Slovenija je danes mnogo normalnejša od balkanske komunistične republike. Slovenija jutri pa ...

Tri desetletja je od padca Berlinskega zidu. Tri desetletja je malo, če merimo s perspektive človeštva, a precej, celo preveč z vidika posameznika. Ker je dolžina naših življenj kratka, posameznik z leti, enkrat tedaj, ko se odcepi od najstništva, spoznava, da je s časom treba ravnati skrbno. Gre namreč za dobrino, ki je, kolikor vemo, omejena in ki je, ko nam enkrat spolzi skozi roke, ni mogoče več povrniti.

Kako smo torej v Sloveniji izkoristili čas od padca Berlinskega zidu? Od takrat, ko so nam mednarodne okoliščine namenile zgodovinsko okno priložnosti, skozi katerega smo smuknili ne le v svojo državo, temveč tudi v državo, ki naj bi bila v vsebinskem smislu bistveno drugačna od tiste, iz katere smo pobegnili?

Želeli smo Slovenijo kot ustavno demokracijo, utemeljeno na svobodni ekonomski pobudi, kot viru blagostanja največjega števila, ki si blagostanje zasluži, ker nekaj zna. Želeli smo aktivno, dinamično, sproščeno Slovenijo, ki bi svojim prebivalcem, ki jim kot država služi, omogočila osebnostni razcvet, tistim na robu pa skozi ukrepe socialne politike vsaj človeka vredno življenje.

Zadnja tri desetletja niso bila povsem vržena stran. Smo pa dobesedno stran metali izvirno državljansko energijo ter odganjali vse tiste, predvsem mlade, ki so v tej in s to Slovenijo želeli doseči še več.

Veliko tega smo uspeli doseči. Slovenija 2019 je v vseh pogledih neprimerljiva s tisto izpred tridesetih let. Slovenija danes je mnogo bolj bogata in veliko bolj normalna politična skupnost od tedanje balkanske komunistične republike. Zadnja tri desetletja tako niso bila povsem vržena stran. Smo pa v zadnjih tridesetih letih dobesedno stran metali izvirno državljansko energijo ter odganjali vse tiste, predvsem mlade, ki so v tej in s to Slovenijo želeli doseči še več. Da bi se, mnogo bolj, kot nam je to dejansko uspelo, približali tistim idealom, ki smo jih položili v zibelko slovenske države.

Huda nasprotja in konflikte, tudi državljansko vojno iz naše polpretekle zgodovine, v novi državi nismo izkoristili za to, da bi se iz bridkih izkušenj kaj naučili in predvsem preprečili, da se ne bi nikoli več ponovile. Namesto tega so zgodovinske rane izkoristili za zastrupljanje javnega življenja, ki je služilo kot dimna zavesa za skrivanje pa tudi opravičevanje političnih, ekonomskih in tudi pravnih zlorab. Z drugimi besedami: vladajoča politika in njihove podporne elite, ki so ostale domala nespremenjene, so na populistični način podpihovale razlike med našimi in ne-našimi ter večino dobronamernih državljanov spremenile v uporabne idiote, ki so si lomili zobe za ohranitev nacionalnega interesa, za katerega smo nato večkrat drago plačali davkoplačevalci.

Temeljni izziv Slovenije za (zelo bližnjo) prihodnost je izgradnja institucij.

Le prava vprašanja lahko dajo prave odgovore

Temu je treba po tridesetih letih narediti konec. V tej državi, ki ni osamelec sredi Evrope, ampak na srečo njen še kar sredinsko koncentrično usmerjen element, si moramo končno začeti zastavljati prava vprašanja. Taka, katerih odgovori, bodo pripeljali k temu, da bomo živeli v bolj pravni in manj arbitrarni državi. Taka, katerih odgovori naj zagotovijo, da bomo živeli v bolj pravični družbi. To, prav gotovo, niso kulturnobojniška vprašanja, pri katerih se različni družbeni bloki okopljejo vsak na svojo stran, da jih vladajoči spretno vodijo za nos v svojih kleptokratskih rabotah. Kaj pa so potemtakem prava vprašanja?

Temeljni izziv Slovenije za (zelo bližnjo) prihodnost je izgradnja institucij. Brez institucij država ne more delovati na dolgi rok. Vlada, ministrstva, pravosodje, politične stranke, parlament, civilna družba, univerze, šolstvo in vrtci. Vse to je v Sloveniji v slabi kondiciji, podvrženo institucionalni dekadenci, ki je tudi namerna, in ki v kadrovskem smislu odganja vse tiste, ki bi v tej državi lahko več in bolj ustvarjalno delali.

Namesto robustnih in meritokratskih institucij smo ustvarili kolos neučinkovite birokracije, vladnih nevladnih organizacij ter (pol)državnega gospodarstva, ki izstavljajo visoke, regulatorne in/ali ekonomske račune vsem tistim, ki bi v tej državi želeli samo svobodno delati v predvidljivem pravnem okolju.

In res: samo tako malo bi bilo potrebno, da bi bila Slovenija lahko še tako zelo drugačna in boljša. Upam, da tega ne bomo, kot doslej, objokovali še nadaljnjih trideset let.

[podcast_playlist series="padec-zidu" limit="7"]