali drugim in ne nam.

V zgodovini smo se Slovenci ohranjali in rasli s kulturnimi dosežki, ki smo jih, kot rečeno, proizvedli preko našega uma. Župančič je to pesniško ponazoril v Naši besedi, ko je dejal: ”…Beseda je izšla, izšla med nami res!/ Slovenska misel vzpluj, vrzí se do nebes!/ Razpni se! Po razponu tvojih kril,/ bo meril narod čilost svojih sil!«. Krila se širijo, slovenska misel se razpenja, slovenski trud in talenti, duhovni, politični in športni, postajajo očitni.

To kar je Slovenija dosegla na teh olimpijskih igrah, je navdušujoče. Slovenci kot narod in slovenska država sta bila tokrat ponovno in prepričljivo navzoča na svetovnih ekranih. Če nas do sedaj kdo še ni poznal, smo sedaj na hitro postali še bolj prepoznavni.

Količina kolajn za maloštevilno in komaj rojeno državo je izjemna. Bilo je narejenih kar nekaj izračunov, ki so primerjali število kolajn s številom prebivalcev. Rezultat nam je daleč pozitiven in ga pripisujejo mnogo večjim državam in številčnejšim narodom.

Če preidem na košarko, bojevali smo se z največjimi nasprotniki in jih premagali. Verjetno so nas vnaprej podcenjevali, potem so pa drug za drugim popadali pred našo kvaliteto.

Najvažnejša “bitka” pa ni bila zadnja, z Avstralijo, temveč tista s Francijo, ki smo jo izgubili za dve sekundi in za nekaj centimetrov, kolikor je pač bilo na dosegu dolge roke francoskega košarkarja Nicolasa Batuma, ki je blokiral in spremenil pot žoge, da ni šla v koš. Pred skoraj 65 milijonsko Francijo tako izgubiti ni poraz, temveč zmaga. Da je Francija do zadnjih dveh sekund trepetala pred nami, je velika zmaga. To nam mora priti v zavest in samozavest.

Naj nihče ne reče, da delam politiko iz športa.  Saj to tudi ni treba. Stvarnost je preveč očitna sama po sebi. Če pa te besede lahko izzvenijo nekoliko v tej smeri, je to nekaj normalnega, saj je vsak narod ponosen na svoje take in drugačne dosežke, s katerimi se lahko upravičeno ponaša pred drugimi. Če je to politično, naj bo…! Smo četrti pred mnogimi neprimerno večjimi, ki so ostali za nami na poti.

Skoraj bi rekel, da je bolje, da so se stvari razvile kot so se. Če bi premagali Francijo, bi se v finalu spopadali ne samo s politično in vojaško, temveč tudi s košarkarsko velesilo, ZDA.

Ja, kar preveč bi to bilo! Preveč idealen svet bi to bil za nas. Osebno sem idealist, a take vrste, da vem, da v življenju ni idealnosti, če ta ne temelji na neki stvarnosti. Neprimerno bližja realnosti je ta situacija, kot se je končno zgodila, da smo med najuspešnejšimi. Definitivo realna pa bo, ko se bomo dokončno zavedli, kaj smo dosegli, in kaj na tej podlagi lahko še dosežemo.

V miselnem svetu je klasično povezovati duhovni oz. duševni svet z materialnim in je v različnih jezikih znanih več izrekov in vsakovrstnih navdihov: “Sanjaj in  potrudi se, pa boš uspel”, “Moli in delaj”, “Bojuj se, a ob tem misli”, “Delaj kar delaš” in mnogo podobnih.

Človek je psihofizično bitje.  Prej citirani Župančič nam je verjetno nehote (saj je bil rahločuten pesnik in ne državni strateg) v verzih povedal mnogo koristnega za naš čas. Izhajal je iz ideje, ki je pa bila usmerjena v konkretno prihodnost.

Slovenska misel je danes že izplula in se razpela. Po razponu njenih kril bomo v prihodnje merili tudi moč svojih sil. Pa še en citat lahko danes poberemo iz iste njegove pesnitve: “…Da vsak naš sen bo v tebi zlat,/ vsak duh bo nosil tvoj pečat!”.

 

Vse najboljše, domovina, Slovenija, - novim uspehom naproti!