Slovenija je ena zadnjih držav v Evropi, kjer ljudje še verjamejo v utopijo socializma #razprava

Vir foto: pixabay
Na kulturni praznik, ko to pišem, razplet vladne krize še ni znan. Za  podjetnike, ki svoje preživetje ustvarjamo na prostem trgu, ni dileme. Potrebujemo realnost, dovolj imamo praznih besed. Upamo seveda na bolje, trenutna smer je obrnjena nazaj v preteklost.

Malo državo pod Alpami je okužil rak komunistične utopije. Utrdili so v nas prepričanje, da je država nekakšna dobra vila, ki denar deli potrebnim. Mediji tej podobi pridno asistirajo in nam prikazujejo zaskrbljene obraze oblastnikov, ki jih skrbi javno zdravstvo, šolstvo, kultura in še in še. Obljubljajo nam darila in blaginjo, vse preprosto iz državne blagajne.


Posnetek komentarja Antona Kobala je na voljo na koncu prispevka.




Zdi se neverjetno, a ljudje nekako radi verjamemo pravljicam. Pripovedujejo nam jih ljudje, ki v življenju niso nikoli ničesar zares ustvarili, ampak so bili vedno del privilegirane elite in strošek države. Njihova ustvarjalnost se začne in konča pri puljenju za proračunski denar. Nič ne pomagajo bridke izkušnje komunističnih eksperimentov, ki nesporno kažejo, da primerov uspešne socialistične prakse preprosto ni. Slovenija ni čudežna dežela, kjer osnovne ekonomske zakonitosti ne bi veljale. Žal smo ljudje naivni in ne prepoznamo znamenj izkrivljene ideologije, ki je samo repriza totalitarizma velikih krvnikov iz dvajsetega stoletja.
Logika čistega kapitala nujno potrebuje varovalke, ki ščitijo tako delavce kot tudi lastnike, in prav je tako.

Talcu utopije socializma


Nemogoče je, da bi enake metode prinesle drugačne rezultate. Verjetno je Slovenija ena zadnjih držav v Evropi, kjer ljudje še množično verjamejo v utopijo socializma. Ker gre za nekakšno državno religijo, moramo to vsi plačevati. Vendar podpiram levo opcijo ki izhaja iz vrednot demokracije. Logika čistega kapitala nujno potrebuje varovalke, ki ščitijo tako delavce kot tudi lastnike, in prav je tako. Menjava oblasti med levico in desnico predstavlja utečeno prakso v zrelih demokracijah. Pri nas ni tako. Naš socializem je drugačne sorte, ker je ohranil vse prvine totalitarizma. Na te pojave bi morali biti posebej pozorni, recimo na zlorabo represivnih organov države za zastraševanje drugače mislečih.

Naša družba je prestreljena s totalitarno ideologijo, sovražna do svobode in podjetniške pobude. Neodvisni podjetniki in drugače misleči posamezniki tako nujno spadamo v polje razrednih sovražnikov, ki jih je potrebno zatirati. Tolerirajo nas zaradi videza demokratičnosti, nekako nujno zlo. V resnici je vsa pozornost javnosti namenjena prerivanju v javnem sektorju.
V zaledju politikov levice se skrivajo brezkompromisni pohlepneži, ki so življenjsko odvisni od transferjev  iz javnega sektorja.

Levica je del problema, ostane Janša


Kaj pa prihodnost? Če se želimo soočiti realnostjo, je JJ skoraj  edina opcija. Ne glede na njegove karakterne lastnosti, ki mu jih očitajo, je edina osebnost, ki dovolj dobro pozna delovanje paradržave in je dovolj trmast, da bi lahko načel korupcijo in klientelizem v javnem sektorju. Možnost ima, vprašanje je samo, če se mu bo zdelo vredno izpostavljati.

Proti njemu je 572 javnih delavcev in celotno omrežje paradržave z ogromnim finančnim zaledjem. Nad njim so izrekli fatvo, in ne glede na to kaj reče ali naredi, je sovražnik številka  ena. Lov nanj je odprt in lovci so bili vedno bogato nagrajeni. Kdorkoli bi šel v tak neenakovreden spopad, ima malo možnosti. Vsakogar bi stigmatizirali po preizkušenih stalinističnih metodah.

V zaledju politikov levice se skrivajo brezkompromisni pohlepneži, ki so življenjsko odvisni od transferjev iz javnega sektorja. Njihove možnosti so odvisne od kaosa v javnem sektorju in od nadaljevanja revolucije in poveličevanja režima bivše države. Na račun ideologije se da čisto lagodno in bogato živeti. Imajo privilegije in moč, vendar so samo paraziti te družbe in čudno je, da tega ne opazimo.

So umetniki preživetja na račun države. Utopično bi bilo pričakovati, da bodo sami sebe ukinili, ali pa opustili svoje dobro plačane položaje. Zanje je bil Šarec dobra izbira, pa vendar jih je očitno presenetil in odstopil. Postavili bodo nekoga drugega, ambicioznih povprečnežev ne bo zmanjkalo.

Kot državljan imam majhno upanje na spremembe, vendar prostora za optimizem ni prav veliko. Država je v zadnjih letih  po poročilih medijev zaposlila dodatnih dvajset tisoč ljudi. Prevladuje negativna selekcija in vzpon posameznikov z velikimi ambicijami in majhnimi možgani. Spremembe so stresne in ljudje v povprečju najraje vidimo, da se nič ne spreminja. Pametni in ambiciozni mladi odhajajo in se dobro znajdejo v tujini, kjer se ceni pošteno in kreativno delo. Na obzorju se tudi kažejo jasni obrisi nove krize.

Levica vsekakor nima odgovorov, ker je del problema. Vendar ima prednost in zaslombo v armadi dobro plačanih post revolucionarnih ideologov brez narodne zavesti, ki skrbijo da ostajamo na poti  revolucije, ki je poti Venezuele. Ker ves njihov model sloni na delitvi in krepitvi javnega sektorja, se nam vsem slabo piše.

Avtor prispevka v naši #razprava o podjetništvu je Anton Kobal, direktor podjetja Codognotto d.o.o.


Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike