Slovenska nogometna preobrazba v brezvoljno vrečo za nabijanje

Foto: pixabay

V življenju je najhuje izgubiti proti svojim glavnim rivalom. Nič drugače ni niti v športu. Zato je torkov poraz še toliko bolj grenak. Še težje pa ga je pogoltniti, ker se nogometni navdušenci spomnimo, kako lepo je bilo včasih gledati bes naših južnih sosedov ob zadetkih Primoža Glihe na Poljudu, ko so se začeli kazati prihodnji uspehi slovenske izbrane vrste. Kako na tesno je šlo v dodatnih kvalifikacijah, ko se imajo Hrvatje zahvaliti le neposrečenemu posredovanju Mladena Dabanoviča, da so prek slovenske reprezentance odšli na veliko tekmovanje.

Kaj pa danes? S Poljuda so naši igralci v torek odhajali z zelo sklonjenimi glavami. Še Hrvati sami niso mogli verjeti, da smo bili tako slabi. Kaj slabi … nedorasli, nepovezani in obupni. Slovenska izbrana vrsta že dolgo ni bila tako nemočna kot ravno proti svojim največjim rivalom. “To je bila igra moških proti fantom, Matjaž Kek pa je bil tokrat Kekec, preplašeni fantiček,” so zapisali pri Sportskih novostih in pikrosti navkljub zadeli v polno.

Občasni prebliski proti slabim tekmecem samo zakrivajo resničen obraz slovenskega reprezentančnega in posledično klubskega nogometa. Slovenski nogomet namreč tone vse globlje in zdi se, da se dna še ni dotaknil.

Posnetek komentarja Tomaža Kovača je na voljo na koncu prispevka.

Izbranci, ki se ne želijo več metati na glavo

Začnimo pri “izbrancih”, slovenski reprezentanci. Če je včasih veljalo, da so slovenski igralci člani obskurnih tujih klubov in še tam dobijo le nekaj minut, je danes stanje v tem segmentu malce boljše. Več je igralcev, ki igrajo v nekaj boljših evropskih klubih, a minutaža je ostala precej podobna (kamor seveda ne štejem izjem, kot je Jan Oblak).

Kdor je gledal vse tri tekme septembrskega reprezentančnega cikla, bi lahko rekel, da so Slovenci igrali zaletavo, vsak zase in brez trohice agresivnosti ter borbe.

Veljalo je tudi, da morajo slovenski »fuzbalerji« zaradi manjka v igralnih minutah igrati veliko bolj povezano in da je ravno ekipni duh in pripravljenost, da se na igrišču tudi stepemo, naš glavni adut. No, skozi leta smo izgubili tudi tega. Kdor je gledal vse tri tekme septembrskega reprezentančnega cikla, bi lahko rekel, da so Slovenci igrali zaletavo, vsak zase in brez trohice agresivnosti ter borbe. Kam so šle vse prigarane tekme prejšnjih generacij slovenskih reprezentanc? Kje je motiv južnim sosedom pokazati, da znamo igrati, da nismo le »smučarji«?

Kek gor ali dol, slovenske primadone si bodo morale pogledati v obraz in si priznati, da uspeh lahko doseže le ekipa. Kot ugotavlja športni novinar Večera Miran Zore, realna vrednost “slovenskega nogometaša” že dolgo tone. Prestopi slovenskih nogometašev (spet razen redkih izjem) iz enega v drug tuj klub samo kažejo na to, da svojih delodajalcev ne znajo navdušiti in da jih tujina ne sprejema z odprtimi rokami. Pa smo spet pri trudu in borbi.

Razen Mure, ki že od lanskega zaključka prvenstva prijetno preseneča, in vodilnega Kopra bi lahko rekel, da praktično vsi klubi v slovenski ligi nazadujejo.

Riba smrdi pri glavi

Kdaj ste zadnjič slišali za predsednika NZS Radeta Mijatoviča ali slišali njegov pogled na stanje v slovenskem nogometu? Kot da bi med epidemijo mrknil. Zdi se, kot da se je nekdo usedel na lepo plačan položaj, iz luksuzne pisarne na Brdu pa ne vidi obubožanih stadionov prve slovenske lige, da o nižjih ligah sploh ne govorimo. Kje je vsa tista popularizacija nogometne lige, o katere smelih potezah smo poslušali pod predsednikovanjem Aleksandra Čeferina, ki je Mijatoviča za naslednika praktično izbral sam?

Razen Mure, ki že od lanskega zaključka prvenstva prijetno preseneča, in vodilnega Kopra bi lahko rekel, da praktično vsi klubi v slovenski ligi nazadujejo. Uspehi Maribora se zdijo le oddaljene sanje, Olimpija vsako leto zamenja toliko igralcev in trenerjev, da človek ne more niti slediti, Celje je plesalo eno poletje, vse ostalo pa je bolj kot ne v senci omenjenih s posameznimi prebliski. Ni čudno, da, razen parih izjem, iz takšnega bazena ne dobimo dovolj dobrih nogometašev, ki bi našo reprezentanco dvignili na višji nivo.

Kdaj bodo naši nogometni veljaki razumeli, da se spremembe morajo začeti pri koreninah, da potem na vrhu dobiš tisto, kar je zares izbrano? Koliko let umiranja nogometa bomo v naši deželi na sončni strani Alp še gledali, da bomo uspeli razumeti, da tako ne gre več naprej? Do takrat bomo namreč za rivale, pa še za koga drugega, verjetno le vreča za nabijanje.

3 komentarji

  1. Tomaž zelo lepo napisano, bom pa se malo obregnil ob minute. Res je, da nekateri ne igrajo dovolj, tist ki pa, so šele začeli s sezono in redki tisti, kot je Oblak. Ampak to ne more biti izgovor. Večina teh, ki so igrali, je v klubu dobilo zelo lepe minute in to ni izgovor, da skupaj ne spraviš 5 podaj, se ne boriš in greš premehko v duel. Ni ponosa, borbe itn., ni nič. Tako kot si rekel, riba smrdi pri glavi.

  2. Razumem iskreno jezo in razočaranje ljubiteljskih navijačev, ki se po zadnjem porazu Kekove izbrane vrste v Splitu zgražajo nad nogometaši, selektorjem s sodelavci in nad celotno nogometno organizacijo s predsednikom NZS na čelu.
    Ne razumem pa profesionalnih medijskih poročevalcev in komentatorjev, ki se kljub večletnemu temeljitemu in širokemu strokovnemu spremljanju določene panoge pustijo zavesti lastnim nekritičnim ljubiteljskim navijaškim čustvom in strastem, pri čemer imajo ta nezasluženi privilegij, da s svojimi ne-reflektiranimi zablodami, zmotami in lažnimi pričakovanji medijsko neomejeno za lastno plačo zavajajo še svoje bralce in poslušalce.

    Kdor je gledal vsaj dela prejšnjih tekem Slovenije z Malto ali Slovaško, je moral vedeti, da proti bistveno močnejši in mednarodno uspešnejši ekipi Hrvaške na njenem “vročem” igrišču v Splitu ne bo lahko. Vse novinarsko nakladanje o tem, da Kek kot trener na Poljudu še ni izgubil ter na silo obujeni in prenapihnjeni nostalgični spomini na nekdanjo zmago iz zgodovine, vse to je le fantaziranje nekritičnih kibicev, ki nima in ne more imeti ničesar skupnega s pričakovano poročevalsko in komentatorsko strokovnostjo, kritično distanco in človeško dostojnostjo novinarskega poklica.

    Dostikrat imam občutek, da naši športni poročevalci in komentatorji s svojim poznavanjem in razumevanjem lastne športne panoge ne presegajo diletantizma iskreno ljubiteljsko nekritičnih kibicev in obšankarskih vsevedov, da včasih širijo popolnoma neuresničljiva pričakovanja, kot da drugje nimajo vsaj enako strokovnih in materialnih pogojev za priprave ter vsaj enako nadarjenih in zavzetih tekmovalcev/konkurentov, ter da nazadnje celo nepošteno in neupravičeno “dvigajo nos” nad “nehvaležnimi” četrtimi, petimi, šestimi … mesti naših vrhunskih ekip ali posameznikov na olimpijskih igrah, svetovnih ali evropskih prvenstvih.

    Seveda je pričakovano, da je ob vsakem neuspehu reprezentance prva tarča mrhovinarskih medijskih lovcev na človeške glave selektor.
    A od strokovno in etično podkovanih poklicnih poročevalcev in komentatorjev bi morali medijski uredniki in uporabniki vendarle pričakovati in zahtevati več strokovnega poznavanja, več nujne kritiške distance do predmeta kritike in samega sebe in predvsem več dostojnosti do kritično ocenjevanih in do bralcev/poslušalcev. Nekritično pristransko ter celo strokovno neosveščeno navijaštvo oz. napadalno “kibicarstvo” v medijskih športnih uredništvih ne bi smelo najti “domicila” ter ne bi smelo imeti možnosti pristranskega in škodljivega zavajanja ter ščuvanja množic.

    • Aktivni, fuzbal me ne zanima ravno, a se moram strinjati s twboj. Te dni sem prebirala hudo dramatiziranje na kvadrat in tudi nič kaj prizanesljive besede proti odličnemu selektorju Keku, pozive k njegovi obglavitvi in kaj je še takega. In se neskončno čudila. Hrvati so pač svetovni podprvaki, bi enaka drama in pljuvanje po g. Keku sledilo, če bi naši košarkarji izgubili proti ameriškim? Tudi meni se zdi, da gre tu za hudo dozo nekritičnosti in za neutemeljena pričakovanja predvsem športnih komentatorjev v različnih medijih. Spomnim se npr. kako je pred leti, ko so hrvati osvojili tretje ali čezrto mesto v svetovnem pokalu, športni komentator TV Slovenija v Ljubljani napadel legendarnega hrvaškega selektorja, k9da da so podkupili, da so zmagali proti slovenski vrsti. Ta mu je odgovoril nekako v slogu, da naj si zelenec obriše smrklje pod nosom.

      V športu je pač tako, da zmaga boljşi. Vsi se veselimo zmage naşih, kot popolni športni analfabetki pa se mi strašno upira, ko športnike, ki ne prinesejo domov lovorike, nesramno napadajo z grdimi besedami. Kot da je zmaga edino merilo. Seveda zmage prinašajo denar, a zame je šport še vedno staromodno pomerjanje moči, v katerem zmaga samo eden. Zakaj pljuvati po drugem, ki je izgubil? To je nešportno. Pa ne kritiziram avtorja članka, temveč izbruhe komentatorjev v drugih medijih, jih raje ne omenjam. Kot ds je konec sveta. Japajade.

Komentiraj