Če niste ravno poznavalec, ob besedni zvezi »slovenska manjšina«, verjetno pomislite na literarno ustvarjanje zamejcev v Italiji, na dvojezične krajevne table na avstrijskem Koroškem ali morda celo na Slovence v Porabju. Skoraj zagotovo pa ne pomislite na slovensko manjšino na Avstrijskem Štajerskem. Pa bi morali!
Malo zgodovine…
Ljudje so na tem območju stoletja živeli mešano drug ob drugem. Meja se je po drugi svetovni vojni grobo zaprla in slovensko prebivalstvo je na avstrijski strani ostalo odrezano od Slovenije (podobno kot nemška manjšina na Apaškem polju, ki je bila celo izgnana iz Slovenije).
Časi za nikogar niso bili lahki, je pa Avstrija izkoristila tedanjo situacijo in jugoslovansko ignoranco do manjšin. Pravno-formalno so sicer njihov položaj uredili (podobno kot na Koroškem) v znamenitem 7. členu, ki se zelo lepo bere, toda kratene pravice in spodbujanje asimilacije, so manjšino v desetletjih po vojni skoraj uničile.
Ko so v Evropi meje padle pa se je slovenska skupnost, kljub veliki okrnjenosti (ob popisu leta 1981 je bilo na Štajerskem le še 842 slovensko govorečih prebivalcev), začela počasi prebujati.
Stara semena so ponovno vzklila…
Leta 1988 je nekaj intelektualcev in umetnikov s slovenskimi koreninami osnovalo Kulturno društvo Člen 7, ki združuje ljudi slovenske narodnosti na avstrijskem Štajerskem. S pomočjo Slovenije in Avstrije so obnovili rojstno hišo akademika, jezikoslovca in narodnega prebuditelja dr. Avgusta Pavla v Potrni (Laafeldu, blizu avstrijske Radgone).
Tukaj se danes odvijajo številne prireditve, razstave, delavnice, simpoziji, tečaji slovenščine, znanstveni in poljudni dogodki… Povezani so tudi z mestom Gradec in tamkajšnjimi Slovenci (katedro slavistike na graški univerzi, Klubom slovenskih študentov v Gradcu, Društvom avstrijsko slovenskega prijateljstva v Gradcu…) prav tako s Slovenci na Koroškem in vedno bolj tudi s Slovenijo.
Tako se je danes slovenska manjšina ponovno razcvetela. Pa niti ne tisti, ki so bili zatirani in včasih tudi »samo-zatirani«, ampak njihovi potomci in nova generacija, ki s pomočjo številnih dejavnosti društva, ponovno odkriva svoje slovenske korenine.
Preseganje zgodovine z umetnostjo in kulturo…
Še posebej zanimiva in v našem prostoru tudi redka, je načrtna odločitev društva, da želijo s pomočjo umetnosti in kulture preseči teme mlajše zgodovine. Imajo globok odnos do tradicije, vendar so sodobni in aktualni. Na tak način budijo zanimanje in veselje do slovenstva. Predvsem pa na vseh ravneh poskušajo iskati to kar nas združuje in ne kar nas ločuje.
Tako se je danes slovenska manjšina ponovno razcvetela. Pa niti ne tisti, ki so bili zatirani in včasih tudi »samo-zatirani«, ampak njihovi potomci in nova generacija, ki s pomočjo številnih dejavnosti društva, ponovno odkriva svoje slovenske korenine.
Če je bilo v Avstriji, še ne dolgo nazaj, nepopularno biti Slovenec in se je slovenščina uporabljala izključno doma, je danes slika precej drugačna. Vsaj na Štajerskem in med mlajšo generacijo. Ob zadnjem popisu leta 2001 se je za slovensko narodnost izreklo že 2192 prebivalcev.
Danes je na avstrijskem Štajerskem med 4000 in 5000 avstrijskih državljanov slovenske narodnosti in jezika. Izvornim so se pridružili tudi priseljenci, ki svoje narodnosti in večjezičnosti ne dojemajo več kot nekaj, kar sodi med štiri stene, ampak kot obogatitev in priložnost.
Kako je skupini zanesenjakov uspelo prebuditi skupnost, ki je bila na tem da izumre, danes pa se vitalna, mlada in zdrava širi.
Povsem drugo izhodišče…
Kako je skupini zanesenjakov uspelo prebuditi skupnost, ki je bila na tem da izumre, danes pa se vitalna, mlada in zdrava širi. Do nedavnega je imela tudi zelo skromno podporo tako Slovenije kot Avstrije.
Način delovanja kot so si ga zamislili v Kulturnem društvu Člen 7 je vreden posnemanja. Brez jadikovanja nad zgodovinskimi krivicami in ne-podporo države, so preprosto začeli tam, kjer so bili in s tem, kar so imeli. Niso iskali, kaj je narobe in česa nimajo, ampak kaj je dobro in kaj imajo.
V redu, ne moremo imeti pouka v slovenščini, lahko pa imamo dvojezične kulturne večere. In lahko jih naredimo tako dobro in zanimivo, da bodo prišli tudi avtohtoni Avstrijci. Če ne moremo imeti slovenskega vrtca, pa imejmo pravljične urice v slovenščini in slovensko čitalnico v Gradcu. Če so starejši ljudje zagrenjeni in nenaklonjeni slovenski skupnosti, pa njihovi vnuki niso … morda jih zanimata slovenska etno glasba in umetnost.
Počasi in miroljubno so si vseskozi prizadevali za več. In ker je način pravi, se jim vrata odpirajo. Na nekatera je pač treba trkati malo dlje. Tudi majhni koraki, če jih je dosti, spreminjajo družbo in to na blag način, medtem kot so veliki in revolucionarni pogosto nasilni …. S tem načinom so, ne samo ponovno oživeli že skoraj izumrlo skupnost, pač pa si tudi pridobili simpatije na obeh straneh in uhodili pot, ki je vredna posnemanja.
Hm, ali ima oživljanje slovenske manjšine na Avstrijskem Štajerskem kaj opraviti z ekonomsko emigracijo, saj se mnogi Slovenci selijo v Avstrijo v iskanju službe (in v želji po čim nižjem plačilu dohodnine)? Ali bomo, ironično, zaradi slabe ekonomske politike doma ponovno kolonizirali izgubljena ozemlja v tujini? 🙂
Hvala za komentar. Verjetno je tudi povezano s priseljevanjem, predvsem v Grazu. Drugod gre bolj za dnevne ekonomske migrante, ki ne spadajo v ta izbor. Mislim, da gre predvsem za to, da se spet prebujajo tisti (in njihovi potomci), ki na tem območju že dolgo živijo in so bili že skorajda asimilirani. Drugače pa so zadnji uradni podatki iz leta 2001, saj od tedaj nimajo v popisu več kategorij navedenih na ta način, da bi se dalo to razbrati. Torej gre pri navedenem številu za približne ocene društva Člen 7, ki pa verjamem, da dobro pozna razmere in stanje…
Je pa zanimiva teza- »kolonizirati izgubljena ozemlja«. V povezavi s Slovenci ta besedna zveza zveni precej nenavadno, skoraj malo predrzno (vsekakor pa zanimivo), saj smo ozemlja dolgo le izgubljali in že dolgo nismo nič kolonizirali… 🙂
Niste nič izgubili. Eni so začeli govoriti bavarsko in potem nehali govoriti slovensko. Ljudje so ostali, kjer so bili in živeli naprej. Takrat pa nihče od nas še ni živel.
Kejkar so meni bave zastopne, spodbudne vesti o Štajerskih Svovencih na Avstrijskem Koroškem in pa komentiraje, tut v Svovenskem jeziki; se gre zaris o majnšini. V primeri, da se bojo vepo po domačem ajnfoh družvi, bi se z tem utegnavi an mavo poarcnovat v tem kompviciranem cajti, ko kr bovehamo in pa onemagujemo zadevi gvamuroznih, taknazvanih sodobnih ino pa modernih evektronsko – tehničnih kompvikacijah, ki še zdavč niso to, kar bi marave beti.
Anozvožnejše družeje, no pa mornvaje v Štajarskem, a pa Koroškem diavekti vn z Svovenske šprahe bi antvedar sprajvo, to zaris majnšinsko društvo na numero tavžnt.
V kejkar pa še kiri – kiro za fujtebodi prime, pa še višje, bistreje ino pa močneje od 1000.
Tak interesantna je Avstrijska Štajerska ob vesti, da ma majnšinico kakar travniška cvetvica strd, pevod pa propovis. A pa Sunčni mrk avgusta1999tega veta prejšnjega tisočvetja, ko smo vidvi vevičastno, popovno nebeško razodetje prav na Štajerskem Koroškem. Ob pomisvi na našega Nikovaja Kopernika, ki ja biv in ja, obrajtan zvizdogved v civen sveti, me samo po sebi tiši, da še svoje spomine cu dinem: Genav en den pred Sunčnim mrkam sn po Koroški deževi Javntav z radvvam in anim težkim amaterskim rašpitinam kovovrativ in se na mojo srečo zaustajiv pri domačiji, znamenitega mavarja Berga. Imenitno so me pogostivi in vepo zaštevavi proti Gradiščanskem, kjir je biv ta pravi žvak za opazovaje popovnega zakritja naše zvizde – Sunca. Med potjo sn se že fejst izmučen od naduse kunštnega zvezdogvednega tovora, srečav z skupino mvadih Povjakov pri prenočevaju na Vorarvberškem kvanci pri prenočevaju. Bavi so v Rim namejeni, a začuda – žvahtnemu Nikovaju Koperniku nakvub, niso vidvi, da bo drugi den nebeška atrakcija v vufti. Povabiv sn jeh, če bi iskoristvi kinokamero, ki so jo suboj imevi, če bi tut oni pitrejavi mrk. Takoj so bve za tu. In tak smo jo drugi den navsezguda vvivi ta pravemu Suncu napruti, z mojim radvvom v njihavem avtomobivu. Nad vse uspešno opazovaje in pitrejaje zgodovinske atrakcije smo doživevi na Štajerskem. Tak, da sn nazadno civo Svoveje cerveno gvavarstvo gr zaufav, da naj orgirajo, da bi avdienca svetiga oču Karova Vojtiva sprejeva, to mvado druščino Povjakov v Vatikani. Da mu pročajo o še zmirajšnji aktuavnosti znamenitega Nikovaja v izbranem trenutki, nastoječega cajta.
Hočim povedat, da še tak osamven Štajerc a pa prmojKoroški, vahko – z trudom svojo rešitev pri drugih vedeh najde.Sivc.
P.s.Neč se ne aufregajmo, če so v Štajerskem a pa v Koroškem mornvaji katire biside z Nimškimi nagvasi in pomini, zavovo tega, ko je s tim Svovenska špraha – samo Nimškogovoreči mančafti an mihno domačejša inu prvudnejša. Mora se vedet, da samo z govorejem pa na moramo pridit do kraja vseh krajev, ker ja ta prava antraht v tem, da se tudi kaj dogodi, predvsem z domačim mornvajem vštric. Sivc.