Slovenija v času 'korone': zakaj pri nekaterih prevladajo politično-ideološke plašnice?

Privzeta profilna slika
Rajko Podgoršek
Virr foto: storyblocks
Verjetno se spominjate, kako se Slovenija že vse od osamosvojitve sooča z travmo svoje neprepoznavnosti. Obupno iščemo znake prepoznavnosti, ki bi nas povzdignila nad ostale, od Luke Dončića do »I feel Slovenia«. Vedno znova, pojasnjujemo, da nismo ne Slovaška in ne Slavonija. Kaj pa, če smo v teh težkih časih le našli nekaj, kar nas dela res unikatne? V času, ko ves svet bije vojno s koronavirusom, v Sloveniji že ves mesec bijemo dvojni spopad: z virusom ter z notranje politično-ideološkimi bitkami.

Epidemija koronavirusa je pokazala na temeljno razliko med dojemanjem državništva v tujini ter v Sloveniji. Svetovne države so resda sprejele vsaka svojo strategijo, a politika se je o njej poenotila; tudi, ko gre za pragmatičnost. Tako dnevno spremljamo zelo oster pristop Italijanov, Avstrijcev in Nemcev. Po drugi strani imamo bolj flegmatičen pristop Švedov. Imamo tudi boleče pragmatike, ki so poskusili s fleksibilnim ter nato z ostrejšim pristopom: sem lahko uvrstimo nesrečne Britance in Špance, navsezadnje pa tudi Švede, ki se jim je izvirna strategija izjalovila.



Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.





Omenjene države so v krizi znale spraviti politične razlike v predal. Slovencem ni jasno, da dejstvo, da Avstrijo vodi mladi up evropske desnice Sebastian Kurz, Nemčijo dolgoletna desna težkokategornica Angela Merkel ter Italijo leva koalicija pod vodstvom Giussepeja Conteja ne igra vloge v tem, da so omenjene države sprejele restriktiven pristop. Prav tako dejstvo, da Britanijo vodi konservativec Boris Johnson, Švedsko socialdemokrat Stefan Löfven ter Španijo levičarska vlada pod vodstvom Pedra Sáncheza ne igra vloge v tem, da so te države z odzivom - kot trenutno kaže - zamočile.
Slovenci imamo ogromno težavo v tem, da s politično-ideološkimi plašnicami opremljeni mediji ljudstvu želijo sugerirati zaključke, ki so iracionalni ter nerealni.

Mispercepcija slovenskih medijev


Slovenci imamo ogromno težavo v tem, da s politično-ideološkimi plašnicami opremljeni mediji ljudstvu želijo sugerirati zaključke, ki so iracionalni ter nerealni. Slovenska medijska srenja noče razumeti, da slovenskih političnih preferenc ne moremo kar po domače preslikati v tujino (oz. tujih v Slovenijo). Ob spremljanju državotvornega odnosa tujih medijskih portalov človek tako dobi občutek, da se je večini s politiko povsem zaslepljenih slovenskih novinarjev ter urednikov kratko malo ''strgalo''.

Korona kriza ni prvi takšen primer. V preteklosti so naši mediji tako napačno ocenili številne dogodke. V spominu imam danes že kar pozabljenega levega predsednika Francije Francoisa Hollanda, ki naj bi bil znanilo levega političnega vala v Evropi, a je na koncu končal kot predsednik z najnižjim rejtingom v zgodovini Pete francoske republike. Kot še en zdrs lahko tu omenim medijsko ''bildanje'' grškega ''oxi''-premiera ('ne'-premiera) nove levice, Alexisa Ciprasa ter njegove Sirize, ki sta Grčijo pustila v ekonomskem razsulu, pa recimo medijsko blamažo ob zadnjih predsedniških volitvah v ZDA, da o stalnem pričakovanju padca ''diktatorja'' Orbana ne govorimo.

Paranoičnost in neprofesionalnost


Ne slepim se, da imamo še vedno veliko ideoloških plašnic tudi na desnici ter na desni sredini, a po moji oceni je tega bistveno manj kot na primer še v devetdesetih. Tudi nam tu in tam zdrsnejo opazke o vsemogočnem Milanu Kučanu. Vseeno pa smo v zadnjem desetletju z izvolitvijo levo-sredinskega Boruta Pahorja za predsednika, novimi sredinskimi iniciativami kot je bila Virantova Lista, pa velikem pluralnem medijskem internetnem vrenju – od Domovine preko Požareporta do Nove24 – pokazali veliko širino. Na to smo lahko upravičeno ponosni.

Medtem se naši bolj levo usmerjeni prijatelji vrtijo v vedno ožjem krogu, ki postaja vedno bolj omejen, idejno utesnjujoč, če ne celo paranoičen. Kot opozarja Bojan Požar, je tako npr. levi portal Necenzurirano, ki ga ustvarjajo bivši novinarji Dnevnika, nedavni hvalevreden poziv ministrice za kmetijstvo, naj ''tisti, ki želijo, pridejo pomagati slovenskim kmetom'', spremenil v nekakšno prisilno "težaško delo za delavce na čakanju". Vse to samo zato, ker imamo desno vlado, medtem ko imajo Švedi tisto "ta pravo", levo? Mislim, da je skrajni čas, da se vsi skupaj zamislimo, ali takšno razmišljanje res spada v ta čas (oz. katerikoli drugi prelomni čas)?

Vprašajmo se torej, kje bi lahko ležal vzrok za tako infantilen in pristranski javni diskurz poročanja velikega dela medijev? Kot je Domovina v seriji člankov že poročala, se velik del slovenskih medijev vedno bolj srečuje s težko finančno situacijo, ki nedvomno sprošča pri ljudeh, katerih življenjska podstat bi s tem bila ogrožena, hude reakcije. Toda to jih ne odvezuje od nivojev profesionalnosti, ki so se jim z izbiro poklica zavezali! Paranoičnost in neprofesionalnost nekaterih tvega, da očrni ves novinarski ceh. Tega si slovenski mediji ne zaslužijo in veliko bolje bi bilo, da bi korona kriza postala priložnost za njihovo očiščenje in ne dokončen zaton v irelevantnost.

Naj kot zaključek ponudim odličen citat iz Tvitosfere, katerega avtor je politični analitik Miloš Čirić: ''V Sloveniji smo se naučili, da se z ničemer, kar naredijo tisti, ki niso naša izbira, ne smemo strinjati. Izključevanje je postalo naš način življenja. A dejstvo je, da izključujoče družbe nikoli niso uspešne. Samo vključujoče družbe privabljajo najpametnejše, da pridejo in ostanejo.''



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Ideološki prepad med spoloma: ženske vse bolj liberalne, moški pa konservativni
  • 01. 02. 2024
Poljski predsednik je Mateuszu Morawieckemu omogočil oblikovanje vlade
  • 07. 11. 2023
Vlada potrjevanje zakona o obnovi zaradi »nejasnih zadev« prestavlja na četrtek
  • 22. 11. 2023