Slovenija po socialnih izdatkih sicer nad povprečjem OECD, a ne pri tistih za otroke in družino

Po podatkih o socialnih izdatkih v državah članicah OECD za leto 2018 je Slovenija v skupini držav z nadpovprečnim javnim financiranjem sociale. 

A hkrati v oči bode podatek, da kar pol manj deleža BDP namenjamo za socialne izdatke družin in otrok, kot denimo skandinavske države in smo v tej kategoriji primerljivi z državami, ki za socialne zadeve ne namenjajo kaj prida javnih sredstev.  

 Na ravni OECD odstotek finančnih sredstev, namenjen za socialne izdatke, v primerjavi z letom 2015 rahlo zmanjšal, čeprav dolgoročno narašča.

Opazne so tudi velike razlike med evropskimi in neevropskimi državami. Slednje po stroških za socialne izdatke močno zaostajajo za evropskimi članicami OECD in jih, z izjemo Japonske, vse najdemo v spodnji polovici lestvice.

Slovenija namenja za socialne izdatke 22,6 % BDP. Rezultat jo na lestvici uvršča nekoliko nad povprečje OECD, ki je pri 20,5 %. Na vrhu lestvice so Francija (32 %), Finska (30,4 %), Belgija (29,2 %), Danska (29 %) in Italija (28,5 %). Čisto na dnu pa Čile (10,9 %), Južna Koreja (10,6 %) in Mehika (7,5 %). Najmanj za socialne izdatke v Evropi dajejo Švica, Litva, Latvija, Irska in Islandija, med 16 % in 15 % odstotki BDP. Kar je znatno manj kot v ZDA (18,9 %).

Mit o socialni državi

Ti odstotki so sicer do marsikatere države lahko krivični, saj še ne povedo natančno, za kaj je bil določen odstotek finančnih sredstev porabljen. A vseeno se vidi, da države z najvišjim odstotkom BDP, ki je namenjen socialnim izdatkom, niso zmagovalke trenutnega gospodarskega cikla. Bolj se zdi, da je ključ do uspeha nekje v sredini. Da lahko tudi najvišji odstotek vodi v hudo družbeno nezadovoljstvo, se lahko vidi zlasti v Franciji. Ta namenja za socialne izdatke največ med vsemi članicami OECD. Kljub temu se zadnjih nekaj mesecev sooča s precejšnjimi socialnimi nemiri. Predsednik Macron pa jih skuša miriti z novimi socialnimi ukrepi. Bo delovalo? Zagotovo ne.

Švedska kot vzor idealne socialne države

Podobna situacija je bila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja na Švedskem. Takrat je ta država za socialne izdatke namenjala najvišji odstotek BDP na svetu. A takrat so spoznali, da da neprestano povečevanje socialnih izdatkov ne daje nujno najboljših rezultatov.

Pravzaprav po določeni stopnji postane izredno kontraproduktivno. Danes je šele na sedmem mestu, med Avstrijo in Nemčijo. Pri čemer tam nihče več ne sanja o dobrih starih časih socialne države. Zavedajo se, da v vseobsegajoči socialni državi ni več prihodnosti.

No, morda boste o teh zlatih časih kdaj slišali od članov slovenske Levice ali Socialnih demokratov. A v resnici o tem na Švedskem v pozitivnem tonu že trideset let ne govorijo več. In tega tudi ne skrivajo.

Stroški za socialne izdatke dolgoročno naraščajo

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja sta največji delež BDP za socialne izdatke namenili Avstrija in Nemčija, približno 15 % BDP. Odstotek je do devetdesetih let naglo naraščal, v večini članic se je več kot podvojil. Upadel ni v nobeni. Podoben trend se je nadaljeval tudi naprej. Danes večina držav za socialne izdatke namenja večji delež BDP kot kadarkoli v zgodovini.

Rahel upad v primerjavi z devetdesetimi leti prejšnjega stoletja je zaznati pri nekdanjih socialističnih državah, kot sta Slovaška in Slovenija, toda tam je bil takrat drugačen gospodarski sistem, zato je rezultate težko neposredno primerjati. Upad na Nizozemskem pa je najverjetneje zgolj zaradi drugačnega vodenja statistike, pomemben del financiranja zdravstvenega sistema so namreč prevzele zasebne zavarovalnice. Na Irskem pa odstotek znižuje ogromna gospodarska rast v zadnjih treh letih, drugače bi bil rezultat primerljiv z letom 1990.

V zadnjih treh letih je sicer raven izdatkov v članicah OECD v povprečju upadla. Vzrok je preprost, države so okrevale po gospodarski krizi. Vendar pa v določenih članicah izdatki še vedno naraščajo. Najpomembnejši vzrok za to je staranje prebivalstva.

Razlike med članicami

Prav tako, kot so velike razlike med posameznimi članicami v odstotku BDP, namenjenemu tem stroritvam, je različen namen porabe. Italija in Grčija na primer, namenjata velik delež denarja za pokojnine, več kot 16 %. Slovenija 11,1 %, pri čemer izdatki naraščajo, povprečje OECD je 8 %. Švedska, ki je sistem reformirala, pa iz javnih sredstev za to nameni le še 7,2 % BDP. Nemčija 10,1 %, vendar njih to v primerjavi s Slovenci bistveno bolj skrbi. Tu bo Slovenija v prihodnje ob podobnih trendih upokojevanja imela hude težave. Reforme, kot so višanje upokojitvene starosti oziroma večja vloga pokojninskih skladov, bodo v prihodnje zato neizogibne.

Delovno aktivno prebivalstvo v Sloveniji prejema enako raven socialnih prejemkov, kot je povprečje OECD, tudi za zdravstvo namenjamo približno 6 % BDP, povprečje OECD je 0,3 % manj.

Naravnost katastrofalen rezultat pa je v Sloveniji pri denarju, namenjenem za socialne storitve, ki niso povezane z zdravstvom (varstvo otrok, starostnikov, ljudi s posebnimi potrebami). Z 1,1 % smo čisto na repu OECD, za nami sta samo Portugalska in Grčija. Tudi ZDA za to namenijo več.

V to kategorijo sodi sodijo tudi socialni dodatki za družine, oziroma otroke. Kot kaže desni graf, sicer naši otroci večinoma ne živijo v revščini, po javni porabi za družine smo globoko pod povprečjem OECD in v družbi držav kot so Čile, Litva in Švica, ki ima tradicionalno nizke socialne izdatke.