Slovenci v Venezueli o priznanju opozicije s strani Slovenije in pomoči, ki prihaja z domovine

vir: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
V zadnjih dneh smo stopili v stik s Slovenci, ki živijo v Venezueli. Pogovarjali smo se z Vilmo Pribac, upokojeno inženirko elektrotehnike, Antonom Boštjančičem Prosen, odvetnikom, ki dela na področju zaščite človekovih pravic, ter Marijo Voglar, predsednico društva Slovenci v Venezueli.

V preteklih dneh ste lahko brali, s kakšnimi težavami se soočajo v svojem vsakdanu, ter kakšni so njihovi pogledi na aktualno politično situacijo v Venezueli. Danes si lahko preberete o tem, kako gledajo na odziv Slovenije na nastalo situacijo, kakšna pričakovanja imajo od Slovenije, pa tudi o slovenski kulturi v Venezueli.

Slovensko priznanje Guaidoja pomeni veliko

“Slovenija je naredila prvi korak: priznala je začasno predsedovanje Gauidója,” pravi Anton Boštjančič Prosen. “Čeprav je bilo nekoliko zapoznelo, podporo vsekakor cenimo. Demokratične države so počasi, ena za drugo, izrazile podporo začasni vladi. Nekatere so to storile prej, druge kasneje, vendar razumem, da ima vsaka država svoje notranje težave in situacije. Slovenska vlada je navsezadnje koalicija večih strank. Zdelo se mi je tudi zelo ‘zabavno’, da je Slovenija priznala Gaudiója na isti dan, ko je Jesse Chacon, Madurov veleposlanik, ki je na Dunaju pristojen tudi za Slovenijo, obiskal Slovenijo. To je bila naravnost zaušnica Maduru.”

“Pisali smo celo slovenski vladi, naj podpre Guaidója,” pravi Maria. “Slovenska odločitev nam veliko pomeni in nam je v veliko pomoč.”

Kako naj sedaj nastopa Slovenija?

“Veliko nam že pomeni podpora Guadiója,” pravi Maria Voglar, “Prosili bi jih le, če lahko ima več usmiljenja, predvsem s starejšimi. Tukaj še živijo ljudje, ki so prišli iz Slovenije, jih ni veliko, vendar so, in nekateri izmed njih so v zelo slabem stanju. Da bi vsaj tiste, ki to potrebujejo, lahko repatriiralo vsaj za obdobje, ko mine ta kriza, če imajo v Sloveniji sorodnike, ki bi lahko skrbeli za njih. Veliko jih namreč ne dobi potrebnih zdravil,” pravi Maria. “Hvaležni smo tudi pomoči slovenske Karitas, ki redno pošilja hrano skupini 40 ali 50 ljudi.”

Za pomoč, ki jo je poslala Karitas, se zahvaljuje tudi Anton Boštjančič Prosen. “To zelo cenimo in upamo, da bodo slovenska Karitas, civilna družba ter nevladne organizacije lahko organizirale pošiljanje hrane in zdravil slovenski skupnosti v Venezueli.”

S političnega vidika pa je poudaril pomen koncepta OZN ‘odgovornost zaščititi’, ki daje vsem državam odgovornost, da si prizadevajo za zaščito človeškega življenja na katerimkoli ozemlju v primeru, da se predvidi velike človeške izgube in ki ga je septembra lani OZN aplicirala v resolucijo o kršenju človekovih pravic v Venezueli, ki jo je podpisala tudi Slovenija. “Zato pričakujemo, da bo Slovenija še naprej podpirala venezuelske državljane na poti k doseganju treh točk, ki so jih sprejeli začasni predsednik Juan Guaidó, narodna skupščina in družba na splošno: prenehanje uzurpacije, prehodna vlada in svobodne volitve,” dodaja.

“Slovenija naj posnema ravnanje drugih držav, saj dialog tukaj očitno ne pride več v poštev. Sami smo se neuspešno poskušali iztrgati iz rok Madura. Če je potrebno, naj Slovenija sprejme, če pride do najhujšega primera, tudi vojaško intervencijo, če pride iz večih držav, in naj ne kriči zgolj ‘vmešavanje!’,” pravi Vilma Pribac.

Slovenci v Venezueli zdaj povezani preko socialnih omrežij

Med Slovenci v Venezueli je bila navada, da so se dobivali enkrat letno, situacija danes pa srečanjem v živo predstavlja mnogo ovir. Slovenci namreč živijo po vseh koncih Venezuele; prevoz je tako prvi problem. Javni prevoz je nezanesljiv, kdor pa ima avto, pa ga uporablja zelo premišljeno, da bi bilo čim manj možnosti, da bi se kaj pokvarilo in bi postal neuporaben, pravi Marija Voglar.

Zato pa so toliko bolj povezani preko družabnih omrežij, pravi Vilma Pribac, preko skupine na Facebooku, po WhatsAppu, ali pa po telefonu, kdor ga še ima. “Želela bi mlajša generacija prejela kaj od naše kulture, vendar nam država tega ne dopušča. Sama doma naredim, kar je v moji moči, da svojemu sinu prepustim slovensko kulturo.”

Kakšno alternativo predstavlja tujina?

O zapustitvi Venezuele je Vilma Pribac večkrat razmišljala; prvič je resno o tem začela razmišljati leta 2001, ko je “Bil še Chavez na oblasti in se je videlo, kam vse to vodi.” Tedaj se je tudi odpravila v Slovenijo, vendar pravi, da v njenem poklicu ni našla delovnih mest. Danes pa Venezuelo ne zapušča predvsem iz dveh razlogov: njeni starši potrebujejo nego, in če bo kam šla, jih mora vzeti s seboj. Poleg tega ima 17-letnega sina, ki je začel študirati na univerzi in za katerega si želi, da bi zaključil svoj študij; v tujini, bi bile univerze plačljive in mu jih ne bi mogla privoščiti.

“Mladi nimajo izbire. Tukaj so podjetja zaprta, univerze skoraj da ne delajo,” pravi Maria Voglar. “Kaj naj mlada oseba potlej naredi? Študirati se ne da, delati tudi ne, zato se morajo iti,” pravi Maria Voglar. “Če bi imela 20 let manj, bi že šla, vendar pri tej starosti ne morem iti v drugo državo in nadaljevati z delom,” pravi Maria. “Poleg tega ne bi mogla živeti na pokojnini. Ne morem se zanašati izključno na to, da me bodo v tujini vzdrževali, čeprav imam veliko družino in so pripravljeni pomagati, rekli so nam celo, naj gremo. Vendar je v mojem primeru bolje, da ostanem tukaj in me finančno podpirajo od zunaj.”

Anton Venezuele ne namerava zapustiti; vendar če bi se moral odpraviti čez mejo zaradi svojega poklica kot zagovornika človekovih pravic, ali pa tudi preprosto na dopust, se boji, da bi mu razveljavili potni list in tako ne bo mogel zapustiti letališča.

 

 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike