Da epidemija ni zarezala le v naše odnose, temveč tudi v naše finance, čivkajo že ptički na veji. Dejstvo je, da je kupna moč prebivalstva padla in da je revnih več ljudi, kot jih je bilo pred epidemijo.
To potrjuje tudi nedavna analiza Pew Research Centra, ki je pokazala, da se je skrčil srednji razred in da se je povečal razred revnih ter tistih z nizkimi dohodki.
Preverili smo, kam se uvrščamo Slovenci, in ugotovili, da tudi družina v Sloveniji z dvema otrokoma, kjer imata starša minimalno plačo, spada v srednji razred. Starša s povprečnima plačama pa celo v zgornji srednji razred.
Srednji razred prihodkov leta 2020 je zajemal 54 milijonov ljudi manj, kot jih je bilo v njem pred nastopom pandemije. Število revnih pa se je po ocenah analize povečalo za 131 milijonov, prav zaradi gospodarske recesije, ki je posledica pandemičnih razmer.
Za leto 2020 bi tako glede na analizo Pew 17 % svetovnega prebivalstva šteli za srednji razred, večina ljudi pa bi se uvrstila v razred z nizkimi dohodki (51 %) ali pa v revni razred (10 %), medtem ko skoraj 15 % ljudi živi v srednjem razredu z višjimi dohodki (zgornji srednji razred) in 7 % z visokimi dohodki.
Kalkulator ocenjuje ekvivalentni dohodek v letu 2011 v dolarjih paritete kupne moči (menjalni tečaji, prilagojeni razlikam v cenah blaga in storitev po državah) in kaže, kje se nahaja posamezni osebek ali gospodinjstvo v razdelitvi svetovnega dohodka za leto 2020. Poroča tudi porazdelitev dohodka prebivalstva v vaši geografski regiji. Če na primer nekdo živi v Indiji, kalkulator prikaže njegovo umestitev v svetovno razdelitev dohodka za leto 2020 in razporeditev po dohodku prebivalstva v Južni Aziji. Enako seveda velja za Slovenijo in Evropo.
Kot opredeljuje analiza, ljudje s srednjim dohodkom po vsem svetu živijo s prihodkom med 10,01 in 20 ameriških dolarjev na dan, kar pomeni letni dohodek približno 14.600 do 29.200 dolarjev za štiričlansko družino. Revni živijo z 2 ali manj ameriškimi dolarji na dan, tisti z nizkim dohodkom od 2,01 do 10 dolarjev, z dohodkom v zgornjem srednjem delu z 20,01 do 50 dolarji in z visokim dohodkom več kot 50 dolarjev.
Analiza deluje na način, da se vneseni dohodek gospodinjstva pretvori v dnevni dohodek na osebo v nekem gospodinjstvu, nato je vračunana tudi inflacija od leta 2011 do 2020 z uporabo indeksa cen življenjskih potrebščin vsake države.
Kje smo Slovenci s povprečnimi, minimalnimi in poslanskimi plačami?
Ker velikokrat jamramo nad elito in nad tem, da nam gre v Sloveniji slabo (kar smo že leta 2017 zavrnili v članku TUKAJ), nas je zanimalo, kam spada povprečna slovenska družina s staršema, ki prejemata povprečni plači, ki trenutno znaša, 1.200 evrov neto, in dvema otrokoma.
Skupni mesečni dohodek v višini 2.400 evrov za štiričlansko gospodinjstvo je enakovreden 27 dolarjem/dan na osebo, s čimer se takšno gospodinjstvo uvršča v skupino dohodkov zgornjega srednjega razreda po vsem svetu, kamor spada 26,4 % prebivalcev Evrope in Srednje Azije.
Nato smo preverili še gospodinjstvo z odraslima, ki imata minimalni plači. Torej skupno 1472 evrov za 4-člansko gospodinjstvo, kar ustreza 16 dolarjem na dan na osebo, kar tako gospodinjstvo uvršča v skupino srednjega dohodka po vsem svetu, skupaj s 37 % prebivalcev Evrope in Srednje Azije.
Preverili smo tudi, koliko znaša povprečna plača poslanca, in uporabili še dve poslanski plači ter jih dali v analizo. Povprečna neto mesečna plača poslanca brez dodatkov znaša približno 2.500 evrov. Tak mesečni dohodek v višini 5.000 evrov za 4-gospodinjsko gospodarstvo je enakovreden 55 dolarjem/dan na osebo, s čimer se taka štiričlanska družina uvršča v skupino z visokimi dohodki, skupaj s 3,9 % prebivalcev Evrope in Srednje Azije.
Odvisno, kje živiš! V Luxemburgu je minimalna plača za 1000 € večja, kot pri nas! Kam te oni spadajo? Nehajte s to lažnivo statistiko in povprečjem! Prag revščine pri nas velja za več kot polovico prebivalstva!
Se strinjam. Ta primerjava je manipulacija.
Tokrat se strinjam s teboj, Igor. Poleg prihodkov je treba upoštevati tudi stroške.
Ne vem sicer, od kod ti podatek glede praga revščine pri nas. Tudi tu so standardi različni po državah. Kar je nekje definirano kot revščina, je drugje že razkošje. Tako da – ne “povpreči” samo Domovina – tudi Igor :)).
Indeks življenjskih stroškov je v analizo vštet. Je pa res, da te analize ne dajwjo realne slike. Pri nas je povprečna plača v glavnem namenjena plačilu mesečnih položnic in kvečjemu še hrane, vse ostalo pa se financira z obročnimi plačili oz. posojili. Ni ravno nek standard. Če k temu prištejemo še občutno zadolžwnost prebivalstva za rešitev stanovanjskega problema in nakup avtomobila, je slika še jasnejša. Rešitev stanovanjskega problema v povprečju pomeni 20-30- letno zadolženost mlade družine, kar pomeni, da si je vmes že nova generacija 30-letnikov ali manj ustvarila družino, ko starši kredite, ki so jih najeli zase in za te sedaj odrasle otroke, odplačujejo še, ko ima stanovanjski problem že nova generacija njihove družine. To je porazen rezultat. V povsem drugačnem položaju so tisti, ki so že v izhodišču dedovali nepremičnino. 20 do 30-letna investicija jim je prihranjen, brez večjih obremenitev lahko zato na pomoč s posojili priskočijo otrok in si breme ytanovanjskih posojil z razdelitvijo razpolovijo ali z vloženimi prihranki celo bistveno zmanjšajo.
V Sloveniji je kvaliteta življenja v t. i. srednjem razredu zelo odvisna od te začetne pozicije, tj. ali si nepremičnino podedoval ali pa si moraš nujno stanovanjsko vprašanje šele rešiti. Povprečen Slovenec, ki ima ta problem rešen, živi v izobilju in brezglavo troši na dobrine, saj je znano, da je finančna pismenost pri nas izka, zato se finančni. presežki praviloma ne vlagajo v delnice in obveznice ali druge finančne mehanizme, temveč se pretočijo neposredno v brezvezno zapravljanje po trgovinah ali vvarčevanje “v štumf” ali na banki. Tisti ta drugi, glede strehe nad glavo manj srečen pol, pa v bistvu životari oz. dela izključno za položnice. To je realna slika, ki jo statistike zakrijejo. Saj poznamo tisto znano in resnično prispodobo o statistikah: nekateri dnevno jedo samo fižol, drugi le meso, v povprečju pa vsi pasulj z mesom.
Pa primerjaj še cene stanovanj, hrane, položnic pa smo tam tam. Pa da tam delaš pa ni dopusta kot v Sloveniji. Imam sorodnika v Švici, ki pravi po delu sem tako utrujen da mi še na misel ne pride da bi šel na kakšen izlet za vikend. Zato je Švica Švica Slovenija pa Slovenija.
Anita, ampak to velja samo za ene, ne za vse. Verjemite, da štiričlanska mlada družina z 20 ali 30-letnim stanovanjskim posojilom na grbi še s položnicami komaj shaja, kaj šele, da bi si lahko privoščili izlete. Hrano kupujejo v dragem Mercatorju, ker ta nudi možnost odloženega plačila, šolske potrebščine na obroke, oblačila s koriščenjem dovoljenih ali odobrenih limitov za nedoločen čas, ki seveda stanejo, obresti zanje se gibljejo tudi pri 8 %. Ti ljudje nimajo. Potem imaš pa upokojence in nekatere družine, ki brezglavo trošijo, ker ne vedo, kam bi z denarjem. In to je to.
Glede dela v tujini in pri nas pa imate prav. Sama sem tudi v Sloveniji vsak dan delodajalcu podarila po 3 ure dodatnega neplačanega dela, in to za več kot desetletje, ker me je vodila odgovornost k spoštovanju rokov ob ohranjanju visoke kvalitete deka, za nagrado pa sem dobivala še več delovnih obremenitev, dodatke za napore pa so dobivali tisti, ki so v službi preživeli točno 8 ur in niti sekunde več. V tujini se res dela. Sama sem si v dogovoru z delodajalcem tam delo organizirala tako, da sem tri tedne delala kot idiot od jutra do sutra, vse sobote in nefelje, nato pa si privoščila 10 dni dopusta za regeneracijo. Takšna je sicer tudi politika podjetja, da se na 3 tedne vzame vsaj nekaj dni oddiha, da se preprečuje izgorevanje zaposlenih. Vmes ni bilo nič, samo delo in spanje, od tistih 10 prostih dni pa sem teden dni samo prespala, da sem prišla k sebi…. Priznati moram, da mi takšen sistem ustreza bolj, kot slovenski, saj tuji delodajalec ne varčuje s stimulacijami, dodatki, moźnosti napredovanj in nagrajevanj in zaposlenega resnično spremljajo pri delu. Vsak zaposleni ima svojega svetovalca, na katerega se lahko obrne v primeru poslovnih ali osebnostnih težav, ti tudi spremljajo rezultate tvojega dela in ti vsake toliko časa pošljejo povzetek o dosežkih, ki ga je res lepo videti. Nagrade pa še bolj.
Če to drži, kar praviš, se potrjuje ugorovitev, da je čudno, da po 45 letih komunizma in dobrih 30 let sabotiranje lsovenske levice ni še huje.
Če bo po kaki narodoviu nesreči zavladala sleparska in plenilska levica, boš lahko pisal, da pod Janšo nismo imeli nič, odkar je na oblasti zblojena levica imamo pa desetkrat več.
Vse, kar kupujem na internetu, je pri nas dražje kot v Nemčiji. Povprečna plača pa je pri nas kakih 3x ali 4x nižja. Statistično pa smo kao svetovni džeki.
Ob osamosvojitvi so nam obljubljali drugo Švico. Čez 20 let so tedaj rekli, da bomo imeli evropske plače. Minilo je 30 let, a smo še vedno pri repu Evrope.
Če nič ni in če se še hvalil ne bi, kaj bi pa potem bilo?! pravi prleški pregovor.
Za tak standard se zahvali 30-letni vladavini levakov. Što gore, to bolje za nas, je njihov motto. Uravnilovka press
Na žalost v Sloveniji družini z minimalnima plačama in povprečnima živita enako. Tista družina z minimalnima plačama socialni transferji nanesejo toliko (otroški dodate, državna štipendija, malica, vrtec, subvencija pri najemnini-če nima neprofitnega stanovanja) na koncu mesec na boljšem, ko tista s povprečno plačo (kredit za stanovanje, plačilo za vrtec vsaj 70 %, malica zastonj, ni otroških dodatkov, državne štipendije). Pa toliko ste se pridušali v NSI, pa tudi v SDS da boste glede otroških dodatkov in državne štipendije zasledovali Avstrijski model, sedaj pa ste naenkrat kot Levica.
Morda absolutno gledano res sodimo v svetovno povprečje, toda ocena bo realna šele takrat, ko bo statistika ugotovila, kje smo v svetovnem merilu po življenjskih stroških z davčnimi in vsemi drugimi finančnimi obremenitvami gospodinjstev. Tako da ta vaša analiza je brez vrednosti, in toliko bi statističnem uradu, ki jo to statistiko ugotavljal tudi plačal, torej NIČ. Res ne razumem, ali ljudje z minimalnimi plačami in še nižjimi prejemki resnično delujemo tako bebasti?
Itak, da se ne moremo primerjati s celim svetom, ko pa je na njem toliko revščine, čeprav je res da bi se morali zavedati v kakem blagostanju živimo glede na ostalo človeško populacijo.
Bi bila pa zanimiva primerjava samo z Evropo oz. EU. Brez Centralne Azije 🙂
Po Igorjevo je že več kot polovica našega prebivalstva na pragu revščine, vendar ta večina dokaj pogosto menjuje avtomobile za novejše znamke in vsako leto dopustuje na dragem hrvaškem Jadranu..
Povsem pravilna ugotovitev: Slovenska družina na minimalnih plačah spada v svetovni srednji razred. Glede na to, da so v srednjem svetovnem razredu po EU merilih reveži potem postane stanje SLO družine razumljivo.
https://www.economist.com/big-mac-index?utm_campaign=editorial-social&utm_medium=social-organic&utm_source=facebook&fbclid=IwAR1MhZFlPN58GTRo-dy0mw1WVOlYMwLyuZCekYcY6rltcgp_G-Tc0SnJq7M
problem je izračun BDP. Italijani so že pred leti predlagali, da se v izračun upoštevajo tudi prihodki od sive (delo na črno) in črne (trgovina z nedovoljenimi sredstvi, prostitucija, kriminal, tudi korupcija) ekonomije, kar lahko opazimo tudi pri nas in se odraža v nesorazmernem standardu v primerjavi z (prijavljenimi, obdavčenimi) prihodki…
Strinjam se z Marcelom in z Ulo. Rad bi nekaj pripomnil:
V Sloveniji je težava, da smo s posegi na področjih plačne politike in socialnega sistema izenačili življenjski standard ljudi, ki so v slovenskem srednjem razredu in ljudi z minimalno plačo. Dejansko konkretnih plačnih razlik ni. Minimalna plača je šla v zadnjih 10 letih gor za skoraj 2X, povprečna pa za koliko – giblje se tam-tam.
To pa pomeni, da če vpišeš študij in se s tem odpoveš zgodnejšemu začetku služenja denarja, tega manjka NIKOLI ne boš finančno prinesel notri, saj bi za kaj takšnega moral že ob nastopu službe štartati z 2-kratnikom minimalca. To pa je še danes težko izvedljivo, saj mora vsak štartati z minimalcem ker je “neizkušen” in “začetnik”.
V preteklosti se je v Sloveniji štelo, da sta samo dva poklica, ki prinašata v realni kupni moči (tudi že prej, ko smo imeli tolarje) res višje plače. To sta prosveta (učiteljstvo) in zdravstvo. Za zdravstvo to še velja, medtem ko iz izkušenj lahko potrdim, da za učiteljski poklic to ne velja več. Mladi učiteljski kader nikoli več na tako preprost način ne bo dosegel plač, kot so jih imele vrhunsko plačane učiteljice še v devetdesetih. Učiteljska napredovanja so danes pač nekaj drugega kot še tam leta 2000.
Delno je pa tudi res, da so v zadnjih letih vseeno poskočile plače tehničnega karda, predvsem IT-jevcev, pa tudi elektro in strojni inženirji si počasi izborijo večje plače in zdi se da zgodbam o inženirjih za 700 EUR v Gorenju ne bomo več priča. Kar je absolutno pravilno. Ampak to velja šele zadnjih nekaj let in vpliva na finančno moč srednjega razreda še nima – sploh ker ima levica stalni cilj, da te kadre obdavči in razlasti do konca (pa najsi bo prek progresivne plačne lestvice ali pa preko Šarčevih obdavčitev delnic in dividend).
Pri ocenjevanju življenskega standarda je treba upoštevati tudi lokalne cene dobrin in storitev, predvsem tistih, ki so neizogibni življenski stroški ( hrana, zdravila ipd.). Za npr. 100 EUR se tega v Makedoniji ali Bolgariji dobi precej več kot v Sloveniji.