Slepe poti katalonske krize

Uredništvo
4

Predsednik katalonske regionalne vlade Quim Torra je v petek po odločitvi španske volilne komisije ostal brez mandata poslanca katalonskega parlamenta. Posledično bo ostal tudi brez funkcije predsednika regionalne vlade. Odločitev utegne še dodatno zaplesti že tako burne odnose med Madridom in Barcelono.

Toda zdi se, da je državna politika od celotne zadeve dvignila roke. Reševanje politične krize je prepustila pravnemu sistemu. Kar pa se v tem trenutku nikakor ne zdi pametna pot.

Torra je bil mandata poslanca razrešen na podlagi decembrske obsodbe zaradi neposlušnosti. Ta namreč med predvolilno kampanjo pred aprilskimi parlamentarnimi volitvami v Španiji ni poskrbel za odstranitev simbolov v podporo katalonski neodvisnosti z javnih zgradb. Posledično mu je sodišče v Barceloni za 18 mesecev prepovedalo opravljanje javnih funkcij.

Kot posebej problematičnega je sodišče opredelilo napis na poslopju katalonske vlade: “Svoboda za politične zapornike in izgnance.” Z njim je bila izražena podpora devetim priprtim katalonskim politikom, ki od oktobra lani prestajajo dolgoletne zaporne kazni zaradi svoje vloge v neuspešnem poizkusu odcepitve Katalonije leta 2017.

Katalonska vlada bi morala napis in rumeno pentljo v skladu z volilno zakonodajo umakniti, za kar je volilna komisija vladi postavila dva roka. Toda to je storila šele tik pred policijskim posredovanjem. V obsodbi je sodišče tako ugotovilo, da je Torra izkazal močno, večkratno in trmasto upiranje navodilu volilne komisije, ki je bilo skladno z zakonom.

Ta se sicer brani, da volilna komisija po njegovem mnenju ni imela pravice ukazati odstranitve simbolov, saj je na hierarhični lestvici nižje kot predsednik Katalonije. Torra se je zoper odločitev pritožil na špansko vrhovno sodišče, zato sodba še ni pravnomočna, toda dvomiti gre, da bo odločitev na višji stopnji bistveno drugačna.

Volilna komisija ne spoštuje poslanske imunitete

Poleg razrešitve Torre je španska volilna komisija odločila tudi, da katalonski politik Oriol Junqueras, ta je bil zaradi svoje vloge na referendumu o neodvisnosti Katalonije oktobra 2017 obsojen na 13 let zapora, ne sme zasesti poslanskega sedeža v Evropskem parlamentu. Sklep je v nasprotju z razsodbo Sodišča Evropske unije, ki je decembra odločilo, da je nekdanji katalonski podpredsednik upravičen do imunitete evropskega poslanca, zato mu sodišče ne bi smelo izreči zaporne kazni.

Katalonska kriza v tem trenutku traja že več kot dve leti in njeni glavni akterji so v izgnanstvu ali zaprti. Ne gre spregledati, da je država tudi sicer v precejšnji politični krizi. Politične sile so razdrobljene in nobena od večjih sil v parlamentu ne zmore zbrati spodobne večine. Španski parlament tako prav danes začenja razpravo pred nedeljskim krogom glasovanja o imenovanju vodje socialistov Pedra Sancheza za predsednika vlade.

Izvolitev mu naj bi s pomočjo vzdržanih glasov omogočila Katalonska republikanska levica (ERC). Ta namreč meni, da bi bi katerikoli drugi predsednik vlade najverjetneje ubral še mnogo tršo politiko do Katalonije, kar bi v tej pokrajini sprožilo še dodatne nemire in policijsko represijo.

Odziv slovenskih politikov

Tradicionalno je levi politični pol izrazil svoje ogorčenje nad situacijo. Najbolj podrobno očitno situacijo spremlja evropski poslanec Milan Brglez, ki je kmalu po javni objavi novice komentiral naslednje.

Spoštovane in spoštovani,kar smo do sedaj lahko le slutili ali posredno dokazovali, je zdaj žal odkrito in jasno….

Objavil/a Milan Brglez dne Petek, 03. januar 2020

Politične krize ne more razrešiti pravosodni sistem

Španija nadaljuje dejanja v skladu s preteklimi ravnanji v katalonski krizi. Zdi se, da se njena uradna politika temu vprašanju izogiba v velikem loku. Namesto tega pošilja v boj z uporniki pravosodni sistem. Ta se je pri zatiranju protiustavnih teženj pravzaprav izkazal kot neverjetno učinkovit. Večina akterjev neuspelega poizkusa odcepitve iz jeseni 2017 je v zaporu ali izgnanstvu. Posledično si politikom v Madridu s tem vprašanjem ni potrebno mazati rok.

Toda le malo verjetno je, da bo takšen represivni način reševanja krize prinesel tudi dolgoročnejšo politično umiritev. Ne gre namreč spregledati, da bi bila večina Kataloncev popolnoma zadovoljna tudi z rešitvami, ki ne vključujejo samostojnosti te najvzhodnejše španske pokrajine.

Ključna rešitev se torej skriva v Madridu, da odpravi vsaj nekatere od ključnih vzrokov, ki povzročajo odcepitvene težnje. Toda tudi v tem sklicu parlamenta je za to malo možnosti. Pedro Sanchez bo jutri najverjetneje postal predsednik še ene vlade, ki tega, tako kot predhodnice, zaradi politične šibkosti ne bo zmogla.

O situaciji v Kataloniji pa smo pisali že pred časom v tem komentarju.

Doniraj

4 KOMENTARJI

  1. Butasti Katalonci so izbrali napačne vzornike in niso povabili Baskov, ki bi jih morali povabiti s sabo. Toda sebično so izbrali Kučana, ki bi brez sposobnih Hrvatov bil še zdaj v Jugoslaviji. Zato so pa komunisti načrtno Marku P uničili prvi zakon, toda to niti ni bilo tako slabo. https://youtu.be/ayRy-0ynQ64
    https://youtu.be/U2dS3XKJOqU
    Glejte Katalonci in se učite od tistih, ki znajo. Tale Hrvat je zdaj poročen z neko gospodarstvenico, ki mu svetuje v boju s komunisti. Ker karkoli zdaj komunisti naredijo, je čisto vse samo v Markovo korist. Vse kar mu komunisti zdaj naredijo mu zgolj pomaga, ker ima doma sposobno gospodarstvenico, ki obvlada promocijo in krizni menedžment. Negativni komentarji in članki so postali samo brezplačna reklama. So pa komunisti uspešno uničili ta dva
    https://youtu.be/wIwh_ILKlAk
    https://youtu.be/bEKurrs-0VA
    To pa samo zato, ker za svoji ženi nista vzela sposobnih menedžerk, ki bi znale komunistične zlobnosti koristno uporabiti.

  2. Drznil si bom izreči bogokletni stavek:
    Franco je bil velik državnik!
    Rešil je Španijo pred komunizmom.
    Če bi takrat zmagali komunsti, bi bila Španja na slabšem, kot je danes Kuba in Katalonci bi uživali socializem podoben, kot ga danes uživajo v Venezueli.
    Katalonija je bila zadnja pokrajina, ki se je upirala Francu. Prav Barcelona je doživela zadnji napad in hudo uničenje.
    Franco se je tega zavedal zato je Barcelono po končani državljanski vojni obnovil, Kataloniji pa dodelil posebnen priviligirani status v Španiji.
    Kljub temu, da so Katalonci priviligirani in privligirana je Barcelona, poraženi republikanci ne miruejo. Nenehno se puntajo in želijo Katalonce spraviti v socialistični raj.
    Kljub krvavi državljanski vojni, v kateri so se izkazale tudi mednarodne brigade s Slovenci vred, ne Španci, ne Katalonci niso bili deležni grozot 2. svetovne vojne, niti kasnejše sovjetske okupacije, kakršno so doživeli narodi znotrja železne zavese, zato ne vedo, čemu so se izognili. Takrat, ko se je v ognju pogrezala okupirana Evropa in z njo vred nacizem, je Franco pridno obnavljal Španijo in seveda Katalonijo z porušeno Barcelono vred.Barcelona je eno najlepših in urejenih mest na svetu.
    Kljub temu levčarji ne mirujejo. Na vsak način želijo Katalonijo spremeniti v Kubo, ali Vanezulelo, zato podpihujejo odcepitev, saj bi se na ta način lahko zavihteli na oblast in uresničili dolgoletni san. Kakatlonija naj postane socailaitična sovjetska republika.
    Slovenski španski borci jo pri tem podpirajo. Četica salonskih je pripravljena: Milan Kučan, Milan Brgez, Ivo Vajgli, Tanja Fajon in polovico FDV.

    • APMMB2: Hvala! Končno nekdo, ki gleda na dogajanje v Španiji z razsodnostjo in ne kot “zatiranje svobodoljubnih kataloncev” (ki je mimogrede odlična scenska produkcija, a zato nič manj lažnjiva).

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime