Slovenijo ponovno preplavljajo migranti: turisti, begunci, kakšna je razlika?

Spet so tisti meseci, ko se v Slovenijo valijo tujci. Medije polnijo številke, mesta polnijo Nizozemci s svetlolasimi otroki in predimenizoniranimi avtodomi ter Čehi, ki se pod kupi plastičnih napihljivih igrač vozijo proti Sredozemlju. Dvesto tisoč, petsto tisoč, milijon. Več kot jih je, bolj smo zadovoljni. Ali pač.

Nazadnje smo tujce tako pozorno šteli v jeseni. Štetje v jeseni. Deset tisoč, dvajset, sto. Naraščajoče številke so nas takrat spravljale v zadrego in obup.

Kdo v Sloveniji ostaja in kdo jo le prečka, je bilo in je težko ugotoviti.

Nekateri turisti pridejo le mimogrede in potem obtičijo. Verjetno zaradi slik Postojnske jame, ki te skorajda očitajoče gledajo iz vsakega panoja v Istri. Nekateri v Slovenijo pridejo, ker je njen civilizacijsko-finančni indeks dokaj ugoden. Torej ne preveč balkanska ponudba za precej balkansko ceno. Mikavno.

Nekateri v Slovenijo pridejo, ker je njen civilizacijsko-finančni indeks dokaj ugoden. Torej ne preveč balkanska ponudba za precej balkansko ceno. Mikavno.

Podobno je bilo z begunci. Polemika tega, ali želijo ostati, ali samo prečkati našo državo, je bila drugače motivirana, a podobno razgreta.

Tisti, ki so Slovenijo le prečkali, so potacali nekaj naše zemlje, vendar so odšli v države, ki so jih izbrali za svoj cilj.

Tisti, ki so ostali, zagotovo niso ostali zaradi Postonjskih jam. Nekaj mi daje misliti, da niso ostali niti zaradi izjemnega sistema mednarodne zaščite ali azilnih postopkov. Nenazadnje njih niso vabili panoji, vsake toliko le kakšen  grafit. »Refugees welcome!«.

Verjetno jih je, da ostanejo, prisilil obup. Obup, ker ne bodo dosegli Nemčije, ker je zmanjkalo denarja, ker so preprosto naveličani.

To za Slovenijo vsekakor deluje, mimo kvotnega sistema jih je samoiniciativno ostalo par desetin.

Morda se lahko podobne taktike poslužimo tudi za turiste. Spravimo jih v tako mizerijo, da bodo ostali iz obupa.

Kakorkoli, ne vem, če obstaja posebna povezava med prihodi beguncev in turistov. Turisti prinašajo denar, vzamejo pa nam delček dostojanstva. Migranti nam dajejo občutek, da smo nadvse dobrodelni, vendar (zaenkrat) nekaj stanejo.

Turistov je v letu 2015 prišlo 2,7 milijonov, prenočili so več kot deset milijonkrat. Beguncev je od oktobra 2015 prišlo 443.000, ostalo jih je 330, od tega je bila 34 zaenkrat priznana mednarodna zaščita.

Če bi hoteli prenočevati tako učinkovito kot turisti, bi moralo teh 330 v Sloveniji ostati 78 let.

Saj niti ne vem, če je za vprašanje akulturacije relevantno število nočitev.

Vprašanje, če je množičen turizem smiseln, je precej nesmiselno.

Saj to je stara zgodba. Levičarji hočejo tujce, ki jih lahko napravijo v objekt svoje dobrodelnosti, desničarji tiste, iz katerih lahko napravijo objekt svojega dobička.

Vprašanje pa je po mojem v tem, če znamo v splošnem izkoristiti naravne potenciale Slovenije. Ali če jih hočemo. Prostora je dovolj, hribi so čedni in reke še zmeraj tečejo, hiše so prazne in nataliteta majhna.

Komu hočemo oddeliti nekaj paradiža, je vsekakor vredno razmisleka. Morda pa velja, da ne moremo upati na to, da bodo ostajali turisti in slovenska mladina ter hkrati moliti, da se begunci poberejo. Morda je odveč upati tudi, da izginejo turisti in prihajajo begunci.

Saj to je stara zgodba. Levičarji hočejo tujce, ki jih lahko napravijo v objekt svoje dobrodelnosti, desničarji tiste, iz katerih lahko napravijo objekt svojega dobička.

Z vsemi tveganji in neprilikami - lahko postajamo država, v katero se prihaja, se v njej ostaja in biva. Lahko pa smo država, ki se jo malodušno zapušča, ter se nanjo ohrani spomin brezposelnosti in življenje pri starših, blata in vonja urina v Dobovi, spomin na drago vstopnino in nataknjenega hotelirja.

Hočemo tradicijo, nočemo tranzicije. Na koncu pa nam bo ostala le tradicija tranzicije.