Slovenska alergija na prisotnost politikov ob proslavljanju športnih uspehov še en svetovni unikat

Rajko Podgoršek
15

”Nič ne more tako povezati Slovencev kot šport in nič jih ne more razdeliti tako kot politika.

Tako so pred leti opisali pripetljaj na finalu evropskega prvenstva v košarki, Eurobasketa leta 2017, ko je slovenska reprezentanca v legendarni tekmi pod vodstvom Gorana Dragića in Luke Dončića premagala reprezentanco Srbije. Ob podelitvi medalj je na parket stopil slovenski premier dr. Miro Cerar skupaj s svojo srbsko kolegico ter s slovensko ministrico dr. Majo Makovec Brenčič (opomba: danes dr. Maja Zalaznik). Odziv skoraj 8.000 slovenskih navijačev v dvorani Sinan Erdem je bil silovit, razlegel se je trušč žvižgov, polemike okrog tega dogodka pa se niso polegle še dolgo.

Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.

Ko smo ob nedavno zgodovinskem dvojnem slovenskem zmagoslavju na francoski kolesarski pentlji s strani določenih medijev ter s strani spletnega komentariata zopet slišali podoben odziv, tokrat je bil tarča primarno predsednik RS, Borut Pahor, je bil to jasen signal, da imamo Slovenci s politiki ob športnih prireditvah zelo težaven, skorajda infantilen odnos.

Prvega izžvižgali že Janšo

Če se ozremo v zgodovino, se zdi, da je bila prelomnica slovenskega ograjevanja športne ”neomadeževanosti” od politične ”obscenosti”, leto 2008. To je bilo leto, ko je Primož Kozmus na Olimpijadi v Pekingu Sloveniji s svojim kladivom primetal zlato. Sledila je vrnitev odprave v domovino ter sprejemi junakov v njihovih domačih krajih, kot je to stalnica. Toda ob poizkusu nagovora ob sprejemu šampiona v Brežicah je takratni premier Janez Janša doživel val žvižgov.

Ob pogledu pozornega opazovalca se zdi, da so ta slovenski narativ, ki mu v Evropi ni para, zaradi političnih potreb zgradili kdo drug kot slovenski mediji.

To dejstvo so takrat seveda toliko bolj z žarom pograbili še vsemogočni mainstream mediji, kot lahko beremo v starih zapisih Dnevnika ter 24ur. Janši so očitali zlorabo v predvolilne namene, saj naj bi bil pozno-avgustovski sprejem preblizu volitev, ki so bile sklicane 21. septembra istega leta.

Leto 2008 je bilo prvo leto slovenske ”anti-Janša” politične histerije, ki se je nato še stopnjevala in vodila, zelo dobro vemo kam. Pravzaprav se ob pogledu pozornega opazovalca zdi, da so ta slovenski narativ, ki mu v Evropi ni para, zaradi političnih potreb zgradili kdo drug kot slovenski mediji. Tako naj bi bilo politično ”higiensko”, da mora biti uspeh športnikov, ki predstavljajo državo zaradi nekakšne ”neodvisnosti” ter ”čistosti” uspeha, povsem ločen od uradnih izkazov proslavljanja njihovih dosežkov. A slovenski ”športni protokol” ni bil od vedno tak.

A nismo se vedno zgražali …

Ob nastanku slovenske države ter valu poosamosvojitvenega ponosa smo imeli številne primere, kjer so najvišji politični predstavniki športnike sprejemali ob prvih velikih športnih uspehih slovenske samostojnosti. Če za primer vzamemo prvo masovno slovensko športno evforijo, t.j. uvrstitve nogometašev na EURO 2000 v Belgiji in na Nizozemskem, nihče ne more pozabiti sedaj že legendarnih, kasneje neizpolnjenih obljub ljubljanske županije Vike Potočnik, da ”stadion bo”. Nogometaše je sprejel tudi takratni predsednik države, gospod Milan Kučan, pa se ob tem nihče ni zgražal.

Pravilno je, da zgražanja ni bilo. Politik, ki je na najvišji državni reprezentativni funkciji, predstavlja državo doma in v tujini. V tujini pridobi še simbol državnika. Na drugi strani športnik na tekmovanju zastopa državo, državne barve, državne simbole. Zato je primerno, da politik na takšni funkciji v imenu državljanov, ki jih kot predsednik Vlade, Predsednik države ali predsednik Državnega zbora zastopa, izreče kakšen uradni pozdrav.

S tem politik ne zasenči športnika in njegovega truda, temveč izrazi spoštovanje države, ki jo le-ta zastopa v športnem boju. Ime, politična orientiranost politika, ali Bog ne daj trenutna priljubljenost politika na lestvicah javnega mnenja, pri tem ne bi smeli biti noben faktor ocenjevanja primernosti njegovega nastopa.

Politik z uradnim pozdravom ne zasenči športnika in njegovega truda, temveč izrazi spoštovanje države, ki jo le-ta zastopa v športnem boju.

Francozov Pahor na Touru ni motil

Zato je na zadnjem ”vseslovenskem” Touru, uradni napovedovalec spoštljivo izgovoril imena slovenskega predsednika ter slovenskega zunanjega ministra, ki sta se udeležila prireditve podelitve priznanj. Isti odnos je veljal županji mesta Pariz ter predsedniku mednarodne kolesarske zveze. Francoze, kot mojstre protokola ter mednarodne diplomacije ni prav nič zanimalo, da je predsedniku ime Borut Pahor in da ga del slovenske levice ne prebavlja. Prav tako jih ni motilo, da je zunanji minister Anže Logar del medijsko oblegane Janševe vlade. Protokol je protokol in predstavnikom države gre dolžno spoštovanje.

Zdi se, da slovensko razvrščanje športnih uspehov v neko novo domeno ”ljudskosti” in ”narodnjaškosti”, kjer so športni junaki nato dani v nekakšno karanteno, stran od ”za nič zaslužnih” politikov, spada v prav tako moderno skovanko ”vsi so isti”.

Si predstavljate, da bi Britanci ob olimpijskih igrah leta 2012 v Londonu sesuli kraljico Elizabeto II., češ ‘ja kaj pa ona dela tu na otvoritvi, saj ni za nič zaslužna, saj nima pojma o športu, ker cele dneve presedi v Buckinghamski palači?!?’ Nasprotno, kraljica je bila deležna lepega sprejema s strani vseh, ponosnih gledalcev na stadionu in navsezadnje tudi športnikov. Britanci imajo resda probleme z Brexitom, a če imajo česa na pretek, je to državniška kilometrina.

Slovenci v Evropi izstopamo po marsičem, a v tej ”pravoverniški” histeriji smo nekakšen evropski grdi raček. Morebiti zato, ker je nekomu zaradi dnevno-političnih vzgibov v tej državi ustrezalo, da je iz zdravega slovenskega poosamosvojitvenega odnosa do sprejema športnikov naredil politično temo ”par-excellence”, kot bi rekli naši francoski prijatelji.

Nekoč bo nastopil čas, da tudi Slovenci do odnosa uradnih predstavnikov države ter pomena njihovega zastopanja uberemo drug, zrelejši odnos. Glede na protokolarno izvežbane Britance ali Francoze smo seveda še mlada država, a v tridesetih letih bi se počasi tudi mi lahko že česa naučili (ali vsaj priučili).

15 KOMENTARJI

  1. Dobro povedano. Res je čas, da odrastemo v normalno državo, tale otroški vrtec imenovan Slovenija postaja že precej neprebavljiv.
    Le zakaj bi tudi Pahor ne smel biti vesel zmage? Le zakaj bi se moral delati, da mu dol visi?

  2. Demokratično izvoljeni ter legalni in legitimni Predsednik RS Borut Pahor po veljavni Ustavi RS veljavno predstavlja in zastopa državljane RS, še posebej v najbolj svečanih protokolarnih trenutkih podelitev mednarodnih in nacionalnih priznanj ter s svojo dejavno navzočnostjo le še nadgradi svečanost in veljavno protokolarnega dogodka.
    V Parizu je predsednik države kot najvišji neposredno izvoljeni predstavnik in zastopnik državljanov RS predstavljal vse Slovence in vse državljane RS ter v njihovem imenu čestital ter se zahvalil slovenskima zmagovalcema tritedenske etapne dirke – Tadeju Pogačarju in Primožu Rogliču. To je storil v imenu državljanov RS ter v počastitev dveh zmagovalcev iz RS.
    Žal so naši mediji, vključno s poročevalci TV Slovenija, zavestno ali malomarno spregledali navzočnost francoskega predsednika Macrona že na “kraljevski etapi” ter ob podelitvi etapnih zmagovalnih majic obema zmagovalcema najhujšega “kraljevskega” vzpona, Pogačarju in Rogliču.
    Očitno naši politično kontaminirani ter aktivistično pristran(kar)ski medijski uredniki in poročevalci dojemajo najvišje demokratično izvoljene, legalne in legitimne predstavnike posameznih držav in državljanov le še skozi svoja “daltonistična” oz. “barvno slepa” politična očala lastne nesvobode, neprofesionalnosti ter zavestno zdresirane pristran(kar)ske omejenosti.

  3. Kdaj se bo nek slovenski športnik že odločil, da to golazen politikantsko gladko ignorira, ko se pridejo sliniti k njim, ko športnik doseže velikanski uspeh? Banda pokvarjena. Igrišča, telovadnice, športni parki pa taki kot v Romuniji leta 1985…

  4. Na naši hiši sta izobešeni zastavi Slovenije in slovenska narodna zastava z rumenimi trakovi. V čast kolesarjem in njihovim uspehom v Franciji. Slovenska narodna zastava danes praznuje 172. rojstni dan. Danes je tudi 1. dan športnikov Slovenije, državni praznik Slovenije. Ne nazadnje pa tudi prvi jesenski dan oziroma dan jesenskega enakonočja. Za vse institucije v Sloveniji bi bilo bolj prav, da bi uporabljali nazive vojska Slovenije, policija Slovenije, … Zakaj? Slovensko je narodno, Slovenije pa je državno. O politikih ob vele dosežkih evropskega, svetovnega, mednarodnega značaja le to, da je prav, da se pojavijo na prizorišču, a. državniško. Z obnašanjem, z urejeno zastavo Slovenije, z državniški čestitanjem, podelitvijo nagrad, priznanj, itn … O športnikih in njihovi uporabi zastav Slovenije pa le to, da nam več ali manj delajo sramoto. Na koncu, čestitam vsem športnikom Slovenije za praznik posvečen njim. Upam, da bo izpeljan bolj kulturno kot dan kulturnikov, 8. februar. Države praznike pa se počasti tudi z zastavami izobešenimi na vseh primernih mestih. Ponekod že skoraj 30 let visijo oziroma so križane na prečkah ali pa ujete na ročicah. Ali križani/ujeti simbol daje športniku primeren zalet in ponos ob nastopu za državo Slovenijo?

  5. Slovenci smo nad vse ponosni na naša dva kolesarska junaka. Kdo bi nas lahko bolje zastopal v Parizu kot sam predsednik države!!?? Požvižgamo se na levičarsko averzijo do Pahorja! Kakšna beda, da za njih ne veljajo nobena pravila in ne lepe manire!! Kje levica išče narodni konsenz!? Samo strelja s topovi, pa še to prazno slamo! Predlagam, da Nemca iz SD pošljejo na sprejem kolesarskih asov! Pošljem prevajalca z lat. – slov. slovarjem, da ne bo blamaže!!

  6. Vsem se vrača ignoranca domovinske vzgoje v osnovnošolskem programu. S tem je razvrednoten tudi pomen državnih simbolov, kot sta npr. zastava ter himna itd. In da, tudi predsednik države je izvoljen predstavnik državljanov ter kot tak tudi simbolno in predvsem dejavno predstavlja državo.

  7. Kakšne skrbi ima Debela Berta! Koga boš, Berta, naslednjič volila, da se prepreči sramota v telovadnicah in na športnih igriščih!? Kdo bi po tvoje zmogel in znal stvari v red spraviti, ko je pri nas vse tako narobe!?! Jaz imam dobro idejo, ampak “pustimo stat”!

  8. Eno je seveda protokol, od katerega je za pričakovati, da bo funkcioniral tako kot tudi je na francoskem touru, drugo pa je navadna raja in njihov odnos do politikov. Delno so si naši politiki, roko na srce, tudi sami krivi, da so tako nizko padli,

    Vsekakor pa se strinjam z @debela_berta, da bi država poleg besed in sprejemov, nagovorov, … športnikov, namenila denar za šport in športne objekte. Še posebej ker bi s tem pomagali tudi navadnemu športu, tisti vrhunski ‘šport’, ki Sloveniji kao daje ugled v svetu pa je več ali manj zgolj še nečloveško mučenje tekmovalcev, biznis in doping. Bolj kot športu je podoben rimskim gladiatorskim igram!

    Kar se tiče finala košarkarskega prvenstva v Turčiji po svoje žvižge podpiram ali pa jih vsaj razumem. Naši politiki, ki so prišli gledat finale, so ‘meni nič, tebi nič’ zasedli mesta, za katera so karte že kupili naši navijači in kar nekaj jih je moralo ostati pred vrati dvorane in seveda so zastonj zapravili denar za pot in imeli mimogrede še pokvarjeno veselje ob uspehu naše reprezentance. Pa kdo ne bi pop..dil!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime