Slovenska radikalna levica v bran Madurovemu režimu do zadnje kaplje tuje krvi

Rok Čakš

POSLUŠAJ ČLANEK
Embed from Getty Images
Aktualna razprava okrog Venezuele je primer več, kako znamo v Sloveniji odločitev nivoja mimobežne točke na seji vlade povzdigniti v vročo prvovrstno (notranje)politično vprašanje.

Morda se zdaj eni zgražate, kako lahko dilemo o (ne)vmešavanju v notranje zadeve tuje države degradiram na raven rutinske potrditve na vladi, spet drugi pa, kako lahko tako poniževalno spregledam humanitarno tragedijo venezuelskega ljudstva.

Vse lepo in prav. Temu odgovarjam, da če bi v naši državi imeli razjasnjene lastne prioritete, predvsem pa, kaj točno je v zunanji politiki naš nacionalni interes, odločitev ali naj Slovenija kot začasnega predsednika Venezuele prepozna predsednika Nacionalne skupščine Juana Guaidoja, ministrom slovenske vlade ne bi smela vzeti več kot pet minut časa.

In, roko na srce, tako bi tudi bilo, če ne bi šlo za ideološko zagato, za enega zadnjih delujočih socialističnih sistemov na svetu. Delujočih seveda na način kot pač socializem v praksi deluje.

Naša odločitev namreč ne bo imela nikakršnih posledic za dejansko dogajanje v Venezueli in okrog nje. V tem smislu štejejo le dejanja Venezuelskega naroda samega in velikih sil, ki se v situacijo vpletajo na eni in drugi strani.

Bo pa odločitev Slovenije pomembno vplivala na nas same. Bolje rečeno na odnos, ki ga do nas gojijo države, katere bi radi imeli za zaveznice pri doseganju lastnih partikularnih ciljev v mednarodnih odnosih.

In v tem smislu je skrajni čas, da se na mednarodnem parketu začnemo vesti v skladu z našimi nacionalnimi interesi.
Z mencanjem Slovenija  ponovno kaže obraz nezanesljivega člana zavezništva, »špilferderberja« v ekipi, ki se trudi navzven nastopati kar se da enotno in usklajeno, pa ji zaradi tovrstnih solerjev vedno znova spodleti.

Zakaj sploh mencamo?


Poglejmo torej situacijo: imamo državo v popolnem razsulu, v kateri vladajo revščina, lakota, ni hrane, vode, elektrike, zdravil. Iz nje je pobegnilo že več kot tri milijone ljudi. Na ulicah je kaos, kriminal, nasilje, pa tudi množični protesti.

Državo je v to stanje pripeljal dosedanji predsednik Nicolás Maduro, 10. januarja inavguriran na drugi predsedniški mandat, pridobljen na lanskih nepoštenih in nedemokratičnih volitvah. Te je opozicija, bolje rečeno njen del, ki ni bil zaprt, preganjan ali prepovedan, bojkotirala, kot nelegitimne pa (soglasno!) prepoznala tudi Evropska unija. Maduro kot legitimnega predsednika Venezuele sicer podpirajo Rusija, Kitajska, Turčija, Kuba in Bolivija.

A v tej vlogi ga ne priznava Nacionalna skupščina kot zadnji demokratično izvoljeni organ v Venezueli. Njen predsednik Juan Guaidó se je ob sklicevanju na ustavo, ki mu to omogoča, če je predsednik države odsoten, razglasil za začasnega predsednika Venezuele z nalogo pripraviti svobodne in poštene predsedniške volitve. Kot legitimnega so ga prepoznale ZDA, Kanada, Avstralija, večina južnoameriških držav in do tega trenutka 23 držav Evropske unije na čelu z Nemčijo, Francijo, Veliko Britanijo, Španijo, Švedsko, Avstrijo in ostalimi ter s 70 % podporo poslancev tudi Evropski parlament (proti le na skrajni levi in skrajni desni). Priznanje Guaidója je prišlo potem, ko je Maduro poziv prvih štirih navedenih evropskih držav k razpisu novih volitev zavrnil.

V takšni situaciji neodzivnost posredno priznava legitimnost Madurove oblasti, zato se zunanjemu ministru Miru Cerarju mudi, da se Slovenija čim prej pridruži veliki večini držav članic EU, ki priznavajo Guaidója. Z mencanjem Slovenija  ponovno kaže obraz nezanesljivega člana zavezništva, »špilferderberja« v ekipi, ki se trudi navzven nastopati kar se da enotno in usklajeno, pa ji zaradi tovrstnih solerjev vedno znova spodleti.

Levičarski spin brenka na strune sovraštva do ZDA


Bistvo opredeljevanja do venezuelskega vprašanja je torej razhajanje, koga prepoznati kot legitimnega predsednika Venezuele: se pridružiti Rusiji, Kitajski, Turčiji in ostalim v priznavanju Nicolása Madura ali glavnini držav svobodnega sveta, ki za začasnega predsednika priznavajo Juana Guaidója in vztrajajo pri izpeljavi poštenih demokratičnih predsedniških volitev.

Neprijetno dejstvo, da se postavljajo v druščino svetovnih avtokratov, slovenska radikalna levica v politiki in svojih medijih prikriva s spinom brenkanja na strune sovraštva do ZDA. Pri tem de facto uporabljajo govorico Madura, Erdogana in Putina, da se je v Venezueli zgodil državni udar in da je Guaidó nastavljenec CIE, ki ga želijo na oblast inštalirati iz naftnih interesov.

Zgodba se med Slovenci zaradi tlečega protiameriškega sentimenta in naveličanosti nad ameriškim intervencionizmom po svetu dobro prijemlje. A pri tem se pozablja vsaj dvoje. Najprej, da Venezuela ni kolikor toliko delujoča država, kot sta, sicer pod diktatorskim režimom, bili Libija ali Irak, temveč propadla, zavožena država humanitarne katastrofe in neopisljivo tragičnih človeških usod. In drugič, ta tragedija se dogaja na pragu ZDA kot (še vedno) prve svetovne velesile, v državi, kjer preko Nicolasa Madura svoje interese agresivno uveljavljata Rusija in predvsem vzpenjajoča se Kitajska.

In če smo do nekaterih posegov ZDA v zadnjih desetletjih lahko upravičeno skeptični, nas bi predvsem naraščajoči prefinjeni svetovni intervencionizem Kitajske moral še kako skrbeti.

S tem se vrnemo k slovenskemu nacionalnemu interesu, ki ga naša socialistična radikalna levica želi znova izdati iz ideoloških razlogov. Po svoje razumljivo, saj jim v svetu postopoma zmanjkuje socialističnih sistemov, katere bi si lahko dali za zgled in jih imenovali »naša luč«.

In čeprav je Bolivarska republika Venezuela pod Nicolásom Maduro za socializem najslabša možna reklama, jo je po mnenju radikalnega dela slovenske levice vredno braniti do zadnje kaplje krvi obubožanih ljudi, ki si želijo le človeku dostojnega življenja.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30