"Slovenija nadaljuje s preprečevanjem razvoja projekta s svojimi arbitrarnimi odločitvami," pravijo Britanci s polmilijardno tožbo

Družba Ascent Resources, britansko podjetje za pridobivanje nafte in zemeljskega plina, je naznanila sprožitev arbitražnega spora z Republiko Slovenijo. Zaradi stroškov v investicijo v pridobivanje plina s hidravličnim lomljenjem ter izgubljenega potencialnega dohodka, ker zaradi prepovedi hidravličnega lomljenja v Sloveniji projekta ne bodo mogli izvesti, od Slovenije zahtevajo odškodnino v višini pol milijarde evrov.

Medtem ko se predvsem ekološke organizacije zgražajo nad energetsko listino ECT, ki tožbe omogoča, profesor managementa in do nedavnega dekan Fakultete za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu opozarja, da slika ni tako črno-bela, kot se zdi na prvi pogled. Visok odškodninski zahtevek pa je kazen za naše zavajanje, neodločnost ter neučinkovitost slovenskega državnega aparata.

Tožba ni presenečenje. Podjetje jo je napovedalo že leta 2020, po tem, ko je ARSO od njih zahteval presojo vplivov na okolje, vendar se je takrat omenjalo odškodnino v višini 120 milijonov evrov. Pred dnevi pa je Ascent naznanil, da bo Slovenijo tožil za pol milijarde.

Investicija Ascenta v Slovenijo je od popolne prepovedi pridobivanja plina s hidravličnim lomljenjem postala nesmiselna, saj so prav slednje nameravali početi v Petišovcih, skupaj s Petrolovo hčerinsko družbo Geonergo.

V Petišovcih Ascent manjše količine zemeljskega plina pridobiva že zdaj, črpanje pa so nameravali bistveno razširiti s pomočjo metode hidravličnega lomljenja, s čimer bi plin pridobivali na globini približno 3.000 metrov pod površjem. Po ocenah se pod Petišovci nahaja 12 milijard kubičnih metrov plina, s čimer bi Slovenija vse svoje potrebe po plinu zadovoljila za dvanajst let. V projekt je britanski Ascent vložil že približno 50 milijonov evrov, postopki pa se vlečejo že več kot desetletje.

Da se veter obrača stran od jader Ascenta, je bilo jasno že leta 2018, ko je minister za okolje Jure Leben prav zaradi dovoljenja v Petišovcih napovedal notranji nadzor nad delom ARSO. Marca letos pa so poslanci tedanje opozicije in koalicije hidravličnemu lomljenju izrekli popolno prepoved v Sloveniji.

Tožba, ki bi podjetju povrnila tudi potencialne izgubljene dobičke zaradi odpovedi projekta

Tožbo je Ascent vložil na podlagi Pogodbe o energetski listini (Energy Charter Treaty), katere podpisnica je tudi Slovenija. Gre za pogodbo, ki ščiti »tvegane« investicije energetskih podjetij pred samovoljo oblasti v državah, kjer investicije potekajo. Leta 1994, ko je bila podpisana, je bila namenjena predvsem zaščiti zahodnih investicij v državah »vzhodnega bloka«.

Pogodba je v zadnjem času deležna vse več kritik, posebej s strani naravovarstvenih organizacij, saj da onemogoča zeleni prehod. Države, ki bi podjetja, ki črpajo fosilna goriva, prisilile v prenehanje. bi bile lahko deležne velikih odškodnin, zato tudi v Evropski komisiji preučujejo morebitne spremembe listine, da bi bila bolj »podnebno prijazna«.

Vlagatelj po pogodbi namreč lahko državo toži tudi za izgubljene potencialne dobičke, kar se dogaja tudi v primeru Ascenta, ki je vložil približno 50 milijonov, zahteva pa 500 milijonsko odškodnino.

Kot pojasnjujejo v Ascentu, so se za tožbo odločili, ker je Slovenija prekršila dvostranski investicijski sporazum z Veliko Britanijo in pogodbo o Energetski listini. Podrobneje izvršni direktor Ascenta pojasnjuje, da »Slovenija nadaljuje s preprečevanjem razvoja projekta s svojimi arbitrarnimi odločitvami s strani njihovega okoljskega regulatorja ARSO, ki so nam jih sporočili šele po velikih zamudah. Zamudili so lastne časovne roke, do katerih bi morali sporočiti svojo odločitev.«

Tudi oportunitetni stroški so stroški, čeprav niso vidni na prvi pogled

Da ta zgodba ni črno-bela, pravi profesor managementa dr. Zoran Vaupot, ki opozarja da je Ascent žrtev slovenskih birokratskih neumnosti. »Če bi bili pri nas postopki hitrejši, bi bilo manj problemov.« Kot dodaja, bi morali postaviti jasna pravila, preden se začnemo z vlagatelji pogovarjati o investicijah. Začetek investicije namreč pomeni serijo procesov, ki vlagatelja tudi veliko stanejo. »Ne moreš nekoga najprej navdušiti za investicijo, potem, ko pa začne graditi mu pa to prepovemo.«

Kot dodaja, je logično, da podjetje zahteva višjo odškodnino kot je v projekt vložilo denarja. »S projektom so povezani tudi oportunitetni stroški. To je izgubljen dobiček, ki ga podjetje ni ustvarilo, ker je svoje vire namenjalo projektu pri nas. Je pa tudi normalno, da zahtevajo več, kot pričakujejo, da bodo realno dobili,« doda Vaupot, ki ne verjame, da bo Ascent od Slovenije dejansko iztožil pol milijardno odškodnino.

Pri tem gre tudi za demonstracijski efekt, da podjetje ne le Sloveniji, ampak tudi drugim pokaže, da z njimi ni heca. »Odškodnina bi bila bistveno manjša tudi, če bi pri nas birokratski postopki tekli hitreje,« še pojasni Vaupot, saj bi investitorji hitro vedeli, ali za nek projekt imajo zeleno luč ali ne. in če je nimajo, bi pač nadaljevali s čim drugim ali kje drugje. Dolgotrajni postopki, ki se pri nas vlečejo tudi desetletja, pa povzročajo negotovost in višajo stroške.

Dodatno je Ascent v projekt šel skupaj s hčerinskim podjetjem državnega Petrola, torej so lahko pričakovali, da je v ozadju tudi državni blagoslov. Zahtevana odškodnina je tako po svoje kazen za naše zavajanje tujega investitorja. Ni problem prepoved frackinga, glede tega je Slovenija suverena, vendar pa mora pravila postaviti prej, kot se začne dogovarjati za investicije, je še jasen Vaupot.

Kontroverzna metoda, ki je po nekod široko v uporabi, drugod že več let prepovedana

Pridobivanje nafte in plina z metodo hidravličnega lomljenja oz. frackinga je precej razširjeno v ZDA, v Evropi pa je praksa na tem področju različna. Medtem ko Poljska intenzivno vlaga v raziskovanje in izkoriščanje frackinga, da bi z lastno proizvodnjo postali neodvisni od uvoza ruskega plina, so mnoge evropske države proces prepovedale. Francija je bila med prvimi, ki je postopek prepovedala že leta 2011, Bolgarija leto kasneje. Prepovedan je tudi na Irskem in v Združenem Kraljestvu.

V Nemčiji zakonodaja hidravlično lomljenje dovoljuje povsod, razen v močvirjih, v praksi pa postopek bolj ali manj prepovedan, saj je vlada že leta 2013 razglasila moratorij in od takrat ne daje več dovoljenj. Istega leta je moratorij na nova polja uvedla tudi Nizozemska, ki je sicer država, kjer se metoda precej uporablja. Nedavno so naznanili zaprtje največjega polja, ker je postopek postal družbeno nesprejemljiv.

Okoljevarstveniki opozarjajo, da postopek, ki plin in nafto pridobiva z vrtanjem v skale in uporabo vode pomešane s peskom in kemikalijami pod visokim pritiskom, lahko vodi v onesnaženje podtalnih voda ter manjše potrese. Moti jih tudi, da gre za pridobivanje »fosilnega goriva«, ki ni obnovljiv vir energije, ter da zaenkrat še niso znani dolgoročni učinki na okolje, saj je metoda še sorazmerno nova.

Mnenja glede škodljivosti hidravličnega lomljenja so sicer deljena. Z druge strani je slišati tudi, da so ocene škodljivosti pretirane. Britanci tako že razmišljajo, da bi v luči dviga cen nafte in zmanjšanja odvisnosti od Rusije hidravlično lomljenje znova dovolili.