Slovenski ekonomski migranti nekoč in danes

Slovenci smo se skozi zgodovino v iskanju boljšega življenja in mehkejšega kruha izseljevali na različne konce sveta. Vsak izseljenski val je imel svoje posebnosti in razloge, danes pa si od bližje oglejmo ekonomsko izseljevanje v germanske dežele.

Bliža se železna cesta…

Zaradi geografske bližine, kulturne povezanosti in gospodarske uspešnosti, smo se Slovenci od nekdaj izseljevali v germanske dežele. Prvo množično izseljevanje je bilo proti koncu 19. stoletja, ko so rudarji hodili delat v Porurje in Vestfalijo. Pogosti so bili tudi kmetijski sezonski delavci. Malokateri veliki mož slovenskega naroda se ni izobraževal in udejstvoval v naši severni sosedi. Vse do druge svetovne vojne.

Veliki val, s katerim smo sodobni Slovenci bolj neposredno povezani, pa se je zgodil v 50. in 60 letih 20. stoletja, v povezavi z globalno gospodarsko rastjo. Tako smo se priključili velikemu valu ljudstev iz vzhoda in juga, ki so pomagali soustvarjati nemški gospodarski čudež-Wirtschaftswunder (če že svojega niso mogli)…

To, zakaj so poraženci druge svetovne vojne gospodarsko nekaj desetletji pred zmagovalci, je pa druga zgodba za drugo temo …

Izseljenec, razpeti človek

Država, tako Kraljevina Jugoslavija kot poznejša SFRJ, se za zdomce ni dosti menila. Slednja je nanje gledala z nezaupanjem in sumničavo, čeprav je odprla meje, saj doma ni bilo dela za vse.

Številni Slovenci so postali tako imenovani gastarbeiterji in so se za leta preselili na zahod. Domov so se vračali občasno, ob praznikih … Nekateri so se tja preselili z celimi družinami, še bolj pogosto pa je bilo, da je tam delal in živel le eden od staršev, ali tudi oba, otroci pa so ostali pri starih starših v domovini.

To so bile pogosto precej žalostne zgodbe razbitih družin. Ti otroci so morda res imeli lepe obleke in igrače iz Nemčije, pogosto pa tudi globoko rano v duši. Starši so se morda čez leta vrnili, zgradili hišo, pogosto pa tudi ugotovili, da ne poznajo otrok in da to več ni njihovo življenje.

Seveda ni bilo vedno tako, a le malokatera družina je uspela ostati tako povezana, da je premostila oddaljenost. Se je zgodilo tudi tako, da je imel oče dve družini, eno v Nemčiji in eno doma…

Z Božjo pomočjo…

Pomembna je bila vloga Cerkve. Ta namreč svojih vernikov ni pustila samih in je na različne načine skrbela tako za njihovo versko življenje kot stik z domovino in materinščino. Za zdomci so tako šli duhovniki in ustanavljali slovenske župnije, ki so bile center tako verskega kot kulturnega in družbenega življenja Slovencev v tujini, skrbeli za slovenski tisk in tudi socialne stiske.

Sodobna situacija je seveda drugačna, toda danes, ko preko meje prav tako odhaja na tisoče ljudi, odhajajo brez spremstva Cerkve in duhovnika. So ga imeli sploh doma? Ali pa je Cerkev (mi vsi!) danes tisti sin, ki je rekel, da bo šel delat v vinograd, potem pa ni šel? Je raje ostal v udobni zidanici? Tu so gotovo misijonske priložnosti in danes obstajajo številne nove, tudi spletne, poti do teh ljudi.

V izseljenstvu je človek vedno bolj negotov, občutljiv in izpostavljen, morda tudi bolj odprt za vprašanja o resničnem smislu življenja. Tujec je tako v tujini kot v domovini.

Sodobni slovenski izseljenec

Danes so zgodbe večinoma pozitivnejše. Tudi za to, ker so odnosi in starševstvo bolj ovrednoteni kot v preteklosti. Da je še dve generaciji nazaj ni bilo neobičajno, če so starši z več otroki dali kakšnega sorodnikom brez otrok.

Svet postaja vedno bolj globalna vas in vsaj za izobražene mlade zdomstvo ni več izkušnja polna domotožja, pač pa obetavna in svetovljanska priložnost, v katero je družina polno vključena.

Seveda so tudi zgodbe z malo bolj žalostnim priokusom. So otroci, ki jih praktično vzgaja babica. So žene, ki utrujenega moža vidijo le pozno zvečer … v splošnem pa so delavci bolj zaščiteni kot kadarkoli in s sposobnostjo in marljivostjo si lahko praviloma (vsaj na zahodu) ustvariš finančno neodvisnost.

Ta pa daje svobodo, da življenje oblikuješ po svojih željah. In morda pred večji zaslužek postaviš družino ali zdravje.

Tudi dnevni migranti si z delom v tujini praviloma finančno opomorejo, pridobijo znanje in izkušnje ter pozneje po želji najdejo službo tudi v domovini. Podjetnejši pa si jo morda ustvarijo tudi sami. Nekateri pa za novo domovino izberejo tudi drugo deželo. Kdo bi jim zameril?