Slovenija je lepa dežela, v njej živimo pridni in delavni ljudje. Smo skromni, miroljubni, prijazni in sposobni. Imamo lep in bogat jezik …

No, da ne bi pretiravali. Tudi drugi narodi večinoma imajo vse to in pretirana samozavest hitro postane oholost. Vsekakor pa smo globalno gledano še kar uspešen narod. Tega nam gotovo ne more nihče oporekati. Lahko bi bilo še veliko slabše.

Toda, bi lahko bilo še veliko boljše?

Lahko bi bilo še veliko boljše. Če ne bi bili dežela, v kateri ljudje gledajo na nekatera dejstva iz popolnoma različnih zornih kotov in so prepričani, da je njihov zorni kot prostran pogled z vrha Triglava, zorni kot njihovih sodržavljanov pa pogled v slepo črevo karantanskega panterja.

Nekaj najbolj očitnih primerov

Kako je mogoče, da ljudje s podobnimi življenji, s podobnimi težavami, podobnimi radostmi gledamo na nekatere stvari popolnoma drugače? Če beremo dva časopisa (primer Mladina in Demokracija) se nam lahko zdi, da živimo v dveh popolnoma različnih državah. Kako to, da izobraženi in inteligentni ljudje o nekem spornem dejstvu ali pojavu ne poiščejo in predelajo informacij iz različnih virov?

Posnetek komentarja Andreje Barat je na voljo na koncu prispevka.

Druga svetovna vojna in povojni čas sta za Slovence neizčrpen vir prepirov. Res, dogajale so se grozljive stvari. Na obeh straneh. Bil je zmešan čas. Vsak, ki je prijel za orožje kot partizan, je imel za to verjetno dobre razloge. Prav tako vsak, ki je branil svoj dom kot domobranec. Si lahko priznamo vsaj to? Da je bila večina ljudi na obeh straneh povprečnih Slovencev, ki so se zaradi svojih življenjskih okoliščin znašli, kjer so se pač znašli in se odločili, kakor so se pač odločili.

Ja, domobranci so se znašli na strani poražencev. Napačne odločitve in zločine svoje domobranske strani so po vojni zelo drago plačali. Oni, njihovi sorodniki, njihovi potomci, vsi povezani z njimi. In še vsi drugi, ki slučajno komu od zmagovalcev niso bili po volji ali so imeli preveč zanimivo premoženje. Se jim lahko vsaj danes prizna kruta (za premnoge krivična) smrt? Jih lahko vsaj danes njihovi potomci dostojno pokopljejo in glasno žalujejo za njimi?

Žal pa nam je socializem zapustil tudi ogromno materiala za vedno nove spore in celo generacijo politikov in javne infrastrukture, ki so retorično na liniji pocukranega humanizma in demokracije, v srcu pa jim politika pomeni sinonim za osebno korist in raje vidijo, da imajo državljani višje davke in nižje plače, kot pa da bi jim plače zvišali »nenaši«.

Sprememb seveda nočejo, ker bi se moral sleherni proračunski evro precediti skozi rdeče sito, ki pa je zelo gosto, saj je tistih, ki menijo, da jim proračunski evri preprosto pripadajo, zelo veliko. Slovenci pa smo se v desetletjih tudi navadili, da se za to, kdo nam krade in laže, ne zanimamo pretirano. Socializem nam je zapustil tudi obsežen novinarski ceh, ki je bil vzgajan in naučen, da kritično razmišljanje pomeni podpiranje lastne politične opcije in pljuvanje po drugi.

Žalostno je gledati, da se danes celo okoli slovenske osamosvojitve skušata oblikovati dve resničnosti, ne glede na to, da ne gre za časovno zelo oddaljene dogodke in da so večinoma jasno dokumentirani.

Seznam stvari, ki delijo Slovence, bi lahko nadaljevali v nedogled …

Tako navsezadnje ni pravo vprašanje, kdo je kriv za to, pač pa je pravo to, kdo bo pomiril to našo napetost.

Če je slovenska levica nadut najstnik, ki je prepričan, da mu oblast in njeni privilegiji pripadajo za vsako ceno, in ne izbira sredstev, če mu kaj stopi na pot, bi lahko bila vsaj slovenska desnica odrasel odgovoren človek, ki ne meče kamnov za vsakim psom, ki laja na njo.

Kdo ima v lasti resnico?

Res je, da imajo pri tej razdeljenosti veliko vlogo mediji in politiki. Vsekakor so delno krivi za to, da ljudje razmišljajo, kot razmišljajo, če v resnici ne razmišljajo … Toda ali so ti edini razlog in krivec za to stanje razdeljenosti v slovenski družbi? Ali pa je vsa ta polarizacija samo odsev naših globin, ki so razpete med dobrim in zlim in ker vsega tega ne morejo prebaviti, prenašajo (projicirajo) to napetost navzven, na družbo?

Resnica je samo ena. O drugi svetovni vojni, o socialnih stiskah, o vodi, o demokraciji, diktaturi in medijih … o njej se ne sme molčati. Ne na verskem, ne na političnem, ne na družbenem področju. Potrebno jo je oznanjati, v kolikor smo jo spoznali in v kolikor nam to govori naša vest. Toda resnica ni naša last. Nihče je ne poseduje, niti nadzoruje. Ni last ene stranke, ni last ene cerkve, ni last ene ločine, ni last enega medija, ni last skupine ljudi. Resnico lahko ljudje spoznamo le delno. In res je, nekateri smo (J) je spoznali več kot drugi. Toda morda so tisti drugi, ki so je spoznali manj, spoznali ravno tisti del, ki nam manjka.

Resnica tako ne sme nikoli postati moje orožje v tem, da imam jaz prav in ti nimaš. Da sem jaz nad tabo in ti pod mano. Da sem jaz več in ti manj. Resnica ima sama v sebi moč preobražanja in spreobrnjenja. Ne kvarimo ji njenega dela s tem, da jo uporabljamo kot orožje proti svojim bratom, in nikar si ne domišljajmo, da smo jo spoznali v polnosti.

Da bo kmalu bolje, morda že jutri …

Pa ne gre za naivnost. Jasno je, da sta v ozadju boj in mesarsko klanje za oblast. Da imajo na slovenski politični sceni mnogi politiki in stranke neprivilegirane državljane za krinko in da se v resnici borijo za privilegije privilegiranih.

Toda na sredi vsega tega smo ljudje, ki se nam zdi, da stvari niso črno bele in da ni potrebe, da bi se morali skregati za čisto vsako stvar. In če je slovenska levica (ker sredine tako ali tako nikoli nismo imeli) nadut najstnik, ki je prepričan, da mu oblast in njeni privilegiji pripadajo za vsako ceno in ne izbira sredstev, če mu kaj stopi na pot, bi lahko bila vsaj slovenska desnica odrasel odgovoren človek, ki ne meče kamnov za vsakim psom, ki laja na njo. In ki tudi sama ne laja, pač pa dela, kar je potrebno, in zaupa narodu, da bo spregledal in cenil tistega, ki dela zanj. In tudi, če ne bo spregledal, naj vseeno dela zanj. Ker tudi starši delajo v dobro svojega najstnika, čeprav tega še ne vidi in je nehvaležen.

Nekega jasnega dne, v ne preveč daljni prihodnosti, upajmo, bo tudi tranzicijska globoka država odmrla in odpadla, kot krasta odpade z zdravega telesa. In takrat bo potreben odnos, ki ne bo padel z neba, ampak ga je potrebno vzgajati in negovati že danes, da ne bomo takrat zaredili nove globoke države, ki bo pač drugačne politične barve.

Ker nenazadnje, Slovenija ne rabi zgolj leve in ne zgolj desne Slovenije. Rabimo Slovenijo, kjer bodo primerno zastopani vsi državljani, kjer bodo politiki v dobro državljanov pustili svoje osebne zamere in koristi in se pogovarjali. Sodelovali. Iskali najboljše rešitve. Za ljudi, za narod. Da bo naslednjih 30 let še boljših!

19 KOMENTARJI

  1. Zdi se mi, da bi bil ta članek primeren za leto 1991, ko je še bilo upanje za normalno Slovenijo. Zdaj pač se zdi, da grejo naši rdeči bratje na vse ali nič za ponovno popolno oblast. In če jo dobijo, je spet ne bodo izpustili, dokler ne bankrotirajo ali celo uničijo državo.

    • To je res.
      Če spet zavlada Levica, bomo padli v čas , ki ga je Komunizem prakticiral leta 1945. Tedaj so bili dovoljeni poboji. K temu tudi danes poziva Levica.

      In če sposobne odstraniš, zavladajo nesposobneži.
      Nesposoben delati ne zna, zato začne krasti. Toda ko zmanka dobrin, tudi krasti več ni komu. in potem doživiš “Venezuelo” – Levičarski raj.

      • Ne vem kdaj se bodo sploh čistokrvni slovenci odločili imeti svojo državo in stopili skupaj? Čas se nam zelo hitro izteka, glede terorja levice in komunistov se nam glede njihove agresivne očitno izteka.
        Treba je čimprej uničiti njihove MSM politična trobila, katra poneumljajo in zavajajo še tisto malo Slovencev, kar nas je še ostalo

  2. Prispevek se v enem stavku distancira od naivnosti ? Pa še kako smo naivni !
    Že skoraj 100 let ena skupina izdaja svoje sonarodnjake, druga stran pa ji vse verjame in se ji priklanja.
    Že malo bebavo deluje kako se nas odvrača od osebnih zamer, češ potrpimo, bodimo strpni in ne zamerljivi. Vse to većina ljudi tudi počenja v zahvalo pa se jih tlači in onesrečuje.
    Slovenski človek ima vse kvalitete, ki jih prispevek navaja, zato pa tudi trpi.
    Zaradi naivnosti, namreč. Postajamo vse bolj mevžasti in se ne znamo več postavit
    po robu niti navadnemu divjaku ne, kateri nas sredi ceste popljuva !
    Danes je še ostalo samo pri tem jutri pa bo kri. A bo še potem vedno nekdo pametoval, da pač ne smemo vse zamerit.
    Potreben bo udarec in globoki rez, drugače se še dolgo ne bomo izvili iz primeža globoke države saj se ponosni potomci in nasledniki kar množijo in vsak dan so radikalnejši.

  3. Zelo pozitiven in za osvetlitev slovenske mentalitete dober članek. Zato ne bi rad kot je slovenska značilnost gledal v zobe. A sprava in pomiritev strasti zahteva natančnejšo definicijo izvornega greha nerazumnega sovraštva med politiki . Med ljudmi namreč tega ni razen med tistimi ki so zmanipulirana s strani ene ali druge politične opcije. Andreja Barat postavi naslednjo v bistvu pravilno hipotezo: ”Vsak, ki je prijel za orožje kot partizan, je imel za to verjetno dobre razloge. Prav tako vsak, ki je branil svoj dom kot domobranec. Si lahko priznamo vsaj to? Da je bila večina ljudi na obeh straneh povprečnih Slovencev, ki so se zaradi svojih življenjskih okoliščin znašli, kjer so se pač znašli in se odločili, kakor so se pač odločili.”
    A tu je bistven prav razlog , tudi takrat je namreč bila večina ljudi, ki je prijela za orožje (in v bistvu začela bratomorno vojno) zmanipulirana od istih akterjev kot je zmanipulirana danes. Komunistov in socialistov (vključno s krščanskimi socialisti) na partizanski strani in cerkve ter desnih strank na drugi).
    Nobene od obeh strani ne nosi posledic svojih dejanj na žalost jih nosi, kar nič krivo ljudstvo.
    Posledice so namreč v slabši blaginji in standardu ljudi ker stranke ne gradijo pohoda na oblast s programi ampak z pogrevanjem preteklosti.

    • Peter…… krasna demagogija !!!!
      Partizani (klavci kidrič, maček) so enakovredni domobrancem, ki so branili svoja življenja, svoje družine in svoj dom,
      Res ni čudno, da se Slovenija bojuje med seboj. Nad takim komentarjem se je za zjokat, če ne preklet pritlehno miselno ovčerejo.

  4. Nikakor ne pristajam na lakajski odnos te vlade – ki to seveda NE POČNE – ter na sklanjanje glave na prav vse laži, spotikanja, klevetanja in metanja polen pod noge. Ne pristajam. Podpiram državniško držo JJ, ki tudi ob prevzemu predsedovanja pove točno to, kar mora.Brez pocukrane, hlapčevske drže. To je državnik in ne trop histeričnih levičarjev, ki mislijo, da jim oblast enostavno pripada. NE, JIM NE.

    Čestitke pokončni drži JJ in pri meni doma, bo naša zastava visela do konca predsedovanja. Zakaj? Ker sem ponosna na našo državo in JJ.

  5. Upanje na “jasen dan je prazno”. Tolpa ne bo nikdar sama od sebe “odpadla, odmrla”. Dokazi so v Italiji, Rio de Janeiru, New Jerseyu, Cali-u in bliže. Čim državna represija, po službeni dolžnosti, ne zagotovi spoštovanje in izvajanje veljavne zakonodaje, smo že tam. Para vojska in nasilje ni potrebno, arhivi zadostujejo.

  6. Večni domobranci in partizani so le preusmerjanje pozornosti in skrivanje resnice preteklosti.
    Domobranci so bili le nujna škoda, za izvajanje revolucije, ki z poudarjanjem njihove vloge le podaljšujejo nekdanje stanje, da ne bi prišli do resnice.

    Resnica je naklepna revolucija vodena od znanih posameznikov pod komando Hitlerjevega prijatelja .
    In če se vprašamo:
    Ali je groba in nasilna revolucija opravičljiva v času okupacije?
    Ali so vsa sredstva za dosego cilja upravičena?
    Ali je upravičeno zaradi političnih interesov umoriti narodno zavedne posameznike, tudi soborce partizane, protifašiste, narodne voditelje, demokrate, tigrovce, intelektualce, večje kmete, podjetnike , civilno prebivalstvo, ženske otroke, samo zato, ker je revolucija to zahtevala,
    Ali je upravičeno pobiti in zapirati duhovnike, ki so v času najhujšega fašizma in nacizma reševali narod?
    Ali je upravučeno pobiti svoje komuniste že v Moskvi in kasneje doma, ker so bili nekaterim nezadostni ali nevarni?

    Ali je upravičeno ustvariti državo, ki je ljudi zapirala in terorizirala s politično policijo, ki je svoj narod spremenila v ovaduhe in prisklednike in dodatno še materjalne in duhovne reveže.
    Ali je upravičeno v mirnem času zapreti preko deset tisoč ljudi med njimi četrtino žensk.
    Ali je opravičeno matretirati njihove otroke in jih celo poslati v prvzgojne internate.
    Ali je upravičeno zahtevati od naroda, da misli tako kot oblast zahteva,

    Ali je upravičeno, ustvariti državo, ki je bila na nesvobodni in necivilizirani strani sveta?

    Ali je upravičeno verjeti ,da je marksizem in komunizem nekaj dobrega in poštenega za svet?
    Ali so res lahko nekateri ponosni na našo preteklost in še vedno nasilni do vseh , ki ne priznavajo komunizem kot nekaj dobrega, humanega, ki bo rešilni ključ človeštva.

    V vsem tem so domobranci le majhen del zelo žalostne zgodbe, ki se jo kljub temu, da so plačali upor proti komunistom s smrtjo na grozovit način, še vedno posthumno zlorabljeni ta kot tudi njihove sorodniki in otroci,
    Ali je to upravičeno?

  7. V današnji družbi, ko se več posluša, kot bere, so mediji dejansko naredili veliko škodo z “napačno” propagando in napačnim pristopom. Žal.

    Res je, da se spet pregreva ozračje z očitki 2.sv.vojne – čeprav se večina ljudi strinja, da se preneha mešat ta drek in vsak pripovedovat svojo plat zgodovine. S tem e enkrat končajte in ne dovolite tega tudi drugim.

    Osredotočite se samo na to dejstvo, da prav nobene posledice 2.sv. vojne se ne sme prenašati na rodove (niti zmagovalcev, niti porazencev), še zlasti tistih ne, ki z vojnimi hudodelstvi niso imeli nič – so samo potomci, ki so radi imeli svoje starše, kot vsi. Naj jih ohranijo v spominu, kot vse preminule in živijo v sožitju z drugimi. Brez izgovorov.

    Tudi KZ RS kaznuje samo tistega ki stori zločin – ne pa vse rodove pred njim in za njim. Ko osumljenec ali zločinec umre, umre z njim tudi pregon in zločin. Zato lepo prosim , da s tem prenehate in se lotite sodelovanja z novejšo generacijo brez primesi preteklosti.

    In za božjo voljo – vsak čas bo 80 let je minilo od konca 2.sv. vojne, pa imamo še vedno ogromno borčevskih penzij. Prav je, da jo je imela žena borca ali otroci, ki so postali sirote po vojni – ni pa prav, da jo imajo še vedno novi naslednji rodovi.
    Prepričana sem, da je dandanes ogromno neopravičenih borčevskih penzij in da je NUJNO potrebno borčevske pokojnine ukinit vnukom, oz. pravnukom in zaposlit vse, ki so delovno sposobni.

    Za demokracijo pa potrebujemo odločno vlado, učinkovito policijo, inšpekcije, tožilstvo, sodišče ter nova merila in posodobitev pravil, katere se moramo držat vsi, brez izgovorov, da gre za diktaturo.
    Toliko ljudi na kupu mora imeti pravila enaka za vse, neglede kako jih kdo prenaša.
    Tudi na cesti se jih držiš, sicer te doleti kazen, ker povzročiš nesrečo ali pa sam nastradaš. Policija, tožilstvo morajo imeti spet svoj namen. Amen.

    • No, bom malce zloben: partizani so bili najdražja najemniška vojska v zgodovini, če plačujemo celo njihove pravnuke (če se greš vojaka, da kaj zaslužiš, si pač najemniški vojak, kajne?)

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime