Slovenski olimpijski uspehi so pokazali, kaj pomeni imeti lastno državo

Foto: Twitter Team Slovenia

V času, ko obhajamo 30. obletnico naše demokratizacije in osamosvojitve, ki se ju bomo s ponosom in zanosom spominjali še v prihodnjih mesecih, ki sovpada z našim predsedovanjem Svetu Evropske unije, “so se nam zgodile” olimpijske igre. Če bi se dogajale v normalnem času, lani, bi ta naključja ne bila tako izstopajoča. Letošnji tok dogodkov pa je pokazal na mnoge svetle točke našega zgodovinskega in sedanjega bivanja, pa seveda tudi prihodnjega.

Olimpijske igre v Tokiu so znova, črno na belem, pokazale in  dokazale, kaj pomeni imeti svojo državo. Lahko bi kdo rekel, da je táko gledanje preveč prozaično, saj šport  ni merodajna kategorija za mednarodno moč in prodornost. Vendar je to lahko res samo do neke mere. Dejstvo je, da smo Slovenci dobrih tisoč let živeli v večnarodnih državah, kjer so se vsi naši dosežki pripisovali drugim in ne nam. V srednjeveških tujih kraljevinah, v Avstro-ogrski in Jugoslaviji smo imeli nešteto znanstvenikov, umetnikov, misijonarjev, vojakov in politikov, ki na svetovnem igrišču niso mogli nastopati s svojimi narodnimi zastavami. Danes je drugače. Če komu še ni jasen pomen naše osamosvojitve, naj pomisli, da v Jugoslaviji današnjih slovenskih kolajn ne bi bilo nikjer, ker Slovenije ne bi bilo nikjer. Še tako se danes marsikje po svetu, sedaj z občudovanjem, sprašujejo o nas.

Dejstvo je, da smo Slovenci dobrih tisoč let živeli v večnarodnih državah, kjer so se vsi naši dosežki pripisovali drugim in ne nam.

V zgodovini smo se Slovenci ohranjali in rasli s kulturnimi dosežki, ki smo jih, kot rečeno, proizvedli preko našega uma. Župančič je to pesniško ponazoril v Naši besedi, ko je dejal: ”…Beseda je izšla, izšla med nami res!/ Slovenska misel vzpluj, vrzí se do nebes!/ Razpni se! Po razponu tvojih kril,/ bo meril narod čilost svojih sil!«. Krila se širijo, slovenska misel se razpenja, slovenski trud in talenti, duhovni, politični in športni, postajajo očitni.

To kar je Slovenija dosegla na teh olimpijskih igrah, je navdušujoče. Slovenci kot narod in slovenska država sta bila tokrat ponovno in prepričljivo navzoča na svetovnih ekranih. Če nas do sedaj kdo še ni poznal, smo sedaj na hitro postali še bolj prepoznavni.

Količina kolajn za maloštevilno in komaj rojeno državo je izjemna. Bilo je narejenih kar nekaj izračunov, ki so primerjali število kolajn s številom prebivalcev. Rezultat nam je daleč pozitiven in ga pripisujejo mnogo večjim državam in številčnejšim narodom.

Če preidem na košarko, bojevali smo se z največjimi nasprotniki in jih premagali. Verjetno so nas vnaprej podcenjevali, potem so pa drug za drugim popadali pred našo kvaliteto.

Najvažnejša “bitka” pa ni bila zadnja, z Avstralijo, temveč tista s Francijo, ki smo jo izgubili za dve sekundi in za nekaj centimetrov, kolikor je pač bilo na dosegu dolge roke francoskega košarkarja Nicolasa Batuma, ki je blokiral in spremenil pot žoge, da ni šla v koš. Pred skoraj 65 milijonsko Francijo tako izgubiti ni poraz, temveč zmaga. Da je Francija do zadnjih dveh sekund trepetala pred nami, je velika zmaga. To nam mora priti v zavest in samozavest.

Naj nihče ne reče, da delam politiko iz športa.  Saj to tudi ni treba. Stvarnost je preveč očitna sama po sebi. Če pa te besede lahko izzvenijo nekoliko v tej smeri, je to nekaj normalnega, saj je vsak narod ponosen na svoje take in drugačne dosežke, s katerimi se lahko upravičeno ponaša pred drugimi. Če je to politično, naj bo…! Smo četrti pred mnogimi neprimerno večjimi, ki so ostali za nami na poti.

Skoraj bi rekel, da je bolje, da so se stvari razvile kot so se. Če bi premagali Francijo, bi se v finalu spopadali ne samo s politično in vojaško, temveč tudi s košarkarsko velesilo, ZDA.

Ja, kar preveč bi to bilo! Preveč idealen svet bi to bil za nas. Osebno sem idealist, a take vrste, da vem, da v življenju ni idealnosti, če ta ne temelji na neki stvarnosti. Neprimerno bližja realnosti je ta situacija, kot se je končno zgodila, da smo med najuspešnejšimi. Definitivo realna pa bo, ko se bomo dokončno zavedli, kaj smo dosegli, in kaj na tej podlagi lahko še dosežemo.

V miselnem svetu je klasično povezovati duhovni oz. duševni svet z materialnim in je v različnih jezikih znanih več izrekov in vsakovrstnih navdihov: “Sanjaj in  potrudi se, pa boš uspel”, “Moli in delaj”, “Bojuj se, a ob tem misli”, “Delaj kar delaš” in mnogo podobnih.

Človek je psihofizično bitje.  Prej citirani Župančič nam je verjetno nehote (saj je bil rahločuten pesnik in ne državni strateg) v verzih povedal mnogo koristnega za naš čas. Izhajal je iz ideje, ki je pa bila usmerjena v konkretno prihodnost.

Slovenska misel je danes že izplula in se razpela. Po razponu njenih kril bomo v prihodnje merili tudi moč svojih sil. Pa še en citat lahko danes poberemo iz iste njegove pesnitve: “…Da vsak naš sen bo v tebi zlat,/ vsak duh bo nosil tvoj pečat!”.

 

Vse najboljše, domovina, Slovenija, – novim uspehom naproti!

9 komentarjev

  1. Športni uspehi so super za dvig morale naroda. Kar manjka, je pogum naših politikov. V glavnem se odlikujejo s klanjanjem Bruslju, ki nas hoče odpraviti kot narod. Ne samo nas, temveč vse evropske narode in celo avtohtone Evropejce. To kani Bruselj doseči prek množičnih migracij iz Afrike in Azije. Z vsako ladjo, ki na evropske obale pripelje nove stotinje migrantov, je konec Evrope, kakršno smo poznali, bliže. Že zdaj je ponekod neprepoznavna.

    • Zelo dobro je pokazal, dr. Andrej Fink, kaj pomeni, če imaš svojo državo.

      Slovenci smo vsekakor klen narod, da smo se kot MEJNIK, med Germani, Romani in Slovani obdržali in ne klonili, skozi tisočletja. Od vedno smo bili delavni, pošteni in ponosni.

      Največ ponosa nam je oduzela “Titova svoboda”, ki je potlačila NARODNOST, inovativnost in prizadevnost. Pomembno je bilo le, da podpiraš režim – v katerem je bilo za lenuhe in tiste, ki so znali kimati, kar lepo.

      Tako, kot včasih Beograd, dela sedaj Bruselj, ki zahteva, da mu samo KIMAMO.
      Vendar je nujno, da vsak ostane to, kar je in se bori v prid svoje države in svojega NARODA!

      Res smo na naše ŠPORTNIKE lahko ponosni, da so nam s trdim delom prigarali kar veliko medalj od ZLATE, SREBRNE do BRONASTE.

      Preveč so novinarji RTV stavili samo na košarko.
      Mislim, da je Dončiču prineslo SREČO in veliko denarja to, da se je razpletlo tako, da se mu ni bilo potrebno – boril proti Ameriki.
      Kam bo on sedaj deponiral to veliko vsoto denarja, pa je vprašanje, ali v domovino Slovenijo, ki mu je omogočila ta šport, ali v Ameriko, ki mu je denar dala, s tem ko je z njim podpisala pogodbo, ali pa v kako “OAZO”?

      Ponosmi smo lahko, ker, kot je poročal Radio Trst, smo Slovenci, glede števila medalj na prebivalca, dejansko 7. na Svetu.
      Biti med vsemi državami na sedmem mestu, pa je velika čast za našo Samostojno Slovenijo.
      Bravo naši športniki!

      • Gospa s Krasa,
        če čisto natančno premislim, mi uspeh športnikov ne bo izboljšal sreče v življenju. Nič manj ne bom ljubil svoje žene, ker je šla žoga za cm premalo.

  2. Je pa uspeh slovenskih športnikov pri nekaterih pokazal na družbeni simptom nespoštovanja slovenske države. Ni prav nobene dileme, da so uspehi športnikov v prvi vrsti, ob vsem trudu in odrekanju, zasluga njih samih. Vendar pomanjkanje zavedanja, da je nastopati pod državno zastavo čast in zaveza družbi, me osebno moti bolj kot morda “neuspeh” na tako velikem tekmovanju, ko je že uvrstitev nanj praktićno uspeh kariere.
    V mislih nimam nikogar drugega kot košarkarje, ki so sicer vnaprej odpovedali udeležbo na sprejemu navijačev, menda zaradi preutrujenosti in domotožja, niso se pa odpovedali Dončićevemu žuru v istem terminu, ter noreli ob Severininem pozibavanju bokov, ter ob njenem ritmičnem gruljenju balkanskih verzov.
    Zato pa toliko bolj velja, da srce bije in je vredno ob njihovih nastopih stiskati pesti za tiste športnike, ki imajo prav tako svojce in družine, ter so ob svojih nastopih in osvojenih kolajnah (pa če tudi ne) tudi utrujeni in potrebni tako fizičnega kot psihičnega počitka. Zato vsem njim en neizmejno velik HVALA!

    • Dober prikaz, kako nekateri čutijo Slovenijo – kot DOMOVINO, ali pa le kot DRŽAVO, ki jim je omogočila tekmovati.

      DOMOVINSKO čustvo je zelo pomembno.
      Zato vsi domoljubi z veseljem razobešajo DRŽAVNO SLOVENSKO zastavo.
      Tisti pa, ki so v Slovenijo prišli le zato, da se bodo tu dobro imeli, pa dvigajo še vedno radi le zastavo z rdečo zvezdo.

      Zato Jugonostargiki še državne proslave ne spoštujejo in si delajo vsporedno.
      Tako je bilo tudi to s košarkarji.

  3. Le starejši športni “kibici” se še neposredno spominjamo, kako redki slovenski športniki so bili milostno “pripuščeni” v državne reprezentance eno-umne SFRJ, kjer je prevladoval odkriti eno-partijski in prikriti veliko-srbski odnos do ostalih narodov zvezne države.
    Med košarkarske reprezentante so bili kdaj “pripuščeni” od Slovencev le Daneu, Eiselt, Žorga, Vilfan, Zdovc …, med nogometne Oblak in Katanec …

    Letos pa je popolna košarkarska reprezentanca Slovenije na olimpijskih igrah prvič kot edina zastopala nove države nekdanje Jugoslavije, ki je bila svoje čase enakovredna med velesilami, kot so bile SZ, ZDA, Brazilija, Italija …
    Na letošnje igre se niso kvalificirali ne Srbi in ne Hrvati, ki so v časih SFRJ imeli absolutno večino med košarkarskimi reprezentanti SFRJ. “Janezi” pa smo za samopašno beograjsko politično in športno “čaršijo” ter za pokroviteljsko hrvaško “agramersko” elito veljali kot pogojno primerni le za “skijanje” in “hokej na ledu”.

    Že samo ta primer poosamosvojitvenih prestižnih mednarodnih športnih uspehov dokazuje, kako so se možnosti napredka in samostojnega razvoja razvile in razbohotile v samostojni in svobodni demokratični državi slovenskega naroda, in sicer tako za Slovence kot tudi za vse druge državljane RS.
    Pa še zdaleč ne samo v vrhunskemu športu, ampak tudi v vrhunski znanosti, umetnosti, podjetništvu, inovativnosti …, kjer je postalo mogoče brez obveznih beograjskih partijskih sekretarjev ter strokovnih selektorjev in vsakršnih samovoljnih posrednikov stopati samostojno na svetovno tržišče športne, znanstvene, kulturne, podjetniške konkurence na svobodnem svetovnem trgu.

    Nosilcem olimpijskih medalj ter najvišjih svetovnih in evropskih športnih naslovov iz RS je treba priznati tudi njihovo zgledno in javno izkazano domoljubje ter ljubezen do države in naroda, v imenu katerega so uspešno tekmovali ter dosegali najvišje mednarodne uspehe in časti. In sicer ne glede na njihovo osebno ali nacionalno poreklo njihovih staršev in tudi ne glede na to, h kateri naciji ali etnični skupnosti se svobodno in avtonomno še naprej sami prištevajo. Prav v tem in s tem so lahko vrhunski domoljubi med svetovnimi športnimi asi tudi svetel zgled tudi mnogim “poklicnim” Slovencem, pri katerih pa se na zunaj pre-napihnjeno domoljubje prepogosto izkaže za populistično puhlo in prazno.

  4. Naj nekdo avtorju pove, da nismo v letu 1992 in po OI v Barceloni, ko je Slovenija bila komaj rojena država. Smo v 2021, svojo državo imamo že 30 let in za nami je že pet zaporednih poletnih olimpijad (od Aten 2004 dalje) in tri zimske (od Vancouvra 2010 dalje), ko smo vselej bili med top 10 državami po medaljah na prebivalca.
    In nehajmo že brcati v truplo, mrtvo že 30 let. Štukljeve in Cerarjeve medalje vsi smatramo za slovenske, čeprav sta jih formalno osvojila pod jugoslovanskim grbom.

Komentiraj