Slovenija v bitki za Evropo stavi na "bolj demokratičen kapitalizem"

Včeraj je v sklopu turneje po srednje in vzhodnoevropskih državah Slovenijo obiskal ameriški državni sekretar Mike Pompeo. Po koncu srečanja na Bledu sta Janša in Pompeo v klasični diplomatski maniri izpostavila dobre odnose med državama ter se zavzela za tesnejše čezatlantsko sodelovanje.

Vseskozi pa je bilo čutiti jasno ameriško zahtevo, da se moramo tako v Sloveniji kot Evropi končno odločiti, čigavi zavezniki smo. Politika neuvrščenosti in pričakovanja, da bo Slovenija v mednarodni skupnosti igrala vlogo nepristranskega posrednika, so že davno passé.

Ko svetu vlada Kitajska

Razmerja v mednarodni politiki so se v preteklih desetletjih korenito spremenila. Z vzponom Kitajske med velesile so se spremenili geopolitični odnosi. To je nujno pripeljalo do spora z ZDA, ne le zaradi vprašanja veljave, temveč tudi različnih vrednot.

Martin Jacques je pred časom zapisal, da bo Kitajska zaradi modela nedemokratičnega kapitalizma spremenila svet bolj fundamentalno, kot ga je katerakoli druga sila v zadnjih 200 letih. Evropa močnejše vloge še ni zavzela ter s starajočim prebivalstvom in čedalje manjšo kupno močjo, izgublja na veljavi. Denimo, do leta 2050 se bo zastopanost evropskih držav med najrazvitejšimi ekonomijami sveta prepolovila.

Namesto, da bi države v Evropi stopile skupaj, egoistično in nekritično vlečejo na eno ali drugo stran z namenom, da bi ohranile trenutni ekonomski status quo. Kot da se ne bi zavedale, da v osnovi izbirajo med bolj demokratično in nedemokratično verzijo kapitalizma, ki ju utelešata ZDA in Kitajska. Kaj šele, da bi bile sposobne promocije lastnega modela socialno-tržnega gospodarstva.

Politika neuvrščenosti in pričakovanja, da bo Slovenija v mednarodni skupnosti igrala vlogo nepristranskega posrednika, so že davno passé.

Kitajska je v bitko vstopila agresivno preko napovedi enormnih investicij v okviru projekta nove svilene ceste, ki bi po kopnem in morju povezala Evropo, Azijo in Afriko. Investicije bi obvladovala kitajska podjetja, kar ni nepomembno. Sploh, če vemo, da vsa kitajska podjetja na mednarodnem trgu za svoje delovanje potrebujejo blagoslov Kitajske komunistične partije.

Lahko se vprašamo, kdo bi imel kontrolo nad kritično infrastrukturo 5G, če bi za njeno izgradnjo uporabili tehnologijo kitajskega podjetja oz. bi kitajsko podjetje tako izgradnjo celo financiralo. Verjetno si ne želimo, da bi nad prenosi ogromne količine podatkov, ki bodo ključno zaznamovali ekonomijo prihodnosti, bdel nedemokratični režim.

Bojno polje Srednje Evrope

V mednarodni politiki ni naključij. Če pustimo ob strani bizarno obnašanje slovenske zunanje politike v preteklih letih, lahko ugotovimo, da je več vidikov obiska izredno zanimivih. En je nedvomno zaznamovan s prihajajočimi volitvami v ZDA, kjer bo odnos do Kitajske ena od glavnih tem predvolilnih soočenj. Drug, bolj pomemben, pa je prej omenjeno ohranjanje ekonomskega statusa quo, kjer so nekatere evropske države že sklenile dogovore s Kitajsko. Kitajski projekt nove svilene poti namreč predvideva, da se bodo večje investicije začele z letom 2021.

Glede na slabe odnose med Nemčijo in ZDA sklepamo, da Američani Nemcem zamerijo paktiranje z Vzhodom ter jih nameravajo izločiti iz igre na več nivojih. Slišati je, da so se Nemci (ter posledično EU) zaradi pomembnosti kitajskega trga za nemško avtomobilsko industrijo, odpovedali nekaterim tradicionalnim interesnim območjem na jugu in vzhodu Evrope. Temu pritrjujejo tako zadnji razrez pogajanj za evropski denar ter kitajski investicijski projekti, ki so že v teku (pristanišče v Peoloponezu in železniška navezava pristanišča preko Beograda do Budimpešte).

Pompeo bo v kratki turneji obiskal natanko tiste države, ki Nemčijo po kopnem odrežejo od vzhoda in juga Evrope (Slovenija, Avstrija, Češka, Poljska). Hkrati je obljubil premestitve ameriških vojakov ter ameriške milijardne investicije v Srednjo in Južno Evropo preko iniciative Treh morij.

Očitno je, da se bo v Srednji Evropi vzpostavil zanimiv poligon krepitve enih in drugih interesov. Veseli me, da je Slovenija s podpisom dogovora izbrala bolj demokratičnega.

Verjetno bi lahko imeli od tega še več, če ne bi pred časom nepremišljeno zavrnili ameriške ponudbe oporišča Nato v koprskem pristanišču. Vedeti pa je treba, da je Slovenija le košček v sestavljanki interesov.

Želel bi si, da bi se končno sestavili v močno Evropsko unijo ter preko zavezanosti k spoštovanju človekovega dostojanstva zavzeli močnejšo geopolitično vlogo.