Slovenci – azbestni narod

Andreja Barat
1

Zgodbo o azbestu poznate. Pred kratkim smo o njej pisali na Domovini. Desetletja smo ga uporabljali kot uporaben in poceni gradbeni material, pozneje pa odkrili, da je zdravju škodljiv in nevaren. Zdaj pa ne vemo, kam bi z njim.

Vendar pa problematika azbesta ni samo zdravstvena in okoljska. Če pogledamo malo globlje, jo lahko vzamemo tudi kot prispodobo. Potegnemo lahko namreč številne vzporednice med azbestom in  psiho našega naroda. V nadaljevanju so predstavljene nekatere in seveda izhajajo zgolj iz osebnih (torej subjektivnih) opažanj…

Prispodoba 1: Azbestni družbeni sistem

»Azbest se je intenzivno uporabljal po vsej Evropi zlasti med leti 1945–1990, in sicer je uporaba dosegala količine na sto tisoče ton. Prepoved uporabe azbesta je v različnih državah članicah začela veljati v različnih obdobjih.« To je citat iz letaka EU in besedo azbest bi zlahka lahko zamenjali s katero drugo in bi citat še vedno veljal.

Nekaj, kar je v svojem bistvu škodljivo, nam je bilo servirano kot koristno in uporabno. In v nekem obdobju je takšno verjetno vsaj za nekatere tudi bilo. Poceni pokrita streha s trpežnim materialom, ki se ga da oblikovati. Žal pa se je izkazala kot škodljiva in nevarna. Lahko bi se reklo, da smo bili kolektivno zavedeni. Prav tako lahko trdimo za komunizem in socializem.

Prispodoba 2: Nihče ni izvzet

Ne glede na to ali imaš ali si imel doma azbest, se stiku z njim ne moreš izogniti, ker je praktično povsod. Čeprav se ga aktivno več ne proizvaja in vgrajuje, so njegovi ostanki vsepovsod prisotni in videti je, da bo še dolgo tako. Edina možnost, da se povsem izogneš azbestu je, da se preseliš v državo, kjer ga ni.

Ker je (neo)socialistični način razmišljanja tako zelo vpet v našo družbo in v vse pore države, je nemogoče živeti v Sloveniji in se z njim ne srečati.

Prispodoba 3: Odziv na nove informacije

Azbest smo aktivno uporabljali še dolgo po tem, ko je bilo že jasno, da je škodljiv in toleriramo ga še danes. Zakaj? Ker ga je izjemno veliko. Ker se ga je težko znebiti. Ljudem, ki so zaradi njega dokazano zboleli smo izplačali odškodnine zelo neradi in skopo. Pretvarjamo se, da oškodovancev in posledic ni.

Ves razviti svet danes smatra komunizem za totalitarni in zgrešen sistem. Mi pa se še vedno, na državni ravni, pretvarjamo, da to ni res. Da njegovih žrtev ni oz., da so bile same krive za svojo nesrečo. Iz varnega zavetja demokracije se celo neguje nekakšno nostalgijo in gradi mite o dobrih starih časih.

Prispodoba 4: Razdeljenost naroda

Azbest je tudi odlična prispodoba za razdeljenost našega naroda. Nekateri imajo z njim pokrite strehe, drugi ne. Nekateri ga zamenjajo, drugi ne. Nekaterim se zdi zelo sporen, drugi pravijo, da če je bil do zdaj dober, bo še naprej. Nekaterim propada na dvorišču. (Za kar je kriva tudi država, saj se ga nikakor ni enostavno znebiti.) Vsi ti ljudje živijo v isti vasi in dihajo isti zrak in veter ne izbira kam nosi prah. Tako azbest pogosto postane razlog spora med ljudmi.

Ne nepomembno vprašanje je: Kaj mi bolj škoduje? Azbestna vlakna v zraku ali konstantna jeza na brezbrižnega soseda, ki ne odstrani azbesta?

Eno in drugo je zdravju škodljivo. Azbestna vlakna povzročajo brazgotinjenje pljuč, zamera pa človeka razjeda od znotraj. Še posebej ko postane način njegovega bivanja in jo neguje ter nosi sabo kot  otroka.

Komunizem je slovenskemu narodu in posameznikom povzročil mnogo ran. Ali zmoremo danes stopiti korak v stran in pustiti svojo rano na miru, da se bo lahko začela zdraviti. Če ves čas drezamo vanjo in jo neprestano vsakemu kažemo, se ne more zaceliti in še okuži se lahko. O prestanih krivicah bo pričala tudi brazgotina, življenje pa bo lažje.

Prispodoba 5: Stvari niso črno bele

Ljudstvo je očitno v nekem obdobju potrebovalo poceni in uporaben gradbeni material, ki mu je pripomogel k splošnemu izboljšanju življenjskega standarda. Ker je bil v nekem obdobju revnejši sloj (večinski) preveč stiskan, ker mu aristokrati in oblastniki niso prisluhnili in mu omogočili bolj varnega in bolj človeka vrednega materiala in sistema, je nekritično in nevedno sprejel material, ki mu je bil ponujen.

Ki pa je žal strupen. Je pa kljub svoji smrtonosnosti marsikomu dal tudi streho nad glavo, marsikomu pomagal do svojega kotička pod soncem, o katerem je prej lahko le sanjal. Marsikomu, ki ni bil prej nič vreden, dal možnost.

V vseh danes razvitih državah, ki niso same poskrbele za vse svoje državljane, se je na ta ali oni način v nekem zgodovinskem obdobju zgodil družbeni prevrat. Stvari pač niso črno bele. Zakaj pa še danes toleriramo enega in drugega, ko je že davno jasno, da je škodljiv in imamo mnogo boljše materiale in sisteme… pa bo vprašanje za zgodovinarje.

Zaključek: Človek marsikaj prenese

Kritina je lahko takšna ali drugačna, da le dobro opravlja svoje delo in ni škodljiva. Za sistem velja isto.  Bistvo človeka je namreč mnogo globlje od tega kakšno streho ima ali kakšne barve je njegovo politično prepričanje…

Prihodnost je od nas vseh. Od tistih, ki imajo azbest in od tistih, ki ga nimajo, od tistih, ki jim je koristil in od tistih, ki jim je škodil…

1 komentar

  1. Ko človek začne čistiti v svoji glavi in pride do svojega srca, se začne osebna svoboda in s tem tudi zunanja ekologija. Vse bolj ločuje zrno od plev. Zahteva argument, resnico in rešitev, ne pa blebetanje, zavajanje, laž, podtikanje in prikrito krajo. Jasno, glasno in argumentirano izraža svoje mnenje, se bori za pravo in pravičnost. Šele takrat se osvobodi zunanjih in notranjih “hlapčevanj”, postane izpolnjen,srečen in srčen do svojega okolja.
    Tudi in predvsem za to so potrebne sistemske reforma v državi : na področju pravosodja, izobraževanja, zdravstva,….

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime