Slovenija in NATO: mnogo prednosti, kaj pa zaveze?

Gotovo ste že kdaj v življenju organizirali rojstnodnevno zabavo. Ponavadi je tako, da vso organizacijo opraviš sam in s tem tudi stroške prevzameš nase.

Lažje pa je, če jo organiziraš skupaj z nekom ali celo z večjo skupino ljudi. Ob tem je stroškov veliko manj, za nekatere stvari poskrbijo drugi. Treba pa se je držati zavez, za katere si se z osebami, ki prav tako praznujejo, dogovoril. Vsak mora torej opraviti svoje delo, da so vsi zadovoljni.

Če se je z zgornjim primerom mogoče povsem poistovetiti, je precej težje na področju obrambe in varnosti. Kljub težavam pri razumevanju pa je situacija popolnoma enaka. Kot država imamo le dve možnosti: za svojo varnost lahko skrbimo sami ali v navezi z nekom drugim.

Kot država imamo le dve možnosti: za svojo varnost lahko skrbimo sami ali v navezi z nekom drugim.

Realnost Slovenske vojske

Naša skrb za obrambo in varnost od leta 2004 poteka znotraj zavezništva NATO, kot smo se s 66 %  podporo odločili na referendumu. Sprejeli smo torej zavezo, da bomo rojstnodnevno zabavo organizirali skupaj z drugimi partnerji. Ker pa se že dolgo ne držimo svojih obljub, h katerim smo se ob vstopu v zvezo zavezali, smo pred tednom dobili novo opozorilo.

To je bilo precej ostro in direktno, saj v zvezi NATO ugotavljajo, da kot družba nismo sposobni narediti strategije na obrambnem področju, prav tako je naša vojaška politika vse prej kot stabilna.

Za obrambo namenjamo 0,9 % državnega proračuna, čeprav smo se zavezali k vsaj 2 %. Najhuje pri tem pa je to, da gre kar 80 % tega zneska za plače, le 20% pa za vzdrževanje vojske in investicije.

Še sam predsednik Pahor je pripravljenost vojske ocenil kot »najnižjo možno«.

Posledica tega in slabih plač je odhod vojaškega kadra v tujino, kjer jim zasebni sektor plačuje večkratnik tukajšnjega prihodka.

Žalostno je, da javno ponavadi izpostavljamo samo zaveze, ki jih imamo do zveze NATO, skoraj nikoli pa prednosti vključitve v sistem kolektivne obrambe.

Je v zvezi NATO res tako slabo?

Nekateri bi ob vsem tem najraje ukinili vojsko, veliko pa jih meni, da se tudi članstvo v zvezi NATO Sloveniji ne splača. A ob vse večjih varnostnih grožnjah zaradi migrantske situacije, povečani teroristični nevarnosti in ob porastu nesoglasij med državami so takšne pobude povsem smešne.

Žalostno je, da javno ponavadi izpostavljamo samo zaveze, ki jih imamo do zveze NATO, skoraj nikoli pa prednosti vključitve v sistem kolektivne obrambe. S tem smo med drugim pridobili eno najpomembnejših stvari, varovanje zračnega prostora Slovenije.

Ne predstavljam si, kako bi ob sedanji sestavi slovenske vojske to lahko počeli sami, prav tako bi vsako sodelovanje s sosedami glede tega vprašanja stalo našo državo precej več, kot če za to skrbi NATO.

Enako je pri proračunu za obrambo. Če bi jo zagotavljali izven sistema NATO, bi zanjo morali namenjati precej več denarja. Takšna je stalna praksa v evropskih državah, ki niso del severnoatlantskega zavezništva.

Dejstvo je, da je naša zaveza pri članstvu precej manjša od tega, kar od njega dobimo. Partnerji nam pomagajo, da svojo vojsko lahko razvijamo le v eno smer in ne v vse, kar bi bilo potrebno, če bi sami skrbeli za svojo obrambo.

Slovensko rojstnodnevno zabavo torej organiziramo skupaj s partnerji, ki so obenem še zelo radodarni. Naše obljube in zaveze pa niso previsoke, da jih ne bi mogli izpolnjevati.

Treba je samo pljuniti v roke in se dogovoriti, kaj hočemo od naše vojske kot hrbtenice zagotavljanja obrambe države. Bomo zmogli? Bil bi zadnji čas ...