Slovenci zaskrbljeni glede okoljskih vprašanj. Bi se tudi odpovedali življenjskemu udobju in plačevali višje davke?

Vir foto: pixabay

Koliko smo Slovenci zaskrbljeni nad stanjem okolja in podnebnih sprememb? Menimo, da lahko stanje našega okolja popravimo s tehnološkimi okrepi, ali pa sodimo med tiste, ki predvidevajo, da lahko naravo rešimo zgolj z drastičnimi spremembami našega življenjskega sloga?

Je v Sloveniji sprejemljivo, da nadaljujemo z rabo jedrske energije? Koliko Slovencev je članov okoljevarstvenih organizacij?

Na ta in številna druga vprašanja je skušala odgovoriti mednarodna raziskava, katere del je nacionalna raziskava Slovensko javno mnenje.

Ta ugotavlja, da smo v Sloveniji na splošno zelo povezani z naravo in naravnim okoljem, saj se vsak dan s prostočasnimi aktivnostmi v naravi (pohodništvo, opazovanje ptic, plavanje, smučanje ali zgolj sproščanje) ukvarja kar 30,6 odstotka vprašanih prebivalcev Slovenije. Še dodatnih 45,1 odstotka pa jih to počne večkrat na teden. Takšnih, ki to počnejo le nekajkrat na mesec, je zgolj 15,8 odstotka. Takšnih, ki bi to počeli le nekajkrat na leto ali celo nikoli, pa je skupaj manj kot 8 odstotkov.

Vir: Slovensko javno mnenje 2020/3 (N=1102)

O tem, da v gibanju v naravi zelo uživajo, poroča kar 75,9 odstotka vprašanih. Prav nasprotno, da bi v naravi le malo uživali ali pa sploh nič, pa poroča manj kot odstotek vprašanih.

Slovenci torej živimo zelo povezani z naravo. Pa se to opazi tudi na našem odnosu do okoljskih tem?

Naravno okolje je svetinja

Kljub temu da v  naravovarstveno območje Nature 2000 sodi kar 37 % državnega ozemlja, kar marsikdaj otežuje gradbene posege v naravo, se Slovenci temu bogastvu nismo pripravljeni odpovedati. Svojo pripravljenost, da bi se ta območja morebiti zmanjšala in odprla za gospodarski razvoj, je namreč v raziskavi izrazilo zgolj 16,1 odstotka vprašanih. Dvajset odstotkov jih ima mešano mnenje, bolj ali manj pa mu nasprotuje kar 58,6 odstotka vprašanih.

Podnebne spremembe so realnost

Obenem se vprašani skoraj soglasno strinjajo, da se svetovno podnebje v zadnjih desetletjih spreminja. Pri tem jih 4 odstotke največjo težo za to pripisuje naravi, 38 odstotkov jih je mnenja, da so za to odgovorni tako narava kot ljudje. Večina, in sicer 55,8 odstotka, pa jih meni, da smo za to krivi predvsem ljudje.

Prav tako se vprašani večinoma strinjajo, da bodo ti vplivi zelo slabi tako za Slovenijo, še bolj pa za svet.

Skrbijo nas tudi drugi problemi

A  ne le do podnebnih sprememb, vprašane zanimajo tudi drugi okoljski problemi. Pri tem kot najbolj ključne izpostavljajo onesnaženje zraka (17,3 %), podnebne spremembe (15,9 %), odlaganje gospodinjskih odpadkov (15,5 %), uporabo kemikalij in pesticidov (13,2 %)  problem gensko spremenjene hrane (8,7 %)  in (pretirano) izrabo naravnih virov (6,6 %). Za vprašane nista nepomembni vprašanji glede radioaktivnih odpadkov in pomanjkanja vode.

Lahko težave reši moderna znanost?

K rešitvi veliko okoljskih problemov sicer lahko pripomorejo nove tehnologije in učinkovitejša raba energijskih virov. Kljub temu pa vprašani večinoma ne verjamejo, da bo za rešitev naših težav lahko poskrbela zgolj znanost, pač pa bo za to potrebno spremeniti tudi naš stil življenja.

Vprašani so sicer močno razdeljeni pri vprašanju, ali gospodarska rast vedno škoduje okolju, s tem soglaša 27 odstotkov vprašanih, medtem ko se jih 32,5 odstotka s tem ne strinja.

Prav tako se  48,5 odstotka vprašanih ne strinja, da smo ljudje preveč zaskrbljeni zaradi škode, ki jo prinaša človeški napredek.

Nam lahko k rešitvi okoljskih težav pomagajo znanost, tehnologija in okolje? Vir: SJM 2020/3 (N=1102) Klik za povečavo

Nenaklonjeni jedrski energiji

V luči neodobravanja tehnoloških rešitev za obvladovanje okoljske krize ne presenečajo niti stališča vprašanih do jedrske energije.

Da so te nevarne ali zelo nevarne za okolje namreč meni kar 46,7 odstotka vprašanih. Še dodatnih 29,3 odstotka jih meni, da so te srednje nevarne za okolje. Da pa te niso zelo nevarne ali sploh niso nevarne za okolje jih meni le 20,8 odstotka.

Smo pripravljeni za varovanje okolja plačevati višje cene?

Veliko raje kot z jedrsko energijo bi se vprašani sprijaznili z udarcem po svoji denarnici. Veliko višje cene z namenom varovanja okolja je tako pripravljeno plačevati 27,6 odstotka vprašanih.

Precej manj navdušeni pa so vprašani pri vprašanju glede dviga davčnih stopenj, kjer je delež tistih, ki bi bili z namenom varovanja okolja pripravljeni plačevati bistveno višje davke, le 17,5-odstoten.

Vir: SJM 2020/3 (N=1102) Klik za povečavo

Individualna aktivnost in visoke kazni

Obenem kar dve tretjini vprašanih soglaša ali močno soglaša s trditvijo, da naredijo, kar je dobro za okolje, četudi jim to vzame več časa ali zato porabijo več denarja.

Prav tako se skoraj vsi vprašani trudijo ločeno zbirati odpadke, to jih namreč vedno ali pogosto počne skoraj 96 % vprašanih.

Na vprašanje, kako bi dosegli, da bi ljudje v Sloveniji bolj varovali okolje, vprašani večinoma predlagajo davčne ukrepe (40,4 %), več informiranja o varovanju okolja (35,7 %), pa tudi visoke kazni za ljudi, ki škodujejo okolju (22,2 %).

Kljub veliki pripravljenosti za prispevek k boljšemu življenjskemu okolju Slovenci več kot očitno niso množični člani okoljevarstvenih organizacij. Svoje članstvo v kateri od takšnih skupin namreč potrjuje zgolj 5,4 odstotka vprašanih.

13 komentarjev

  1. Podnebje se neprestano spreminja. Pogled v preteklost nam pokaže tako ledene dobe kot otoplitve. Sedanji čas ni izjema. Ljudje pa nimamo na podnebje bistvenega vpliva. Povprečen vulkan nas v nekajdnevnem izbruhu močno presega.
    Cilj gonije proti CO2 je kot članek prizna povečanje davkov in povezani zaslužki na račun ljudi.

  2. Plačujemo okoljske prispevke, posebne vodovarstvene postopke itd. itd., pa po nekoč nekdaj boljših vod v Sloveniji, sedaj pijemo – pazi(!) – klorirano vodo !?!
    “Čestitke” županu Račiču ki to dopušča in Jeku, ki upravlja vodo.

    Pa še: državljani ločeno zbiramo odpadke; proizvajalci npr. plačujejo okoljske dajatve za embalažo; podjetja, ki pa odvažajo ločene odpadke in te skupaj s tistimi, ki jih dovažamo na zbirna mesta, odprodajo od npr. kompostarnam do predelovalcem pkastike in kovin…
    Menim, da je ekologija, ki je zares pomembna, v glavnem biznis in vekik nateg nas, raje.

  3. Takšne ankete ne pomenijo nič.
    Za resno oceno stanja so kompetentni le dobro poučeni strokovnjaki, ki poznajo dejansko stanje in niso odvisni o propagande, ki jo uganjajo laiki, ali sleparji, ki na račun naivnosti množic lepo služijo.
    Žal je v Sloveniji zelo malo strokovnjakov, ki so dovolj poučeni in imajo dovolj zanesljivih podatkov o dejanskem stanju in ki so sposobni podati realne in koristne diagnoze za prihodnost.
    Kako klavrno je stanje v Sloveniji nam pričajo nekatera dejstva.
    Najprej Narura 2000. Slovenije je država z največim deležem površin vključenih v Naturo 2000.
    To je znak, da so se tega projetka lotili ljudje, ki se na zadeve ne spoznajo. Romantiki, ki so kar vse povprek vključevali v naturo in se niso zavedal posledic. Te pa so za normalni razvoj Slovenije kritične. Skoraj nič ni možno graditi, da ne bi posegali v zaščitena področja in s tem zaviramo razvoj. Ne moremo graditi železnic, cest, elektrarn in celo kanalizacij in čistilnih naprav. Ali ni to paradoks?
    Potem so tukaj odpadki.
    Najprej zbirališča, predelava , deponije.
    Država ni poskrbela za učinkovito ravnanje z odpadki.
    Ni poskrbela za deponije, predalavo neutralizacijo. Na področju odpadkov vlada kaos, ki ga vsako toliko časa popestri vest o kakastrofalnem požaru, nič konktretnega pa se ne zogodi.
    Posamezni aktivisti, šarlatani, brez znanja skrbijo, da se nikjer nič ne zgodi. Vse je škodljivo, vse je prepovedano, stanje pa se slabša. Odpadkov je vse več, rešitev pa ni.
    Odpadki postajajo vse bolj politično blago s katerim se lepo politično trži in ena od tržnic je tudi pričujoča anketa. Ja kdo pa ne bi imel rad lepo neokrnjeno naravo in čisti zrak?
    V kaotično stanje pa posegajo še razni znanstveniki, ki napovedujejo konec sveta, če že to ne, pa vsaj strašijo ljudstvo s tem, da se bomo utopili v odpadkih in se skuhali zaradi podnebnih sprememb.
    Priporočajo odrast, to je prostovoljno zmanjšanje porabe s ciljem, verjetno?, da se končno preselimo v špilje ali na drevesa in se vrnemo v Neandertal.
    To ni prava pot.
    Problem je, in treba ga je rešiti.
    Za odpadke je potrebno določiti zbirne centre in ob njih uvesti sortirnice in pripravo na recilkažo. Nevarne odpadke je potrebno neutralizirati, ostanek pa sežigati, ali najti kakšnen drugačni način predelave.
    Država tukaj ni naredila dovolj. Namesto da bi financirala najrazličnejše preroke, ki sanjajo o tem, kako bi naj bilo, ali še bolje, kako ne sme biti, bi morala finacirati v izvedbene projekte, kako stanje zboljšati in propbleme odpraviti.
    Vse se da, če je volja. V Sloveniji ni volje in cilji so zamegljeni.
    Varstvo voda. Slovenski vodotoki so dokaj čisti. Tudi podtalnica. Je pa resen problem kanalizacija, ki se zadnje čase pospešeno gradi in gradijo se čistilne napravve, tako da bo problem v glavnem kmalu rešen.
    Seveda se srečujemo spet s pretiravanjem z malanjem strahov tam, kjer jih ni in zasluškarstvom na račun naivnosti. To izpričuje tudi predstavljen anketa.
    Večji poudarek pa je potrebno posvetiti vzgoji. Ljudje se morao zavedati, da smo sami najbolj odgovorni za varovanje narave. Vse kar odvržemo je napad na naravo, zato je ne smemo prizadeti in jo sami najučinkoviteje branimo. Ne zadostujejo le predavanja, bistvene so akcije čiščenja. V te akcije morajo biti vključeni vrtci in šole, saj kaj se Janezek nauči, to Janez zna.
    Za konec: država mora izdelati plane za ravnanje z odpadki, sprejeti ustrezne normative in pri njih vztrajati. Občutek pa je, da je cela vrsta laikov in laičnih organitacij, ki si sami jemljejo pravico razsojati, kaj je prav in kaj ni. S tem se upravni postopki zavlačujejo, prperečujejo realizacije preportebnih objketov in naprav. Poslediace pa so nevzdržne. Kopičijo se odpadki. Ni predelave, deponije pa se spreminano v nevarna požarišča.

  4. Sprašujem se zakaj bi plačeval višje okoljske prispevke, če že v trgovini plačam zbiranje in odvoz embalaže, ta denar pa nekdo v sistemu potem ukrade, če ločujem odpadke po predpisih in ne svinjam z njimi v naravi, tisti ki največ govorijo o okolju, pa skupaj z razvajeno mladino in raznoraznimi zadrogiranci mečejo plastenke in pločevinke vsepovsod. V obdobju corone pa odmetavajo še lončke od kave in maske. Levičarska politika bi vedno obdavčila tiste, ki delajo in prejemajo plače, da bi lahko lenuhi in podpiranci svinjali in bi nekdo za njimi pobiral smeti. Pa še to, pravi pohodniki in planinci nosimo na hrbtu nahrbtnik in v njem tudi hrano in pijačo, smeti pa potem odnesemo v dolino, novodobni izletniki pa hodijo v gozdove in v hribe z vetrovko okoli pasu in plastenko v roki, ki jo po uporabi odvržejo. Treba je uvesti red, odgovornost in discipšlino že v šoli, ne pa učiti otrok o levosučnih 10 spolih pri človeku.

  5. Upravičeno smo lahko zaskrbljeni,ker nam vlada tovariš Janez Janša,minister,ki naj bi bil odgovoren za okolje pa daje videz pijančka,ki je za dva deci najbolj poceni vinčka pripravljen narediti vse kar mu šef ukaže.
    Tudi izločiti in zaobiti vse in vso strokovno javnost,katera o okolju nekaj ve.

  6. Meni je pa zanimivo, zakaj pri nas ni podjetij, ki bi se ukvarjala z reciklažo odpadne elektronike? Elektronske komponente (diski, matične plošče, čipi, konektorji, senzorji itd.) vsebujejo ogromno redkih in dragocenih kovin (npr. srebro, platina in zlato), ki se jih da pridobiti in nato preprodati naprej, saj je veliko teh elementov ključnih v industrijski proizvodnji. Na Youtube-u je veliko dokumentarcev na to temo, ki izpostavljajo to tematiko. Globalno so reciklažo zelo razvili Japonci (verjetno ravno zato, ker je Japonska bila zgodovinsko vedno kronično odvisna od surovin), Evropa pa veliko elektronike izvozi v Afriko na deponije (npr. v Nigerijo, Gano), kjer se reciklira, še pogosteje pa sežge.

  7. Kozorog “Treba je uvesti red, odgovornost in discipšlino že v šoli, ” je fraza, v kateri manjkajo še vrtci. Red, odgovornost in disciplina se oblikuje v družini. Imamo za sosede srbsko-hrvaško družino stare starše, starše in otroka, izrazite “arijske” vzgoje in takega obnašanja, s pomočjo Slovencljev. Šolski primer, kako vaša zahteva ne drži in, kako ravna policija Slovenije, ki po mnenju dr. Gorenjaka ni nujno slovenska po poreklu. So šolski primer zaničevanja vsega v Sloveniji, ki jim nudi več, kot kateremukoli Slovencu. Zanima jih le absolutno le lastna korist. Pa še to, v vsem času Covida jih še nisem videl z masko. Vsa odgovornost je na polnoletnih ljudeh.

  8. APMM2 – “Ne zadostujejo le predavanja, bistvene so akcije čiščenja. V te akcije morajo biti vključeni vrtci in šole, saj kaj se Janezek nauči, to Janez zna.” Kako desetletje sem se s to tematiko ubadal medijsko in z izvirnim pristopom tudi bistveno izboljšal položaj v okolici. Bil sem proti temu, da najmanjši in nekoliko večji otroci čistijo za odraslimi packami, lahko pa skupaj z njimi. Žena je organizirala in plačala akcijo odvoza odpadkov v blokovskem naselju, a je njeno akcijo župan primerjal z vaško akcijo in si ni želel ogledati novo podobo naselja. Odpeljali so sedem zabojnikov odpadkov a 9 m3. Mediji so jo ignorirali, ker je v tistem času zaslužkar TOF organiziral čistilne akcije in jih hvalil v Nedeljskem dnevniku. Bila sva na eni od njih, a glede na udeležbo in učinek ni bila vredna 0,01 odstotka ženine akcije. Pa še to! Zakaj v naši okolici, tudi v gozdovih skoraj ni odpadkov? Ker o začetku takega mesta obvestim komunalo in jih takoj pospravijo in odpeljejo. Rezultat – veljam za zajebanca! Naj bo dovolj! Ne prelagajte odgovornosti odraslih na otroke. Že tako jih je, znatno, znatno premalo. Slovenskih.

Komentiraj