Slovenci - azbestni narod
POSLUŠAJ ČLANEK
Zgodbo o azbestu poznate. Pred kratkim smo o njej pisali na Domovini. Desetletja smo ga uporabljali kot uporaben in poceni gradbeni material, pozneje pa odkrili, da je zdravju škodljiv in nevaren. Zdaj pa ne vemo, kam bi z njim.
Vendar pa problematika azbesta ni samo zdravstvena in okoljska. Če pogledamo malo globlje, jo lahko vzamemo tudi kot prispodobo. Potegnemo lahko namreč številne vzporednice med azbestom in psiho našega naroda. V nadaljevanju so predstavljene nekatere in seveda izhajajo zgolj iz osebnih (torej subjektivnih) opažanj…
»Azbest se je intenzivno uporabljal po vsej Evropi zlasti med leti 1945–1990, in sicer je uporaba dosegala količine na sto tisoče ton. Prepoved uporabe azbesta je v različnih državah članicah začela veljati v različnih obdobjih.« To je citat iz letaka EU in besedo azbest bi zlahka lahko zamenjali s katero drugo in bi citat še vedno veljal.
Nekaj, kar je v svojem bistvu škodljivo, nam je bilo servirano kot koristno in uporabno. In v nekem obdobju je takšno verjetno vsaj za nekatere tudi bilo. Poceni pokrita streha s trpežnim materialom, ki se ga da oblikovati. Žal pa se je izkazala kot škodljiva in nevarna. Lahko bi se reklo, da smo bili kolektivno zavedeni. Prav tako lahko trdimo za komunizem in socializem.
Ne glede na to ali imaš ali si imel doma azbest, se stiku z njim ne moreš izogniti, ker je praktično povsod. Čeprav se ga aktivno več ne proizvaja in vgrajuje, so njegovi ostanki vsepovsod prisotni in videti je, da bo še dolgo tako. Edina možnost, da se povsem izogneš azbestu je, da se preseliš v državo, kjer ga ni.
Ker je (neo)socialistični način razmišljanja tako zelo vpet v našo družbo in v vse pore države, je nemogoče živeti v Sloveniji in se z njim ne srečati.
Azbest smo aktivno uporabljali še dolgo po tem, ko je bilo že jasno, da je škodljiv in toleriramo ga še danes. Zakaj? Ker ga je izjemno veliko. Ker se ga je težko znebiti. Ljudem, ki so zaradi njega dokazano zboleli smo izplačali odškodnine zelo neradi in skopo. Pretvarjamo se, da oškodovancev in posledic ni.
Ves razviti svet danes smatra komunizem za totalitarni in zgrešen sistem. Mi pa se še vedno, na državni ravni, pretvarjamo, da to ni res. Da njegovih žrtev ni oz., da so bile same krive za svojo nesrečo. Iz varnega zavetja demokracije se celo neguje nekakšno nostalgijo in gradi mite o dobrih starih časih.
Azbest je tudi odlična prispodoba za razdeljenost našega naroda. Nekateri imajo z njim pokrite strehe, drugi ne. Nekateri ga zamenjajo, drugi ne. Nekaterim se zdi zelo sporen, drugi pravijo, da če je bil do zdaj dober, bo še naprej. Nekaterim propada na dvorišču. (Za kar je kriva tudi država, saj se ga nikakor ni enostavno znebiti.) Vsi ti ljudje živijo v isti vasi in dihajo isti zrak in veter ne izbira kam nosi prah. Tako azbest pogosto postane razlog spora med ljudmi.
Ne nepomembno vprašanje je: Kaj mi bolj škoduje? Azbestna vlakna v zraku ali konstantna jeza na brezbrižnega soseda, ki ne odstrani azbesta?
Eno in drugo je zdravju škodljivo. Azbestna vlakna povzročajo brazgotinjenje pljuč, zamera pa človeka razjeda od znotraj. Še posebej ko postane način njegovega bivanja in jo neguje ter nosi sabo kot otroka.
Komunizem je slovenskemu narodu in posameznikom povzročil mnogo ran. Ali zmoremo danes stopiti korak v stran in pustiti svojo rano na miru, da se bo lahko začela zdraviti. Če ves čas drezamo vanjo in jo neprestano vsakemu kažemo, se ne more zaceliti in še okuži se lahko. O prestanih krivicah bo pričala tudi brazgotina, življenje pa bo lažje.
Ljudstvo je očitno v nekem obdobju potrebovalo poceni in uporaben gradbeni material, ki mu je pripomogel k splošnemu izboljšanju življenjskega standarda. Ker je bil v nekem obdobju revnejši sloj (večinski) preveč stiskan, ker mu aristokrati in oblastniki niso prisluhnili in mu omogočili bolj varnega in bolj človeka vrednega materiala in sistema, je nekritično in nevedno sprejel material, ki mu je bil ponujen.
Ki pa je žal strupen. Je pa kljub svoji smrtonosnosti marsikomu dal tudi streho nad glavo, marsikomu pomagal do svojega kotička pod soncem, o katerem je prej lahko le sanjal. Marsikomu, ki ni bil prej nič vreden, dal možnost.
V vseh danes razvitih državah, ki niso same poskrbele za vse svoje državljane, se je na ta ali oni način v nekem zgodovinskem obdobju zgodil družbeni prevrat. Stvari pač niso črno bele. Zakaj pa še danes toleriramo enega in drugega, ko je že davno jasno, da je škodljiv in imamo mnogo boljše materiale in sisteme… pa bo vprašanje za zgodovinarje.
Kritina je lahko takšna ali drugačna, da le dobro opravlja svoje delo in ni škodljiva. Za sistem velja isto. Bistvo človeka je namreč mnogo globlje od tega kakšno streho ima ali kakšne barve je njegovo politično prepričanje…
Prihodnost je od nas vseh. Od tistih, ki imajo azbest in od tistih, ki ga nimajo, od tistih, ki jim je koristil in od tistih, ki jim je škodil…
Vendar pa problematika azbesta ni samo zdravstvena in okoljska. Če pogledamo malo globlje, jo lahko vzamemo tudi kot prispodobo. Potegnemo lahko namreč številne vzporednice med azbestom in psiho našega naroda. V nadaljevanju so predstavljene nekatere in seveda izhajajo zgolj iz osebnih (torej subjektivnih) opažanj…
Prispodoba 1: Azbestni družbeni sistem
»Azbest se je intenzivno uporabljal po vsej Evropi zlasti med leti 1945–1990, in sicer je uporaba dosegala količine na sto tisoče ton. Prepoved uporabe azbesta je v različnih državah članicah začela veljati v različnih obdobjih.« To je citat iz letaka EU in besedo azbest bi zlahka lahko zamenjali s katero drugo in bi citat še vedno veljal.
Nekaj, kar je v svojem bistvu škodljivo, nam je bilo servirano kot koristno in uporabno. In v nekem obdobju je takšno verjetno vsaj za nekatere tudi bilo. Poceni pokrita streha s trpežnim materialom, ki se ga da oblikovati. Žal pa se je izkazala kot škodljiva in nevarna. Lahko bi se reklo, da smo bili kolektivno zavedeni. Prav tako lahko trdimo za komunizem in socializem.
Prispodoba 2: Nihče ni izvzet
Ne glede na to ali imaš ali si imel doma azbest, se stiku z njim ne moreš izogniti, ker je praktično povsod. Čeprav se ga aktivno več ne proizvaja in vgrajuje, so njegovi ostanki vsepovsod prisotni in videti je, da bo še dolgo tako. Edina možnost, da se povsem izogneš azbestu je, da se preseliš v državo, kjer ga ni.
Ker je (neo)socialistični način razmišljanja tako zelo vpet v našo družbo in v vse pore države, je nemogoče živeti v Sloveniji in se z njim ne srečati.
Prispodoba 3: Odziv na nove informacije
Azbest smo aktivno uporabljali še dolgo po tem, ko je bilo že jasno, da je škodljiv in toleriramo ga še danes. Zakaj? Ker ga je izjemno veliko. Ker se ga je težko znebiti. Ljudem, ki so zaradi njega dokazano zboleli smo izplačali odškodnine zelo neradi in skopo. Pretvarjamo se, da oškodovancev in posledic ni.
Ves razviti svet danes smatra komunizem za totalitarni in zgrešen sistem. Mi pa se še vedno, na državni ravni, pretvarjamo, da to ni res. Da njegovih žrtev ni oz., da so bile same krive za svojo nesrečo. Iz varnega zavetja demokracije se celo neguje nekakšno nostalgijo in gradi mite o dobrih starih časih.
Prispodoba 4: Razdeljenost naroda
Azbest je tudi odlična prispodoba za razdeljenost našega naroda. Nekateri imajo z njim pokrite strehe, drugi ne. Nekateri ga zamenjajo, drugi ne. Nekaterim se zdi zelo sporen, drugi pravijo, da če je bil do zdaj dober, bo še naprej. Nekaterim propada na dvorišču. (Za kar je kriva tudi država, saj se ga nikakor ni enostavno znebiti.) Vsi ti ljudje živijo v isti vasi in dihajo isti zrak in veter ne izbira kam nosi prah. Tako azbest pogosto postane razlog spora med ljudmi.
Ne nepomembno vprašanje je: Kaj mi bolj škoduje? Azbestna vlakna v zraku ali konstantna jeza na brezbrižnega soseda, ki ne odstrani azbesta?
Eno in drugo je zdravju škodljivo. Azbestna vlakna povzročajo brazgotinjenje pljuč, zamera pa človeka razjeda od znotraj. Še posebej ko postane način njegovega bivanja in jo neguje ter nosi sabo kot otroka.
Komunizem je slovenskemu narodu in posameznikom povzročil mnogo ran. Ali zmoremo danes stopiti korak v stran in pustiti svojo rano na miru, da se bo lahko začela zdraviti. Če ves čas drezamo vanjo in jo neprestano vsakemu kažemo, se ne more zaceliti in še okuži se lahko. O prestanih krivicah bo pričala tudi brazgotina, življenje pa bo lažje.
Prispodoba 5: Stvari niso črno bele
Ljudstvo je očitno v nekem obdobju potrebovalo poceni in uporaben gradbeni material, ki mu je pripomogel k splošnemu izboljšanju življenjskega standarda. Ker je bil v nekem obdobju revnejši sloj (večinski) preveč stiskan, ker mu aristokrati in oblastniki niso prisluhnili in mu omogočili bolj varnega in bolj človeka vrednega materiala in sistema, je nekritično in nevedno sprejel material, ki mu je bil ponujen.
Ki pa je žal strupen. Je pa kljub svoji smrtonosnosti marsikomu dal tudi streho nad glavo, marsikomu pomagal do svojega kotička pod soncem, o katerem je prej lahko le sanjal. Marsikomu, ki ni bil prej nič vreden, dal možnost.
V vseh danes razvitih državah, ki niso same poskrbele za vse svoje državljane, se je na ta ali oni način v nekem zgodovinskem obdobju zgodil družbeni prevrat. Stvari pač niso črno bele. Zakaj pa še danes toleriramo enega in drugega, ko je že davno jasno, da je škodljiv in imamo mnogo boljše materiale in sisteme… pa bo vprašanje za zgodovinarje.
Zaključek: Človek marsikaj prenese
Kritina je lahko takšna ali drugačna, da le dobro opravlja svoje delo in ni škodljiva. Za sistem velja isto. Bistvo človeka je namreč mnogo globlje od tega kakšno streho ima ali kakšne barve je njegovo politično prepričanje…
Prihodnost je od nas vseh. Od tistih, ki imajo azbest in od tistih, ki ga nimajo, od tistih, ki jim je koristil in od tistih, ki jim je škodil…
Zadnje objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Ključni dnevi za razdelitev deset tisoč računalnikov
19. 4. 2024 ob 10:45
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
V Chicagu spor glede nezakonitih priseljencev
18. 4. 2024 ob 15:31
Ekskluzivno za naročnike
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.