Ta prekleti molk, ki ga uporabljamo ob nepravem času in na nepravih mestih, imamo Slovenci že v genih.

Pogledi

Milena Miklavčič

Komentarjev: 25
vir: pixabay.com

Včasih me vprašajo, kakšen je po moje tipičen Slovenec. Pa jim odgovorim, ne da bi en sam hip razmišljala:”Molči in trpi, da se ne bi komu zameril.”

Slovenci smo menda edini na svetu, ki se lahko pohvalimo z oznako “priden”. “Kako pridne otroke imamo!”, “Kako pridno ženo/moža imam!”. “Kako pridne državljane imam!” pa pravijo politiki in ponovno sedejo k mizi, da bi vrgli na mizo še kaj, s čimer bodo nategnili pridne in ubogljive.

Ta prekleti molk, ki ga uporabljamo ob nepravem času in na nepravih mestih, imamo že v genih. Spominjam se otroštva, ko so nam z besedami “molči, da se ne boš komu zameril”, malodane vsak dan prali možgane. Nekoč sem šla k mesarju po nekaj deset dekagramov mesa za juho. Ker je imel mesar “nerodno roko”, je zmeraj odtehtal manj, kot mu je stranka potem molče plačala. In kaj se je zgodilo, ko sem mesarjevih petdeset dekagramov prinesla domov, mama pa jih je natehtala petnajst manj? Dala me je čez koleno, kot da sem jaz kriva za manko, namesto da bi šla do barabina in mu povedala svoje.

Kako tipično slovensko! Biti tiho in trpeti!

Ko sem bila mlada mamica, smo živeli pri moževih starših. Tašča je bila dobra kot kruh, le zelo bogaboječa in strašno se je bala komurkoli zameriti. Nekoč sva se peljali z avtobusom in šofer, pisal se je Sršen, je imel grdo navado, da je, če je vstal z levo nogo, nalašč zelo sunkovito zaviral. Vrglo me je do sprednjih vrat in medtem ko se je nesramnež privoščljivo in na ves glas smejal, me je bilo groza, kaj bi se lahko zgodilo, če bi imela v naročju tudi sina. Tašča, ki je opazila moje bliskanje z očmi, me je povlekla z avtobusa in me mirila:”Milena, tiho bodi, če mu boš kaj rekla, nama naslednjič niti ustavil ne bo.”

Željko N. je twitnil:”Ne boste verjeli, da je moja pokojna mama, kot punca prvič šla k frizerki na trajno … Pod havbo ji je bilo tako vroče, da je imela na koncu opekline po vratu, ni se pa upala reči frizerki, da naj da gretje na manj?”

Kako tipično slovensko! Biti tiho in trpeti!

Ko o molku, ki ga ne bi smelo biti, spregovorim na enem od družabnih omrežij, se vsuje plaz zgodb. Pa ne iz preteklosti- iz sedanjosti! Trpke, žalostne in prestrašene besede pričajo, da je molk še danes način, s katerim se ljudje ubranijo pred maltretiranji! Kakšna demokracija, kakšna svoboda govora! Eno in drugo si lahko totalitarna družba, v kateri živimo, nekam vtakne!

Ljudi je strah spregovoriti!
Špela (29 let) pravi:«Ja, tud mene so tko učili. Je treba potrpeti. Ne se izpostavljat. Pol pa vidiš, kako se dogajajo stvari okrog tebe, kako butci arogantni in z debelo kožo rinejo (in pririnejo) naprej, ti pa se po slovensko “lepo obnašaš”. Pol pa si rečeš – Zakaj že ???!!!«

Avgusta (25 let):« V času študija sem delala v enem od slovenskih medijev. Na začetku mi je bilo smešno, ko sem poslušala debate o tem, o kom vse ne smejo pisati. Bilo me je groza ob misli, kako je bil dotični medij odvisen od dobre volje stricev izza ozadja. Sicer sem kasneje diplomirala, a sem potem raje prevzela tetino modno trgovinico. Zdelo se mi je, da bo manj stresno. Kako sem se zmotila! Če sem strankam po pravici povedala, da jim kakšen kos oblačila ne pristoji dobro, so bile užaljene. Če sem bila tiho, sem se pa slabo počutila sama.«

Marsikje je zaželeno, da se ženske več kot toliko ne oglašajo, da ne izpadejo – kokoši.

Obstajajo firme, kjer morajo hiti podrejeni tiho zato, da nadrejeni ne izpadejo – neumni. Dijaki so tiho zato, da se ne zamerijo profesorjem. Marsikje je zaželeno, da se ženske več kot toliko ne oglašajo, da ne izpadejo – kokoši. “Ko odrasli govorijo, otroci naj molčijo!” je pa že tako in tako znana stvar.

Pravijo, da so slovenski potrošniki med najmanj osveščenimi v Evropi. Ne bi se strinjala. Nekaj drugega je res: so med najbolj pridnimi, tihimi in pohlevnimi potrošniki, saj požrejo ves drek, ki jim ga trgovci ponudijo. Slovenci hudičevo dobro vedo, kaj se dogaja na hrvaško-slovenski meji ob Kolpi. Pa so tiho kot miške, vdani v usodo. “Tistim, v Ljubljani, ki jim ni nič mar, ne smemo in ne moremo oporekati!” jamrajo, a na skrivaj, da jih nihče ne sliši.

Najbolj ranljivim so s 1. novembrom vzeli možnost najetja kredita. Istočasno, malodane na isti dan, pa so nekateri mediji objavili fotografijo najnovejšega belega mercedesa sina ljubljanskega župana. Je kdo kaj muksnil? Nihče. Vsem se zdi normalno, da si dotični lahko privošči vse, kar mu pade na pamet, raji pa ne ostanejo niti drobtinice.

Je med Slovenci že kdaj prišlo do spontane vstaje, ko bi se – levi in desni- družno borili proti izkoriščanju? Seveda ne! Najbolj tlačeni so v tej državi najbolj tiho in najbolj skregani med seboj! Kakšna norost!

Srce se mi para zaradi tistih, ki bi lahko marsikaj povedali, a so prisiljeni biti tiho.

Verne žalijo s  “klerotalibanskimi pičkami”, pa kdo udari po mizi?! Valda ne! Če bi, bi bilo to nekaj nezaslišanega! Ponižani in razžaljeni bi se zaradi pretrganega molka zgražali celo sami nad seboj! Tiho smo, ko se ropa država, ko mafija vedno bolj razpreda svoje mreže, tiho smo, namesto da bi udarili po mizi!

Ne, jaz nisem tiho! Pa jih na ta račun pogosto slišim! Češ, kako si upaš, da kaj rečeš , se nič ne bojiš, da ti bodo kaj naredili? Po pravici povem, se mi včasih tudi tresejo kolena. A ker sem upokojena, stara 67 let, se tolažim, da mi pokojnine, za kazen, pač ne morejo vzeti! Lahko pa se, seveda, najde gorečnež, ki mu dolg jezik ni pogodu, pa me pričaka s kakšnim kolom v roki. To pa!

Bistvo nenehnega upora proti molku večine je, da nimam ničesar izgubiti. Če me utišajo, kar se, konec koncev lahko zgodi, mi ostane pisanje, vnuki, vrt, kuhanje, pospravljanje in pletenje nogavic. Srce se mi para zaradi tistih, ki bi lahko marsikaj povedali, a so prisiljeni biti tiho. Če ne bi bili, bi izgubili službo, padli na izpitu, v najboljšem primeru bi lutko z njihovo podobo – v poduk ostalim, izobesili s kakšnega mostu.

Povezani članki

25 komentarjev

  1. ”’Je med Slovenci že kdaj prišlo do spontane vstaje, ko bi se – levi in desni- družno borili proti izkoriščanju? ”’

    Seveda. Pozimi 2012 / 2013. Takrat so bile vseslovenske ljudske vstaje. In vem, da smo sodelovali tako levi, kot desni (npr. major Troha, Ludvik Čanžek, itd.).
    Ampak, kot se tudi spomnim, takrat Milena Miklavčič ni bentila and tem, kako smo preveč pridni in da si nihče ne upa povzdigniti glasu.
    Morda bi moral kakšen novinar, kot se reče, pobrskati njene izjave iz tistega časa.

  2. Naša aktivna življenjska drža je tista, ki nam lahko zagotovi vrednoten in uspešen posamični in skupni razvoj.

    Aktivna življenjska drža pomeni:
    – da redno spremljamo dogajanje v slovenski skupnosti, v slovenski državi
    – da nas prizadene, ko slišimo za nepravilnosti, ki rušijo naše skupno in posamično dobro
    – da se takoj oglasimo in zahtevamo, da se nepravilnosti odpravijo
    – da smo politično povezani s predstavniki strank ali pa s civilnimi gibanji, mediji, da je lahko naše delovanje učinkovito

  3. Milena, ubogljivost, upogljivost, pridnost, potrpežljivost in ne vem kaj še vse, je v nas že od pamtiveka. Zato imamo tudi med državami na svetu veliko ljudi in mladih, ki sami nase položijo roko, namesto da bi jezo usmerili drugam. Zato imamo daleč največ duševnih težav že med najmlajšimi. In spet molk. Zakaj se tukaj feministke in vse naše vrle političarke, strokovnjakinje za vse in še več v to smer ne oglašajo? Seveda je nabiranje političnih točk boljša varianta za njih, več koristi, več denarja. Seveda moram opozoriti na to, da imamo v SLoveniji ogromno ljudi, ki skušajo pomagati, ki se izpostavljajo (Milena, ti si ena od njih), so socialni delavci, so psihologi, vzgojitelji, učitelji, zdravniki, medicinske sestre (vse velja za oba spola), duhovniki, skratka vsi ki se ukvarjajo z ljudmi, pa povedo, da se moramo naučiti slediti sebi in ne drugim. Da se moramo naučiti samospoštovanja, potem bomo lahko spoštovali druge. Da si moramo upati upreti se. Da se moramo postaviti zase. In hkrati biti občutljivi na stiske drugih. To so strokovnjaki, ki jim je mar za družino, domovino, družbo. To so strokovnjaki, ki imajo poštimano v svoji glavi. To so strokovnjaki, ki živijo svoje vrednote (povečini izhajajo iz krščanskih vrednot, vendar tudi s kritičnostjo do RKC). Ampak o čustveni inteligenci naši “levi” strokovnjaki na vseh področjih nočejo ničesar slišati. Zato vzdržujejo status quo povsod, najbolj v šolstvu, kjer se zavzemajo, da starši dajo še dojenčka v varstvo tuji osebi, kjer starši na vse načine skušajo otroke pošiljati od enega do drugega krožka, kjer se hvalijo z materialnimi dobrinami, kjer se hvalijo s tem kje so njihovi otroci zlati oh in sploh, kjer se za vsako stvar napiše na facebook, kaj počnejo itd. Dokler se odrasli ne bodo odločili, da bodo pri sebi nekaj spremenili, bo tako kot piše Milena. hvala ti za tale članek.

    Moram pa še povedati, da je pri nas tudi RKC mila, upogljiva, prilagodljiva, tako kot se veter obrača, povsod se slinijo zraven kjer so politiki. Tudi uradna RKC molči, zato ker je tudi njej v interes, da so ljudje tiho, ubogljivi, pridni, ker jih je lažje manipulirati. Pa prosim ne mi reči, da to ni res. Eno je uradna RKC, drugo pa je osebna vera, pogovor z odličnim duhovnikom, redovnikom, misijonarjem, ki živijo življenje z ljudmi. In vem, da Jezus ni maral upogljivih, pridnih, tihih ljudi.

    • “Zakaj se tukaj feministke in vse naše vrle političarke, strokovnjakinje za vse in še več v to smer ne oglašajo?…… imamo v SLoveniji ogromno ljudi, ki skušajo pomagati, so socialni delavci, so psihologi, vzgojitelji, učitelji, zdravniki,…”

      Spoštovana ga. Barbara,
      problem je prav tem, da je večina naštetih strokovnjakov, prav sama sebi največji problem.

  4. Mislim, da je problem še nekje:
    Slovenci ne ločimo med besedama >sovražniknasprotnik<.

    Namreč, če ima nekdo nasprotno mnenje od mojega, še ni nujno moj sovražnik. Lahko je celo zelo dober prijatelj, ki se izpostavi z nasprotnim pogledom, da mi pomaga v nečem spregledati.
    Ne pravijo zaman, da se boj človeka, ki ti vedno le pritrjuje, tak že ni pravi prijatelj.

    Zdravilo:
    1.) potrebno se je potruditi, da kritiziramo KONSTRUKTIVNO,
    2.) prisluhniti kritiki in jo jemati za DOBRONAMERNO…

    • Bravo, Rafko,vso negativno energijo ki jo dan za dnem sejemo v tej državi, bi morali preusmeriti v pozitivo, ljudi gledati ko vsakega posameznika, ki ima pravico do svojega življenja. In seveda kritično gledati na sistemsko neurejenost, napake, vedno je treba opozarjati na napake, ne pa blatiti ljudi. Vendar za to, da vidiš v človeku nasprotnika z nasprotnim mnenjem in tudi to da ga kljub nasprotnemu mnenju spoštuješ, ne pa sovražiš, zahteva čustveno inteligentnost in zrelost posameznika. To se je za vprašati, koliko ljudi v SLO ima to.

    • Nikjer ne piše, da smo taki samo Slovenci :)) Sploh pa niso taki vsi Slovenci. Osebno poznam kar nekaj oseb (predvsem ženskega spola, čudno ), ki se stalno nekaj repenčijo in zahtevajo zase neke pravice, čeprav o zadevi, ki jo kritizirajo, pojma nimajo. Samo, da je za njih dobro, pravice vseh drugih jih pa ne zanimajo.

      Je že prav, da opozorimo druge na tisto, kar nam, ni prav. Ampak to lahko naredimo tudi umirjeno in pri tem upoštevamo tudi mnenja in potrebe drugih. Če pogledamo razne forume in komentarje pod mediji. lahko ugotovimo, kako zelo so ljudje prepričani v svoj prav in to tudi povedo. Pogosto na aroganten način. V pogovorih z ljudmi “v živo” to tudi opažam. In sem tiho, ja! Slovenski pregovor pravi: “Ne bodi se z bikom!” Nekateri ljudje so pač take sorte, da samo sebe vidijo in je vsak ugovor izguba časa. Z molkom več narediš kot z besedo.

      Imamo pa Slovenci še en star pregovor: “Kdor jezik špara, kruha strada!” Zato menim, da je tale članek spoštovane ge. Milene eno hudo posploševanje. Od nekdaj je veljalo, da je o svojih potrebah potrebno spregovoriti. Res pa je, da pogosto lepa beseda NE najde lepega mesta. Potem se pač odločiš: vztrajaš, če vidiš “luč na koncu tunela” ali pa se umakneš in poiščeš “plan B”.

      Z dejstvom, da je v naši državi veliko stvari narobe, se pa po večini kar strinjamo. Vseeno pa veliko ljudi ne gre na volitve. Razočarani so nad politiki. Večina njih (tudi na desnici) vidi samo sebe, svoj prav in svoj žep. Dokler bo tako, se državljani držimo vsak svojega “plana B”.

  6. “Kdor molči, devetim odgovori!” je tudi eden od pregovorov, ki smo mu tudi radi zvesti, še posebej, kadar bi morali kaj neprijetnega reči svojim predpostavljenim.
    Zgovorni izraz tega zavestnega zadrževanja resnice v sebi in zatajevanja lastnega mnenja ali prepričanja pa je navsezadnje tudi skoraj polovična volilna abstinenca, s katero si državljani RS le s polovično aktivnostjo in odgovornostjo volimo svojo državno oblast. In smo potem praviloma razočarani, jezni in upravičeno frustrirani zaradi upravičenih (samo)očitkov, da smo si s svojo državljansko abstinenco ali površno politično presojo na vsakih naslednjih državnozborskih volitvah doslej izbrali slabšo in manj zaupanja vredno zakonodajno ter izvršilno oblast.
    A za vlogo aktivnega in vplivnega državljana ter volivca se je treba nenehoma truditi, se radovedno ogledovati okoli sebe, kritično je spremljati domače in tuje medije, si poglabljati znanje in krepiti osebna stališča tudi z izbrano strokovno literaturo o posameznih razvojnih vprašanjih, o zgodovini, kulturi, umetnosti … Vse to pa terja veliko dejavne angažiranosti, živahnih odzivanj na okolico, tudi strpnega in odprtega sprejemanja mnenj in stališč drugih. In tu se zdi, da smo najšibkejši in najbolj zanemarjeni. In ker se samokritično zavedamo lastnih slabosti, nepopolnosti, šibkosti … se prepogosto tudi sami prostovoljno in alibično umaknemo v zgovoren premolk pod izgovorom, da je “molk zlato” in da “kdor molči, devetim odgovori”. In zaradi tega smo tam, kjer smo – tako na osebni kot tudi na družbeni ravni.

  7. Helena, če je v naši državi veliko narobe, je z nami narobe. Mi smo vzpostavili oblast in njene institucije. Ni jih Beograd ali Dunaj. Niso marsovci tisti, ki so nam ustvarili to, kar danes imamo.
    Je pa Barbara opozorila na nekaj pomembnega: odraslost, zrelost in vzgojenost nas državljanov. Odrasel človek sprejema svoje odgovornosti in ne čaka,da bodo drugi uredili njegove probleme, zrel človek ne gleda na realnost okoli sebe pravljično , kot otrok in vzgojen človek občutljivo pove svoje poglede in posluša, ker ve, da se morda moti.

    • “Helena, če je v naši državi veliko narobe, je z nami narobe. Mi smo vzpostavili oblast in njene institucije. ”
      No, mene med ta “mi” ni treba mešati. Nisem vzpostavila oblasti, Serpentinškove pa sploh ne. Sem pa kar nekaj časa delovala v politiki na regionalni ravni (sedaj ne več iz zdravstvenih razlogov) in sem “izvoljence ljudstva ” (tudi iz “moje” stranke) vseskozi opozarjala na probleme, s katerimi se zaradi preobsežne zakonodaje in preveč razbohotene administracije (in posledično korupcije) ter neživljenjskih birokratskih postopkov srečujemo “navadni” ljudje. Pogosto brez uspeha. Zato lahko trdim, da je skrb za državljane zadnja briga tudi za “izvoljence” na desnici. Vsa čast izjemam, ampak te samo potrjujejo pravilo. Na to dejstvo sem opozorila v svojem prispevku.
      Bom pa, ko mi bo zdravje dopuščalo, še zmeraj pisarila osebam, ki sem jih spoznala in imajo vpliv – in opozarjala na teror, ki smo mu navadni ljudje izpostavljeni s strani brezčutnih birokratov – ki pa imajo “pokritje” v neumno pisanih zakonih. Najbrž zaman, ampak upanje umre zadnje.
      Da ponovim: jaz sem se trudila po svojih močeh in v skladu s svojim znanjem; ne samo v politiki, tudi na poklicnem področju in v stanovskih organizacijah. Zato me moti posploševanje – kdo so tisti “mi”?

    • Še to bom napisala: najbolj preprosto je volivcem, neki množici brez imena, naprtiti krivdo in se potem postaviti zraven, češ “mi”… – in pametovati po forumu. Malo težje pa je delati na terenu, pošiljati predloge in pripombe “iz baze” tja, kjer bi jih morali slišati (p jih praviloma ne); svoje izkušnje in znanje kdaj tudi zastonj prispevati za skupno dobro. Če bi vsak dobro misleč tako naredil, ne bi več govorili “mi smo krivi” (in pri tem mislili na vse druge razen nase) – ker bi vsakdo pri sebi vedel, da je naredil, kar je lahko.
      In zakaj ljudje ne hodijo na volitve? Ker so jih politiki razočarali. Le-ti pa imajo imena in priimke. Ampak ni zaželeno, če “svojemu guruju” poveš, da je kakšno stvar narobe naredil. Zaželena je lojalnost in nekateri “sledilci” to dobro obvladajo. V upanju, da bo padla kakšna drobtina z bogatinove mize …

      • Helena, “mi” se ne nanaša na osebe, še najmanj pa nate osebno. V demokraciji odloča večina in hočemo ali ne, vsi mi delimo posledice teh odločitev. Če je večina (glasna ali tiha) zadovoljna s tem, kar danes živimo ali nezainteresirana za spremembe, je to usodno tudi zame, ki nisem.

  8. Tudi vprašljiva “javna čvekavost” – se meni osebno – ne zdi – OK,
    Npr.
    B. POŽARJA – jaz J.K Kern – dojemam – z rezervo.
    Najprej naj pojasni – KAJ JE V 1970. IN 1980. LETIH POČEL KOT T.I. “AGITPROPOVEC”-PROPAGANDIST – NA – ZKS.
    In v kakšnem odnosu je s sedanjim
    preds. Borutom PAHORJEM,
    KI JE PRED LETI ZAPOSLIL – HČERO B. POŽARJA.
    Pa kaj o propadlem
    “DIREKTU” – naj tudi kaj pove – publicist tujih nekorektnosti – – publicist B. POŽAR.
    Najprej naj pove vse- iskreno -o sebi.
    Nato pa še
    – o drugih, takih, ki so javne osebe.

    POŽAREPORT – ima zelo nenavadne – “stalno” ene in iste “komentatorje”.
    Ki so najbrž “sodelavci”
    – morda celo “ne-pogodbeno”
    plačani od publicista B. POŽARJA?
    Njih vzdevki so: MIHA SKUMARC, HUGO FLANDER, B. ROJC, MIHEVC , IVAN MAČEK ITD.
    Čudni “patroni”.
    Tudi njih – se zdi – bi bilo v javno dobro,
    ko bi jih
    “SOVA” vzela
    – pod drobnogled. In povedala kdo in kaj
    – pravzaprav – so.
    Morda so med njimi kaki “žvižgači” s “SOVE” in kaki “detektivi”?
    Kaj vse pisarijo – si lahko preberete – sami.
    Vsekakor – jih lastnik POŽAREPORTA – ŽELI IMETI.
    Mene,
    Janeza K. Kerna, običajnega upokojenca, “občanskega publicista”
    ki sem bil kritičen
    do vulgarnega jezika in plehke bombastike – na POŽAREPORTU
    – SO S POŽAREPORTA
    HITRO ODSLOVILI.
    In mi zagrozilii z “odklopom – mene” s platforme,
    na kateri deluje POŽAREPORT.. L.R. JANEZ KEPIC-KERN KOMENDA

  10. GOSPA MILENA, ZELO DOBRO STE NAKAZALI, da – beseda PRIDEN, je v primeru “biti tiho” res ZLORABLJENA.

    Pohvale vreden bi moral biti TA, ki po resnici pove in pokaže na določene probleme. Toda marsikdaj se ne udejanja REK: “Rekel in ostal živ” !

    Slovenci smo res nekako v večnem STRAHU, posebno po letu 1945.
    Zato pa v Sloveniji zelo USPEŠNO delujejo prišleki iz Balkana alla Jankovič, ki si upa.
    Toda tudi on je večkrat na zaslišanjih TIHO, ker bi si z resnico pokvaril svoj gospodarski in politični položaj.

      • Pod Fašizmom na Krasu ni bilo svobode. Toda sosedje so se med seboj lahko sproščeno pogovarjali, ker so biti takrat Slovenci med seboj povezani. Na Krasu je bila tudi med NOB enotnost v odpuru proti fašizmu skoraj 99%

        Skratka vedelo se je, da so Fašisti SOVRAŽNIK, ki so prepovedovali SLOVENSKO BESEDO. in petje naših pesmi. Toda Kraševci so na skrito vedno peli, toda imeli so v bližini stražo, ki je opozorila na prihod Fašistov. Takrat se Slovenc-Slovenca ni bal.

        Ko pa je nastopila “svoboda”so se ljudje včasih bali povedati, da SVOBODA ni pravilno razdeljena. Kdor je povedal to na GLAS, je lahko šel na PRISILNO DELO. Pa še to je bilo, da so vedeli, da ima UDBA ovaduhe, za katere se ni točno vedelo kdo so. In za vsak SLUČAJ je bilo najbolje molčati.

        Ja leto 1945 je SLOVENCE razdelilo in to razdeljenost še nismo “pokrpali”, oziroma, jo spet poglabljamo, ker nekateri hočejo spet samo ENOPARTIJSKI SISTEM.

  11. Zenske so kokoske, ce ne prej, ko pade tema…, da jim manjka fizicne in mentanlne moci in cvrstine je tudi res…so taksne , ki si pomagajo z moskimi hormoni, vendar je to kmalo opazno…Poglejte naso generalko Slovenske vojske, kdo pri belem dnevu bi jo vzel resno na livadi boja in prelivanja krvi…in nastala je ona kot neko skrpocalo feministicnih idej in Barbikinih tihih zelja….zato pa smo tam, kjer smo..v vseh pogledih, na vseh nivojih…

Komentiraj