Slovenija daje Ukrajini tisto, kar je v času osamosvojitvene vojne sama najbolj potrebovala



Vlada je v minulem tednu v Kijev poslala diplomatsko misijo, ki je nemudoma postala predvolilna tema. Je to prav ali narobe? S tem podpihujemo vojno? Si na drugi strani domišljamo, da jo lahko rešimo? Predvsem pa, kaj nam stališča glede slovenske prisotnosti v Kijevu povedo o nas samih ter o razmerju koalicija - opozicija?

Nekatere, predvsem opozicijo in njene podpornike, je zmotilo domnevno mešanje "vojske, politike in diplomacije"; portal 24 ur si je celo privoščil naslov, kako Slovenija v Ukrajino pošilja oboroženo diplomatsko misijo. To ni res, in tudi na MZZ so to zanikali. Res pa je, da bo funkcijo odpravnika poslov opravljal polkovnik Boštjan Lisjak, ki Ukrajino dobro pozna, saj je tam že delal.

In ne, ne gre za mešanje, saj bo polkovnik opravljal civilno diplomatsko funkcijo, na katero ga po zakonu imenuje politika. Pomembno je tudi povedati, da so visoki častniki navadno tudi vešči diplomati. Da, tudi slovenski, ki so se v mednarodnih "okupatorskih" misijah s svojimi sposobnostmi izkazali kot odlični graditelji miru.

Predsednik vlade je namen misije upravičil z besedami, da "Ukrajina potrebuje tudi neposredno diplomatsko podporo, da čim prej pride do prekinitve agresije in miru" in dodal, da "če vsa EU v diplomatskem korpusu nima nekoga, ki je vsaj toliko pogumen, kot je diplomat Vatikana, potem nismo vredni, da imamo diplomacijo." V Kijevu kot predstavnik Vatikana trenutno službuje apostolski nuncij Visvaldas Kulbokas, v napadeno prestolnico pa so ponovno prispeli diplomati iz Poljske in Turčije.
Slovenija ni edina s predstavniki v napadeni državi. Je pa ena redkih, in če izhajamo iz lastne preteklosti, to ni niti najmanj nenavadno.

Slovenija torej ni edina s predstavniki v napadeni državi. Je pa ena redkih, in če izhajamo iz lastne preteklosti, to ni niti najmanj nenavadno. Predsednik vlade je ob obisku v Kijevu dejal, da smo si Slovenci med osamosvojitveno vojno želeli, da bi kdo prišel k nam, pa ni bilo nikogar. Slovenija torej sedaj daje Ukrajini tisto, kar je sama najbolj potrebovala: znak podpore. Zavedanje, da niso sami. Moralna podpora je za slovensko misijo verjetno močnejša in pomembnejša od dejanskih diplomatskih uspehov.

Slovenija jasno na strani žrtve


Druga stvar, ki jo Slovenija s tem sporoča, je, da smo zavzeli jasno stališče. Da vemo, na čigavi strani smo. Smo na strani žrtve. Takšne žrtve, kot smo bili leta 1991 Slovenci, pa še kdo. Nekateri menijo, da to ni dobro. Češ, nič ne bomo rešili, ker smo premajhni in nas nihče ne posluša. Samo Putinu se bomo zamerili, to pa se ne sme. No, ne eno ne drugo ni res.

Slovenci smo se desetletja trudili, da s svojo državo postanemo polnopraven del mednarodne skupnosti, celo o neki "uglednosti" se je govorilo, in o "družbi najboljših". Trudili smo se, da bi se naš glas slišal. Sedaj se sliši, pa se to nekaterim ne zdi prav. Ko smo na nek način postali ugledni glasniki stališč družbe najboljših, to ni več OK.
Slovenci smo se desetletja trudili, da bi se naš glas slišal. Sedaj se sliši, pa to nekaterim ni prav.

Za opozicijo je torej mednarodna skupnost zgolj obešalnik za domače umazano perilo, ko pa je potrebno prevzeti odgovornost in se izpostaviti na območju kjer ljudje resno trpijo (ne tako kot Zgaga in Jenull), bi pa imeli sklonjene glave in bi se zatekali v našo domnevno majhnost.

Res je, da smo majhna država, ni pa potrebno, da smo mala. V tem je ogromna razlika. Ravno svojo neobremenjenost in mednarodno sprejemljivost kot del mednarodnih integracij bi morali izkoristiti za diplomatska prizadevanja na najvišji ravni, mogoče predvsem v konfliktu, v katerem so Nemci obremenjeni z energenti, Francozi z jedrskim orožjem, Poljaki z zgodovino, itd.

V mednarodni skupnosti se moramo Slovenci sicer zavedati svojih omejitev, a znotraj teh smo lahko veliki natanko toliko, kot hočemo sami. Ne, ne bomo sami ustavili vojne, ne domišljajmo si. Lahko pa smo pobudniki in izvajalci utemeljenih prizadevanj, da se nasilje konča.

Zakaj se bojijo zameriti Putinu?


Druga stvar, ki zmoti, pa je ta neuničljiva navezanost nekaterih Slovencev na Putina. Tu gre tako za tiste pri šanku, na žalost pa tudi za del politike. Bog ne daj zameriti se Putinu! Kaj pa bomo brez plina? Njemu se ne obrne hrbta! Nihče pa ne pomisli, da ga nismo obrnili mi njemu, ampak on nam. In v tej vazalski hinavščini svete preproščine je bolje biti tiho in ne podpreti žrtve, ali kaj?

Naj bo jasno, Slovenci se s Putinom ne bomo več kaj dosti pogovarjali. Za vsako znatnejšo otoplitev odnosov med Zahodom in Rusijo bo potreben Putinov odhod. Za plin se bodo pa že Nemci pod mizo menili, ne mi.

Za konec pa še najbolj pereče vprašanje: ali je lahko omenjena misija predvolilna tema? Ne le, da je lahko. Absolutno mora biti. Takšna vprašanja je pred volivci potrebno razčistiti. Da bodo vedeli, koga volijo in kakšno državo si želijo v prihodnjem mandatu: državo s svojimi stališči in s svojim glasom, ali pa neko potuhnjeno licemersko držo, ki s svojo tišino in neaktivnostjo potihoma prikimava Putinovi agresiji.

Stališča se vse jasneje kažejo skozi predvolilna soočenja, in bolj, ko gledamo proti levi, bolj stranke obsojajo potezo vlade. Pa je ta res vredna obsodbe? Takšne, kot jo ponuja opozicija, nikakor ne. Če bi si slednja iskreno prizadevala za končanje agresije, bi vladi namesto kritizerstva nudila pomoč s predlogi ali pa vsaj konstruktivno kritiko, saj tu gre za varnost vseh nas. Varnost ni leva ali desna, in reševanje teh težav mora biti enotno. Jih levi pol sploh hoče reševati? Vprašanje za drug komentar.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike