"Sloveniji manjka mednarodni stric iz ozadja"; drugi del pogovora s prof. dr. Urošem Svetetom

V današnjem drugem delu intervjuja s profesorjem Urošem Svetetom smo se lotili vrste aktualnih vprašanj in dilem, kot so slovensko spogledovanje z Rusijo, priznanje Palestine, ne-podpora Sloveniji pri vprašanju arbitraže, nekaj pozornosti pa smo namenili tudi geostrateškim in varnostnim razmeram v svetu, kibernetskemu bojevanju ter fenomenu lažnih novic.

Kako slovenska zunanja politika "sedenja na dveh stolčkih" oz. obračanja proti Rusiji vpliva na mednarodni status in ugled Slovenije? Je takšna zunanja politika po vašem mnenju za državo članico EU in NATO primerna oz. v skladu z našimi interesi?

Menim, da bi bilo za Slovenijo najbolj koristno, če bi imela neko močno bližnjo partnersko državo, s katero bi sodelovala na večini področij. Takega partnerja dejansko nimamo.

Glede Rusije pa je dejstvo, da Slovenija ni edina, ki ima do nje fleksibilno in bolj oportuno stališče. Mislim, da smo glede odnosov z Rusijo predvsem nerodni; spomnimo se denimo nerealne izjave zunanjega ministra ob izbruhu ukrajinske krize, da bi Slovenija lahko predstavljala nekakšen most.

Sam se sicer ne ukvarjam toliko z zunanjo politiko in mednarodnimi odnosi, očitno pa je, da z Rusijo relativno intenzivno sodelujemo, v diskurzu na družbenih medijih pa lahko opazimo precej proruskih komentarjev. Osebno bi si predvsem želel bolj realno uravnotežene zunanje politike ter iskanja neke pomembne partnerske države, s katero bi tesno sodelovali.

Je zelo distancirano in "nevtralno" stališče EK pri vprašanju arbitraže s Hrvaško lahko tudi posledica naših odnosov z Rusijo in drugimi ne-zahodnimi akterji?

Hrvaška zunanja politika je dejansko zelo jasna, poglejmo npr. obsežno vojaško sodelovanje z ZDA in pobudo “treh morij”, ki je bila ameriška ideja, udejanjila pa jo je predvsem predsednica Kolinda Grabar-Kitarović.

Nikakor ne pravim, da bi tudi Slovenija morala biti tako navezana na Washington, dejstvo je le, da nam manjka podpora nekega močnega “strica iz ozadja”. Hrvati so denimo v zadnjih 20 letih takšnega nemškega strica zamenjali za ameriškega, hkrati pa uspešno izkoristili strah, da bi se Rusija preko pravoslavnega sveta bolj utrdila na Balkanu.

Kar se tiče arbitraže, je to dvoje seveda možno povezati, a osebno temu vseeno ne bi dajal prevelike teže. Enostavno bi bilo od EU nerealno pričakovati, da bo neko državo “prisilila” v spoštovanje sodne odločbe. Poleg tega ima trenutno kup problemov sama s sabo. Dejstvo sicer je, da je naše stališče v primeru arbitraže relativno jasno podprla Nemčija, a za zdaj brez večjega angažmaja.

Kako gledate na nedavni predlog zunanjega ministrstva o priznanju Palestine? Kakšno vlogo pri tem igra notranja politika?

Ta predlog bi bilo možno pojasniti tudi z notranjepolitičnimi razlogi, saj je v Sloveniji pomemben del javnosti glede izraelsko-palestinskega spora bolj na palestinski strani.

Je pa res, da se pri tem vprašanju zapletamo v lastno nekonsistentnost – Slovenija je bila denimo popolnoma zmedena glede neodvisnosti Katalonije. Osebno bi si glede vprašanja Palestine predvsem želel širšega evropskega konsenza, saj enostranske odločitve v prid ene ali druge strani ne bodo prinesle trajnega miru.

ZDA kljub preteklim tvitom predsednika ostajajo trdno zavezane sodelovanju z evropskimi državami.

Kako se z geostrateškega oz. obrambno-varnostnega vidika spreminja odnos ZDA – Evropa s prihodom Donalda Trumpa v Belo hišo?

ZDA kljub preteklim tvitom predsednika ostajajo trdno zavezane sodelovanju z evropskimi državami. Trump je resda poglobil sicer stalen ameriški pritisk na Evropo glede izdatkov za obrambo, obenem pa se od njegove izvolitve nekatere evropske države bolj rezervirano obnašajo do ZDA. Samo po sebi to ni varnostna grožnja, res pa je, da je s tem dogodkom ideja o močnejšem evropskem obrambnem stebru tako znotraj EU kot NATO postala legitimnejša.

Menim, da bo na splošno ostalo pri tesni obrambni povezanosti Evrope in ZDA. Glede na novo sprejeto ameriško nacionalnovarnostno in obrambno strategijo, kjer se Rusija neposredno omenja kot grožnja, kakršnegakoli umika ZDA iz Evrope ni pričakovati.

Kako blizu ali daleč je EU od formiranja kolikor toliko samostojne in učinkovite skupne obrambne in varnostne politike?

Če EU res želi postati nek globalni igralec – kar se pogosto poudarja – enostavno morajo pomembne zunanjepolitične in obrambne odločitve preiti od držav članic na skupno raven.

Je pa to seveda širše vprašanje; gre za splošno vprašanje poglabljanja evropskega povezovanja v smeri federalizacije, ki ima resda tudi veliko nasprotnikov. Če se bomo odločili za to smer, je seveda edino smiselno, da se odločimo tudi za skupno obrambno politiko. Tudi sam sem načeloma pristaš tega procesa, sploh glede na skromne obrambne zmogljivosti posameznih evropskih držav. Takšno povezovanje je tudi v interesu Slovenije.

Kaj pa razmere na Bližnjem vzhodu, kako vidite širšo strateško sliko tam? Kako vidite razmerje sil med Iranom in Savdsko Arabijo?

Bližnji vzhod se je spremenil, to je dejstvo. To se je zgodilo že s strmoglavljenjem Sadama Huseina in nato prihodom šiitov na oblast v Iraku, zdaj pa še z vojno v Siriji, ki jo dobiva Asad in z njim šiitski tabor. S tem se je okrepil t. i. šiitski lok od Hezbolaha v Libanonu do Irana, po drugi strani pa se po padcu Islamske države konsolidira tudi sunitski tabor s kronskim princem v Savdski Arabiji ter trdno Trumpovo podporo oblasti v Riadu.

To je do neke mere dobro, saj je za stabilnost Bližnjega vzhoda dejansko najpomembnejše ravnotežje moči oz. neka pat pozicija med Iranom in Savdsko Arabijo.

Za stabilnost Bližnjega vzhoda je najpomembnejše ravnotežje moči oz. neka pat pozicija med Iranom in Savdsko Arabijo.

Kdo so – vsaj trenutno – zmagovalci vojne v Siriji? Vidite na obzorju kakšno realno možnost za končanje vojne?

Največji trenutni zmagovalec je gotovo Asad ter posredno tudi šiitski tabor. V tej vojni se na žalost vedno znova priliva olja na ogenj, nazadnje z angažmajem Turčije in tudi Izraela, pred tem pa Rusije, ZDA, Irana in Savdske Arabije. Dejstvo je, da se je zdaj nekako bolj izrisalo končno stanje z ohranitvijo Asadove oblasti ter nadzorom večjega dela države.

Ste strokovnjak za informacijsko oz. kibernetsko bojevanje. Kako realne so obtožbe, da se Rusija z lansiranjem lažnih novic vpleta v politične procese na Zahodu? Kakšno varnostno grožnjo predstavlja kibernetsko bojevanje?

Kibernetsko bojevanje je realna varnostna grožnja; včeraj smo denimo lahko prebrali, da so bile določene nemške državne informacijske infrastrukture celo leto tarča napadov, za katere zahodni mediji obtožujejo rusko obveščevalno službo FSB, ruski pa molčijo.

Kibernetska dimenzija se je vzpostavila kot pomemben del nacionalne varnosti, oborožene sile pa jo vse bolj dojemajo kot 4. dimenzijo vojskovanja poleg kopnega, zraka in morja. Z njo bomo v informacijsko tako povezanem in soodvisnem svetu enostavno morali živeti.

Je pa to širši in kompleksnejši problem kot le stvar ruskih »fake news«; gre tudi za ustroj in delovanje družbenih omrežij ter njihovih algoritmov za prikaz informacij kakor tudi decentraliziranega delovanja samega spleta. Hkrati pa je to tudi problem nas samih oz. načina naše komunikacije.

Je torej fenomen "lažnih novic" tudi varnostna grožnja? Je način brisanja domnevno spornih zapisov z družbenih omrežij na podlagi prijav uporabnikov pravi pristop k problemu?

Fenomen lažnih novic je politično, komunikološko, tehnološko in seveda tudi varnostno vprašanje. Kako se bomo lotili tega problema, da ne omejimo demokratičnih pridobitev in razvoja zahodnih družb, pa je drugo vprašanje.

Mnogi sicer menijo, da so platforme socialnih omrežij grožnja demokraciji, s čimer se ne strinjam. Po drugi strani pa se resda vzpostavljajo t. i. mehurčki podobno mislečih, kar ne prispeva k pluralnemu diskurzu. Očitno smo kot družba še vedno na razvojni stopnji, ko so posamezniki premalo ozaveščeni, da bi lahko sami presojali o zlorabah v informacijskem svetu.

Neko uredništvo bi pri družbenih omrežjih zagotovo moralo biti; v nasprotnem primeru bi se nekoč lahko zgodilo, da dejansko ne bomo več vedeli, kaj je res in kaj ne. Danes npr. obstajajo algoritmi, ki zanesljivo omogočajo »premontažo« obraza na posnetkih ali fotografijah, t. i. »deep fakes«. Tako kot obstajajo pravila in uredništvo pri klasičnih medijih, bi do neke mere morala obstajati tudi pri družbenih.