Slovenci smo preživeli dovolj "unij", da vemo, kam peljeta aroganca in vzvišenost Goljata nad malimi Davidi

Osnovna foto: Domovina.je, in't Veld: zajem slike


Ravno dovolj sem star, da se še spomnim zadnjega dela propadanja bivše države, ki je razpadala pri živem telesu. Vsega se seveda ne spomnim natančno, vem pa, da se je veliko govorilo o izkoriščanju, pritiskih na neposlušne republike, medijski vojni, neučinkoviti državi, razbohoteni birokraciji, korupciji.

Zadnje dni imam tako neke vrste deja vu, ko poslušam debate, vezane na pripravo končnega poročila o Sloveniji v zvezi z vladavino prava in stanjem demokracije pri nas. Če kaj, predmetna tragikomedija razgalja predvsem vzvišenost in popolno odsotnost občutka za realnost s strani institucij EU. Pooseblja jih cinična, vzvišena, vase zagledana in lena (kaj drugega reči, če pustiš, da ti kar pomočniki »strankarskih« kolegic pišejo vsebino tvojega poročila) Sophie in 't Veld. Prepričana v svojo vsemogočnost in večvrednost, nezainteresirana za kakršnokoli protiargumentacijo, nastopa izključno iz pozicije moči. Vse to smo v bivši državi že izkusili, ko so bili predstavniki »božjega« naroda podobno prepričani, da mora biti njihova zadnja. Rezultat je znan.

In Slovenci imamo z raznoraznimi »unijami« veliko izkušenj. Do 1918 je bila to Avstro-Ogrska monarhija, ki je, v nasprotju s splošno zgodovinsko negativno indoktrinacijo, predstavljala okvir, v katerem smo Slovenci kot narod pravzaprav nastali. In desetletja zavajajoče propagande so zabetonirala podobo izkoriščane in zaostale Slovenije znotraj monarhije, ki se je 29. 10. 2018 osvobodila te t. i. ječe narodov.

Dostopni podatki pa nasprotno dokazujejo (študija Davida F. Gooda – The Economic Rise of the Habsburg Empire, 1750–1910), da so slovenske dežele okoli 1910 dosegale od 109,6 % (primorska) do 71,3 % (Kranjska) razvitosti Avstrije. Hkrati je takratno slovensko ozemlje dosegalo 79,2 % razvitosti Italije, 97% razvitosti Španije, ter 116 % razvitosti Grčije oz. 145 % razvitosti Portugalske.

Predvsem zaradi pospešene industrializacije, ki je ohranila zagon tudi, ko so se ozemlja priključila Jugoslaviji in tam predstavljala njen daleč najbolj razviti del. Po isti študiji je razvitost slovenskega ozemlja tik pred WWII dosegala skoraj 40 % razvitosti takrat v Evropi daleč najbogatejše Velike Britanije. Raven plač pa je v letu 1939 konvergirala z ravnjo plač v Avstriji. Daleč od slike, ki jo je slikala uradna propaganda SFRJ in jo še vedno slikajo v naših učbenikih.

Temna doba in po njej ...


S koncem WWII smo Slovenci nadaljevali sobivanje v Jugoslaviji, vendar drugačni, komunistični. Morda z iskrenimi pričakovanji o boljšem sistemu, vendar, če ne prej, je po letu 1972 lahko vsakomur postalo jasno, da ne gre ne za demokracijo ne za tretjo pot in še manj za socializem s prijaznim obrazom. V 80 letih, ko se je začela država tudi ekonomsko sesuvati vase, pa je nastopila še represija, argument moči in popolna odsotnost racionalnega reševanja nakopičenih težav. Trmasto vztrajanje na začrtani poti že davno propadle ideje. Na podobno vzvišen način (na podlagi argumenta moči, in ne moči argumenta ter medijskimi spini pravovernih medijev), kot to sedaj počne EU.

Po odhodu slovenske delegacije iz XIV. kongresa ZKJ (1990) in de facto opustitvi ideje o preoblikovanju obstoječe države smo z osamosvojitvijo leta 1991 iskali nov širši okvir, ki ga je predstavljala EU. Tudi ta »združba« pa je od začetnih vizij in idealov o miru, sodelovanju in skupnem gospodarskem razcvetu, rezultirala v čudno mešanico birokracije, elitizma in neučinkovitosti. Njeni ustanovitelji so bili vizionarji, ki so skozi paradigmo gospodarskega sodelovanja na dolgi rok uresničili najprej ustanovitev Skupnosti za premog in jeklo (Pariški sporazum 1951), nato pa podpis Rimske pogodbe o nastanku EGS (1957).

Pogodb se je zvrstilo še kar nekaj, zadnja, Lizbonska (2009), pa je dokončala spremenjeno pravno strukturo povezave, ki je utrdila moč in vsemogočnost Evropskih institucij in predvsem Evropskega parlamenta, kjer se sedaj dobro plačani predstavniki (»odloženi« s strani nacionalnih politik) skoraj izživljajo tam, kjer jim je to omogočeno. Večinoma na hrbtih manjših in manj »pomembnih« vzhodnih držav.
Trenutno izživljanje Goljata (EU) nad večinoma vzhodnoevropskimi Davidi ne more pripeljati do pozitivnega konca.

Obratna realnost


Prvi trenutek obratne realnosti, razpadanja, je EU doživela z Brexitom, ki je bil velika zaušnica prepotentni evropski nomenklaturi, vendar pa ni videti, da bi se iz tega tudi kaj naučila.  Z analizo »Becker, Fetzer & Novy, Who woted for Brexit? A comprehensive district – level analysis, oktober 2016«, s katero so proučili vzroke za uspeh referenduma po posameznih okrajih v VB, so prišli do zaključkov, da je referendum uspel zaradi nelagodnosti, ki so jo avtohtoni prebivalci čutili ob vse večjem številu tujcev (ekonomskih migrantov z vzhoda), ki so jim odžirali delovna mesta in z nelojalno konkurenco na trgu nižali plače.

Ni šlo toliko za nelegalne migrante in trenutno perečo migrantsko politiko, pač pa za občutek, ki so ga ob vztrajanju vzvišene politike EU o odprtih mejah, prostem pretoku ljudi, enotni (neučinkoviti) azilni politiki in neposluhu za specifičnost okolja, pregovorno racionalni Angleži dobili. Bilo je dovolj, da so rekli EU adijo. In kljub temu, da smo lahko poslušali, kako se bo njihovo gospodarstvo po izhodu malodane sesulo (to so ob osamosvojitvi napovedovali tudi Sloveniji), se to ni zgodilo. Več študij celo napoveduje, da bodo, s ponovno deregulacijo in sproščanjem trga, na dolgi rok celo pridobili.

In tudi trenutno izživljanje Goljata (EU) nad večinoma vzhodnoevropskimi Davidi ne more pripeljati do pozitivnega konca. Kjub temu, da ima Goljat v slovenskem primeru še izdatno pomoč naših mainstream medijev. A Slovenci smo se naučili, da ni nič nemogoče, četudi morda tisti trenutek tako izgleda. In da je težko, če nimaš zaveznikov. V tej luči je povezovanje z državami, s katerimi nas je, poleg drugega, povezovalo tudi sobivanje v veliki AO monarhiji, smiselno in vizionarsko. Vsak zase nismo močni, smo pa močni povezani. In pristop, ki ga trenutno ubira EU proti nekaterim svojim drugače mislečim članicam (Poljska, Madžarska, Slovenija), ni pot, ki bi okostenelo ter samozadostno EU, popeljala v naslednje desetletje.

Neslišanje argumentov, nastopanje s pozicij moči in igranje na karto pravovernosti in vsemogočnosti medijskega prostora na dolgi rok dokazano ne more uspeti. EU mora najti novo vizijo in predvsem stik z vsemi svojimi članicami in njihovimi prebivalci. Kajti konec koncev brez nas, prebivalcev Evrope, tudi EU ni. Razumevanja za večvrednostne komplekse in izjave tipa: »nehajmo/te že s tem«, je tako vedno manj.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike