Slovenci, boste res pustili, da vas žalijo in ponižujejo?

POSLUŠAJ ČLANEK
Danes je v Sloveniji zagorela Luč miru, ki so jo prinesli iz Betlehema. Učenci iz osnovne šole Šmartno ob Paki so – kako nenavadno za slovenske razmere – v šoli razmišljali o domovini, o tem, kako jo ljubijo in kako (pre)malo se o njej pogovarjamo. Žlahtna utrinka iz ponedeljkovega vsakdana, ki sta kot dva topla, božajoča, sončna žarka za nekaj, malodane neopaznih trenutkov, vstopila v slovenski vsakdan.

Zadnje čase se vedno pogosteje spominjam učiteljice iz osnovne šole, Brigite Avguštinove. Bila nam je kot mama. Drobna, čvrsta, mila, ljubezniva, prijazna, dobrosrčna a odločna in zelo pokončna ženska nam je pred več kot pol stoletja s svojim zgledom, ravnanji in strpnostjo do vrha napolnila življenjsko (šolsko) torbo z nasveti, pričakovanji in napotki o tem, kakšni moramo biti, da bomo v prvi vrsti – Ljudje.

To so bili časi, ko smo otroci, če smo bili na koga jezni, pisali po snegu ''Peter je osel'' ali pa ''Špela je koza''. Brigita nas je po pouku zadržala v razredu in toliko časa nismo šli domov, dokler se nismo temeljito pogovorili o grdem obnašanju. Zelo pomembno je tudi bilo, da smo - na koncu koncev- razumeli, kaj smo storili prav in kaj narobe.

Še danes, po toliko desetletjih, mi njene besede odzvanjajo v duši in mi kažejo pot tudi takrat, ko bi najraje splezala v prvi zvonik in na ves glas kričala ''ti si osel''.

Namesto tega preštejem do deset, včasih tudi do sto ali tisoč, ter se poskušam pogovarjati. Izmenjavati mnenja zlasti s tistimi, ki razmišljajo drugače od mene. In ki nikoli niso poznali nobene Brigite Avguštinove.
Zdi se mi, kot bi ne bili le slepi in gluhi, temveč bi živeli vsak na svojem ideološko izoliranem otoku, kjer nas ne bi brigalo, kaj razmišljajo drugi, saj bi se na vso moč trudili, da bi naša- in nobena druga- obveljala povsod tam, kamor bi segel pogled.

Žal so se zadnja leta pogoji za konstruktivno, žmohtno, vročo, tudi ostro, a pošteno in strpno debato nekam porazgubili. Zdi se mi, kot bi ne bili le slepi in gluhi, temveč bi živeli vsak na svojem ideološko izoliranem otoku, kjer nas ne bi brigalo, kaj razmišljajo drugi, saj bi se na vso moč trudili, da bi naša- in nobena druga- obveljala povsod tam, kamor bi segel pogled.

Kako teptamo Voltaira


''Ne strinjam se s tvojim stališčem, vendar bom do smrti branil tvojo pravico, da ga poveš,'' je nekoč zapisal Voltaire. Njegov izrek, ki ga Slovenci dnevno teptamo v prah, imam ves čas pred očmi, in to v neposredni bližini računalnika. Pomaga mi, da mirno sprejemam tudi drugačna mnenja, četudi se mi včasih zdijo poblaznela, nora in skregana z zdravo kmečko logiko. Le takrat, če me kdo želi žaliti in poniževati, odmaknem drugo lice. Ne dovolim, da usekajo še po njem!

Še dobro, da ničesar ne pozabljam! Pomnim, kako se je obmetavalo z žaljivkami, ko se je v Sloveniji zgodil primer Strojanovih. Pa referendum o izbrisanih, na primer. Od takrat do danes se je iz žaljenja nasprotnikov delalo magisterije in doktorate. Besedovanja, ki so zaznamovala vroče, umazane in zelo ideološke pogovore okoli Patrie, so že nakazovala, da je vrag vzel šalo in da Slovenci v medsebojnih odnosih ne bomo nikoli več, kar smo bili.

Generacije mladih, ki jim je, kot že rečeno, v šolah na različnih stopnjah manjkala učiteljica kot je bila Brigita Avguštin, so odrasli, permisivna vzgoja, potrošniška družba, v katero smo zajadrali, izprijenosti in pokvarjenosti političnega in gospodarskega vsakdana, ki so državljanom iz dneva v dan bolj dokazovala, da eni lahko, drugi pa ne smejo, pa starši, ki jim je bilo vseeno, da je le za pivo, so neopazno spreminjali tudi njih, saj so bili iz voljnega in prilagodljivega testa.

Od lepo vzgojenih dojenčkov do prestrašenih starih mam se tako in tako ve, da se ne sme kritizirati aktualnih tem od beguncev, emigrantov, gejev, referenduma, do teorije spola. Tako so ukazali. Pravzaprav zagrozili. Kdor ne uboga, ni sicer osel (ali pač?!), temveč ksenofob, rasist, fašist.

Seveda!

Če si Svetlana, ti je vse oproščeno


Dobrodošlo pa je, da jih je čim več ''Svetlana'', to pa! Držati v roki namišljeni kol in z njim udarjati po glavah tistih, ki dvomijo, ki so kritični, ki razmišljajo po svoje, je postal že nacionalni šport.

Včasih mi pade na pamet, mar se kdaj vprašamo, kdo je ''spočel'' Svetlane in vse ostale, ki držijo drugače misleče, tako imenovane - drugorazredne, za vrat? In jim ukazujejo, kaj lahko zinejo in česa ne?
Boste v nedeljo šli na referendum? Ste se previdno ozrli okoli sebe, za vsak slučaj, da vas ne bo kdo videl in se vam zviška posmehoval, češ, poglejte jih, kako si drznejo kljubovati nam, rojenim zmagovalcem?!

Boste jezni, če vam rečem, da v tem spočetju ni bilo prav nič mitološkega. Še danes ne morem verjeti, da niste množično povzdignili glasu, ko se je tiste, ki so ''proti'', zmerjalo, da bi bilo bolje, če se ne rodili? Bili ste tiho kot po navadi. A gledati v tla, ko grdo ravnajo z enim od vas, ni ravno pogumno dejanje. Nekomu, ki sedi tam zgoraj nad oblaki in gleda na zemljo, se zdi, kot bi vam bilo vseeno, kot bi vam ne bilo mar.

Boste v nedeljo šli na referendum? Ste se previdno ozrli okoli sebe, za vsak slučaj, da vas ne bo kdo videl in se vam zviška posmehoval, češ, poglejte jih, kako si drznejo kljubovati nam, rojenim zmagovalcem?!

Boli me srce, ko vidim, kako nepregledna je postala množica tistih, ki so jih v tem pred referendumskem času ponižali in ozmerjali na tisoč in en način. Za povrh, da bi bila mera polna, se jih je še zasmehovalo, kot da bi bili smeti. Drugorazredne smeti. Ki so molčale in upale, da bo šel vihar mimo.

Pravzaprav bi morala danes pisati o sovražnem govoru na kakšen drug način. Pa me je malo zaneslo. Morda zato, ker si želim, da bi se – končno že- začeli zavedati, da se lahko ponižuje zgolj tiste s sklonjenimi glavami in povešenimi rameni. Pokončneži, ki ljubijo sebe, svoje ideale in cilje, tega ne bi nikoli dopustili.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30