»Slovenija potrebuje še marsikateri film, spomnimo se le naših izseljencev ali zgodovine, ki živi dvojno življenje« (2. del)

Tadeja Kreč
3
    Vir: Instagram

    V drugem delu intervjuja z Davidom Sipošem, smo z njim spregovorili o tem, kako je bila njegova vera sprejeta na ljubljanski AGRFT, o izzivih katoliške filmske produkcije, potencialu filma za prenos evangelija in njegovih prihodnjih projektih.

    Že med študijem ste ustvarjali filme, ki so pripovedovali o veri, Cerkvi. Kako je bila vaša vera sprejeta na AGRFT, med režiserji, igralci …?

    AGRFT me je gotovo utrdil v mojih prepričanjih in mi skoraj mimogrede pokazal pot za moje kasnejše ustvarjanje. V drugem letniku sem posnel kratek dokumentarni film o igralcu Gregorju Čušinu in kritike na film, čeprav najbrž dobronamerne, so me le spodbudile, da sem dobil trdnejšo kožo in se še bolj odločil, da bom s podobnimi tematikami nadaljeval. Po kakšnih ovinkih sem še kdaj slišal, da sem veljal za šolskega fanatika, ampak to me trenutno bolj zabava, kot da bi si jemal k srcu.

    Kaj pomeni v Sloveniji delati filme s katoliško tematiko?

    Biti slovenski katoliški filmski ustvarjalec je opis, ki lahko opisuje marsikoga. A delo na tem področju, kjer tudi dela to jasno kažejo, ima svoje pluse in minuse. Vsa leta ustvarjanja stremim h kvaliteti. Produkcije katoliških filmov na kakršnemkoli nivoju le zavoljo vsebine ne podpiram – če so tu vpeta finančna sredstva. Seveda ni nič narobe, da se marsikdo loti ustvarjanja filma, saj je to v entuziastični fazi zares lepa izkušnja, a takrat ko so tukaj potrebna večja finančna sredstva, se stvari zapletejo. Potrebno je razmišljati, da tudi z vsako arhitekturo in vsako sliko nismo zadovoljni, zato smo pripravljeni plačati tiste, ki k izdelku dodajo tisto dodatno vrednost, ki ga naredi dobrega. Kot vsaka panoga ima torej tudi filmska na katoliškem področju svoje izzive – ampak prav gotovo svetlo prihodnost.

    Cerkev nima jasne strategije na področju filma.

    Zakaj in kje ima film potenciale za prenos sporočila evangelija?

    Film je medij, ki je uspel priti v dnevne sobe vseh ljudi. Nagovarja nas torej ob naših najbolj intimnih trenutkih, prodira v naš vsakdan in le redki se z njim ne srečujejo na zelo redni frekvenci. Če smo za občudovanje drugih umetnin primorani zapustiti svoj dom in si jih ogledati v gledališču, mestu ali galeriji, je to medij, ki ga dandanes gledamo tudi na telefonu v avtobusu. Združuje umetnost glasbe, slike in pripovedi.

    Zanimiv projekt se mi je zdel »Minutka za Sveto pismo«, kjer smo z Gregorjem Čušinom skozi kratke parminutne filme uspeli prinesti drobce naše vere pred zelo široko publiko. Če govorimo recimo o velikih ljudeh naše zgodovine, se lahko na precej posreden način skozi njihova življenja učimo evangeljskih vrednot.

    Kakšno je stanje slovenskega katoliškega filma? Oz. ali vi na tem področju orjete ledino?

    Jasne strategije na tem področju s strani Cerkve še ni, vendar se mi zdi, da se vse bolj sestavlja. Gre za medij, ki bo v prihodnosti imel še večjo težo in produkcija vsekakor postaja dostopnejša. Gotovo so filmi, ki smo jih posneli, eni prvih, če ne celo prvi, ki jih je Cerkev v celoti podprla in ne bi nastali brez njenega vložka. Orati ledino ni enostavno, je pa obenem spodbuda marsikateremu drugemu ustvarjalcu, da je možno ustvarjati tudi na tem področju. Veselim se prihodnjih projektov, ki bodo še bolj dokazali, kakšne filmske izdelke lahko ustvarimo tudi znotraj tega kroga in kakšen domet imajo lahko izven njega.

    Kakšni so odzivi neverujočih na vaše filme?

    Prvi in največji problem pri dosegu neverujočih ali oddaljenih je, da si film sploh ogledajo. Po navadi se to zgodi le po priporočilu tistih, ki so ga že videli, ali v času, ko ga slučajno vidijo po televiziji. Do sedaj sem imel par zares lepih odzivov na filme, ki so jih presunili, da so pravzaprav sploh lahko pogledali film do konca in da jih je vsebina pravzaprav nagovorila. Negativni odzivi, kot smo tega vajeni v Sloveniji, velikokrat pridejo le po ovinkih, ampak se pri oziranju na njih moram že v osnovi zavedati, da marsikateri v kritiko vključuje svoj oseben negativen odnos do tematike oz. vere ali religije nasploh.

    Kako izbirate tematike svojih (nenaročenih) del?

    Fascinirajo me zgodbe ljudi, ki so v življenju naredili nekaj velikega. Zanima me zgodovina in kako so ljudje živeli v preteklosti. Svojevrsten čar ima slovanska mitologija in svet bogov, ki so ga živeli stari Slovani. Obenem pa se pri vsem tem sprašujem, kje najdem košček čudenja še zase – ali je to tisto presežno, ali pa nekaj čisto vsakdanjega in mnogim očem spregledanega. Do sedaj sem veliko truda vložil v to, da lahko počnem tisto, kar me res veseli. In tematike, ki včasih tudi same pridejo do nas, mi pravzaprav predstavljajo izziv in so mi v veselje.

    Prepričali ste množice gledalcev, prejeli veliko nagrad. Kaj vas vodi pri delu?

    Eden izmed pogojev, da ljudje tečemo na dolge proge, je, da se ne predamo že po enem kilometru, ko se spotaknemo ob prvo skalo. Velikokrat si zamišljam, kako enostavneje življenje bi bilo, če bi bil zaposlen v eni drugi firmi in bil le podizvajalec za tamkajšnje projekte. Ampak pozicija, ki jo imam trenutno, mi omogoča toliko več svobode, s svobodo pa pridejo tudi odgovornosti. Ti dve stvari sta z roko v roki in nemogoče ju je ločiti, če želimo dolgoročno uspešnost.

    Po drugi strani pa me pri delu z verskimi vsebinami motivira tudi to, da na tem področju obstaja vakuum, ker teh vsebin skoraj ni. Prihodnost delovanja na tem področju vidim v širšem povezovanju tako na strani kreativne ekipe in soustvarjalcev kot tudi na področju producentov, ki bodo na krščanskem področju le skupaj podprli večje projekte, ki slovenskega človeka in Cerkev še čakajo.

    Vir: osebni arhiv

    Katere projekte imate trenutno v načrtu in katere filme menite, da bi Slovenija še »potrebovala« in si jih v prihodnosti še želite posneti?

    Trenutno sta v nastajanju dva filma. Prvi govori o življenjski zgodbi blaženega Alojzija Grozdeta. O filmu smo se pogovarjali že dlje časa in sedaj je končno v polnem zagonu. Posneli smo že nekaj pričevanj, čakajo pa nas zahtevne igrane scene iz njegovega otroštva in dijaških let. Drugi film govori o marsikomu pozabljenem duhovniku in pisatelju Francu Ksaverju Mešku. Ker je to moj daljni stari stric, sem imel še dodatno motivacijo, da sem zbral sredstva za nastanek film in da letos poleti že snemamo igrani del filma, ki bo pravzaprav kar kratek film v filmu. Zgodba je nastala po motivih Meškovih mladinskih del, čaka pa nas tudi še ves dokumentarni del, ki bo govoril o njegovem dolgem in domoljubnem življenju. Oba nastajajoča filma sta mi zelo blizu, sproti nastajajo še nove ideje in pobude, katerih projektov se bomo lotili vzporedno in po zaključku teh dveh. Slovenija potrebuje še marsikateri film, spomnimo se le naših izseljencev ali zgodovine, ki živi dvojno življenje.

    Preberite tudi prvi del intervjuja, v katerem je David Sipoš govoril o svojem delu, odločitvah za film, financiranju njegovih filmov in izkušnjami z mladimi kadri, ki jih trenutno išče.
    Še niste podprli Domovine?
    Če menite, da je spletni medij Domovina.je postal pomemben, celo nepogrešljiv del slovenskega medijskega prostora, je zdaj čas, da pripomorete k temu, da bo v takšni ali širši obliki deloval tudi v prihodnje.

    Do sedaj smo zbrali približno polovico potrebnih sredstev za delovanje, čas pa se izteka. Če se vam zdi vredno, vas prosimo podprite zdaj (kliknite spodaj). Znesek podpore lahko poljubno znižate ali zvišate. 

    Print Friendly, PDF & Email
    DELI

    KOMENTARJI: 3

    1. POHVALE VREDNI SO DAVIDOVI NAČRTI.

      sama razmišljam, kako bi bil DOBRODOŠEL tudi FILM, ki bi pokazal, kako so se primorski DUHOVNIKI borili proti fašizmu. Takoj ko je razpadla Italija, so fante, ki so se vrnili iz vojske, takoj pomagali usmerjati v PARTIZANE. Partizanom so nudili duhovno oskrbo. Po dogovoru so večkrat na Krasu tudi imeli MAŠE samo za PARTIZANE, ki so pustili svoje puške zadaj blizu vhodnih vrat. Pri takih mašah so se partizani tudi spovedovali in šli k sv. obhajilu. To se je dogajalo vse do tedaj, ko je vojna vihra šla proti koncu. Začetek leta 1945 pa se je že začelo obraćati, ker je “pihal z vrha levi veter”.

      Veliko partizanov je imelo ob sebi tudi Sveto podobico Matere Božje in ne samo rdečo zvezdo. Tudi partizanom je molitev nudila veliko oporo.

      Ni pošteno, da partizane vedno povezujemo le s komunizmom kajti 95% partizanov je bilo vernihin bi jih morali prištevati h KRŠČANSKIN SOCIALCEM. Komunizem je po vojni neupravičeno prevzel vse zasluge NOB.
      Čas je, da so se za SVOBODO s srcem borili tudi KATOLIČANI, da jih še vedno odrivamo stran od zmagovalcev. Katoličani so se po vojni distancirali od REVOLUCIJE, ne pa od partizanstva. To sta dve stvari.

      Mogoče bi bila to dobra tema, ki bi pritegnila več ljudi in pojasnila, da niso stvari tako ČRNO-BELE, kot so jih partizanski filmi prikazovali do sedaj.

    2. Gospod Sipoš, le tako naprej! Želim vam veliko uspehov in veliko sreče pri snemanju “filmov” (saj se zdaj vse snema z elektronskimi kamerami, skoraj ne več na celuloid) z versko vsebino, pa tudi z zamolčanimi zgodovinskimi temami, kar sta nakazala že Kraševka in Frančišek. Mimogrede, Kraševka: zelo dobro vem, da so partizani iz bolnice Franje hodili molit rožni venec v neko hišo v neposredni soseščini.

    Komentiraj