Slovenski neototalitarci

Vir slike: Youtube, TOP TV
POSLUŠAJ ČLANEK
Ponavadi imamo v vaši shizofreni deželici pod Alpami rezerviran določen del leta za legende in bajke o drugi svetovni vojni. Vendar pa je intervju z dr. Dežmanom na RTVSLO, ki ga je pripravil novinar Jože Možina, privabil na plan pravljičarje vseh generacij in stanov. Ves ta cirkus okrog enega intervjuja je le še en kamenček v počasi sestavljajočem se mozaiku vedno bolj agresivnega in totalitarnega branjena mitov državljanske vojne in revolucije med drugo svetovno vojno.

Osnovno vprašanje


Vse vojne so tragedija, vse zgodbe o vojni so prepredene s trpljenjem, z izbirami, s kompromisi, z grozotami, z bojem za preživetje. Zato presojati katerokoli vojno s tega vidika ne predstavlja koraka naprej. Ne predstavlja pogleda v prihodnost. Osebne zgodbe so pomembne, so tkivo, ki gradi podobo določenega obdobja in dogajanja, vendar niso temelj na katerem se da graditi prihodnost.

Temeljno vprašanje je: Ali je sprejemljivo, da na današnji dan ubijem svojega sogovornika, someščana, sodržavljana, ker se ne strinjam z njim o politični usmeritvi naše države? Je sprejemljivo, da se sprehodim v državni zbor in ustrelim Mateja Tonina? Luko Meseca? Janeza Janšo? Dejana Židana? Lahko na ulici ustrelim Milana Kučana, Vinka Gorenjaka, Violeto Tomič, ker se ne strinjam z njihovimi izjavami?
Temeljno vprašanje je: Ali je sprejemljivo, da na današnji dan ubijem svojega sogovornika, someščana, sodržavljana, ker se ne strinjam z njim o politični usmeritvi naše države?

Zakaj se potem strinjam na današnji dan s poveličevanjem in financiranjem organizacije, ki je do konca leta 1942 na ulicah Ljubljane umorila 171 ljudi. Od tega je šlo za 160 nevojaških oseb in 11 dezerterjev iz njihovih vrst. V tem času niso še obstajali ne vaški stražarji, ne domobranci.

S tem temeljnim vprašanjem se očitno lahko strinjamo, ko gre za dogajanja zunaj naše države. Denimo Katyn, denimo Srebrenica. Lahko se strinjamo, da je bil pokol v Srebrenici več kot 8.000 muslimanov genocid in zločin nad človečnostjo. Ne moremo se strinjati, da je bil pokol več deset tisoč naših sodržavljanov, sonarodnjakov enako zločin.

Dokler te premise ne bomo sposobni razbiti in se pogovarjati o načelnih vprašanjih, o resničnem zaporedju vzroka in posledice, toliko časa bomo nasedali na mite in legende Zveze združenj borcev narodnoosvobodilnega boja ter njih somišljenikov.

ZZB NOB

Ti miti in legende, ki še vedno zaznamujejo življenja kar velikega dela slovenske populacije, naše prihodnje rodove drago stanejo. ZZB NOB je v preteklih 15 letih prejela od države več kot 8.000.000 evrov davkoplačevalskega denarja, njene območne zveze pa še dodatna sredstva. Deset največjih mest od Ljubljane do Kamnika za lokalna NOB društva je v enakem obdobju dalo skoraj 1,5 milijona evrov[1]. Zgolj za organizacijo. Kajti za pokojnine izhajajoče iz »zaslug« druge svetovne vojne pa država letno odšteje preko 18.000.000 evrov[2].

Kaj torej plačujemo s tem denarjem? Katere so torej te »vrednote narodnoosvobodilnega boja«? Kolaboracija z nacisti med napadom na Jugoslavijo? Sodelovanje z Italijani do njihove kapitulacije?[3] Pomor celotnih družin[4] oz. band, po besedah g. Turnška, ker so ogrožale »varnost« OF? Sistematično pobijanje izročenih domobrancev in civilistov?[5]
Tako kot nas čaka še dolga pot v gospodarskem in infrastrukturnem smislu, nas očitno čaka še kar nekaj korakov po poti civilizirano pietetne in resnicoljubne dežele.

Pojdimo naprej, ne nazaj


Tako kot nas čaka še dolga pot v gospodarskem in infrastrukturnem smislu, nas očitno čaka še kar nekaj korakov po poti civilizirano pietetne in resnicoljubne dežele. In če si v prvem sklopu ciljev lahko poiščemo mednarodne primerjave in zglede – denimo baltske države, si jih lahko tudi pri temi drugi svetovne vojne. Morda celo v istih državah.

Latvija denimo je prehodila zanimivo pot v svojem odnosu do njihovih več deset tisoč članov različnih Waffen SS enot, ki so se ob koncu vojne zoperstavili sovjetski invaziji. Priznavajo jim, da so se odločili za najboljšo slabo možnost. Mi pa pač še vedno postavljamo spomenike tej isti invaziji, ki nas je pahnila v skoraj 50 let življenja pod tretji in najhujši totalitarni režim – komunizem.

Vedno bolj pa je očitno potrebna zaveza, da si želimo po tej poti resnice. Da si želimo živeti v družbi, ki ne priznava političnih umorov kot legitimnega sredstva za pohod na oblast; ki sprevidi, da je poboj celotnih družin le zločin in nič drugega.

Kajti branjenje mitov in legend s strani ljudi, ki tega časa niso doživeli, je očitno še bolj totalitarno, saj svoj mentalni okvir vežejo na te mite. Če jim jih vzamemo, jim spodmaknemo tla pod nogami. V bistvu dokaj žalostno (za njih), vendar se bo to vseeno zgodilo. Prej ali slej.



[1] Po velikosti mest: Ljubljana: 150.000 €, Maribor: 312.000 €, Celje: 173.000 €, Kranj: 126.000 €, Velenje 220.000 €, Koper: 195.000 €, Novo mesto: 169.000 €, Ptuj: 58.000 €, Trbovlje: 63.000 €, Kamnik: 23.000 €

[2] Podatek iz 2016. Leta 2016 je pokojnino prejemalo 11.844 oseb.

[3] Kardelj poroča Titu (14. 12. 1942): “Že sedaj imamo Italijane, ki dajejo podatke, nekateri tudi bombe. Če bomo utrdili naše položaje pri Italijanih, bo na kraju naš posel veliko lažji.”

[4] Denimo 24. novembra 1942 pomorjenih sedem članov družine Hudnik oziroma Martinovčeve družine s Hruševega. Revolucionarni teror je vzel življenje trem ženskam, tudi visoko noseči Ivani Hudnik ter štirim bratom.

[5] V zvezi s tem je 14. avgusta 1946 vsem okrožnim in okrajnim odsekom za notranje zadeve pisal pomočnik ministra za notranje zadeve Boris Kocijančič, da se utegne dvigniti »med gotovimi krogi precej hrupa, ker bodo skušali z raznim pozivanjem na pieteto in humanost prevariti ljudstvo in ustvariti med njim nerazpoloženje do ljudske oblasti.« 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30