Slovenija ne spoštuje konvencije o otrokovih pravicah. “Če ne mislite splaviti, lahko kar greste.”

Vir foto: pixabay
Ta teden smo obeležili svetovni dan otroka, ki so ga Združeni narodi postavili kot dan za prepoznavanje pomena in človekovih pravic otrok. Letos smo z njim obeležili tudi 30. obletnico Konvencije o otrokovih pravicah.

Ob tem smo iz ust predsednika državnega zbora, Dejana Židana slišali, da je Slovenija trdno zavezana otrokovim pravicam in njihovi blaginji. In čeprav se poslanci in predsednik državnega zbora strinjajo, da je nesprejemljivo kršiti otroške pravice, večina gleda stran ob splavu, ki je najhujše kratenje človekovih pravic, saj krši že pravico do življenja. In krši konvencijo o otrokovih pravicah, za katero so slovenski politiki te dni tako vztrajno zagotavljali, da so ji trdno zavezani, ter da so pravice otrok njihova glavna prioriteta.

Konvencija o otrokovih pravicah ni metafora ali poezija, ki bi jo lahko poljubno interpretirali, ampak je v svojih zahtevah popolnoma jasna. Izrecno zahteva zaščito vseh otrok – vključno z otroki v maternici. Jasno namreč pravi, da “otrok zaradi telesne in duševne nezrelosti potrebuje posebno varstvo in skrb, vštevši ustrezno pravno varstvo, tako pred rojstvom, kot tudi po njem”.

Navaja, da ima “vsak otrok neodtujljivo pravico do življenja”. Države podpisnice poziva, naj sprejmejo ustrezne ukrepe “za zagotavljanje ustreznega zdravstvenega varstva matere pred porodom in po njem" in “za zmanjšanje smrtnosti novorojenčkov in otrok”. Hkrati poziva, naj “noben otrok ne bo izpostavljen mučenju ali drugemu okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju”, otrokove koristi pa morajo biti pri vseh dejavnostih državnih ali zasebnih ustanov v zvezi otroki glavno vodilo.
Razprava, predvsem tista o odgovornosti do otrok in spolnosti, bi marsikomu lahko osvetlila, da splav ni samo pravica ženske, temveč vedno tudi kršitev vseh pravic otroka.

Vsak splav je preveč in Židan, za katerega je “pravica žensk do splava” sveta stvar, ne sodi med ljudi, ki bi, če je konvencijo o otrokovih pravicah sploh prebral, smel govoriti o zavezanosti otrokovim pravicam in njihovi blaginji. Enako, tako je dejal, velja za njegovo stranko, ki o dejstvu, da je splav v konfliktu s pravico do življenja, niti “ne želi razpravljati”.

A razprava, predvsem tista o odgovornosti do otrok in spolnosti, bi marsikomu lahko osvetlila, da splav ni samo pravica ženske, temveč vedno tudi kršitev vseh pravic otroka. A ker je opravljanje splavov velik posel, se javni pritisk po novem izvaja tudi že na seznanjanje s posledicami umetnega splava. Le nekaj ur po dnevu otroka je novinarka Radia Slovenija spodbudila k ovajanju zdravnikov, ki so ob odločitvi za splav uveljavili ugovor vesti ali pa so z mamico govorili na način, ki bi se ga dalo razumeti kot namigovanje, naj otroka obdrži.



— Maja Stepančič (@mstepancic) November 21, 2019

Ob tem sem spomnila na izkušnjo vrstnice, ki je danes mlada mamica. Ko je ugotovila, da je noseča, si je v Ljubljani, kjer je stanovala kot študentka, želela poiskati tudi ginekologa. Ko je tako v četrtem mesecu nosečnosti prišla v ordinacijo ginekološke ambulante, ji je ginekologinja dejala: “Če ne mislite splaviti, lahko kar greste.”

Njena izkušnja ni osamljena, številne mame so že poročale o podobni izkušnji, naj gre za mlade mame, mame, ki že imajo dva otroka ali več, revnejše mame itd. Splav je žal vse bolj "naravna" izbira kar tako, otrokova pravica do življenja pa žal vse bolj le prazna črka na papirju.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike