Slavonska in slovanska tradicija: Badnjak, sveti večer po starem
POSLUŠAJ ČLANEK
Na sveti večer je v starih časih veljal post, na ognjišču je gorel debel čok (panj ali badnjak), v hišo pa so prinesli slamo. Danes je ta tradicija v marsičem spremenjena, saj imamo v božičnem času namesto tlečega panja sladki kruh in okrašeno drevo, namesto slame pa jaslice.
Hrvatje iz Slavonije in severne Bosne, ki so v Slovenijo v večjem številu prišli v času srbske agresije na nekdanje jugoslovanske republike, so s seboj prinesli tudi svoje navade. Verjetno najmočnejši običaj je božično praznovanje, ki se začne zgodaj zjutraj na sveti večer s postom in - peko prašiča. Sveti večer imenujejo badnjak, podobno kot naši Belokranjci, ki mu rečejo badnik ali badnjak.
“Čestit badnjak,” mi je na sveti večer zjutraj ponudil roko sosed Nikola in odhitel pripravljat ogenj za 22-kilogramskega odojka. Že o mraku pa je ob vsaka vrata v ulici zataknil hrastovo vejo.
Prvo leto, ko sva se Vipavec in Ljubljančanka priselila v vas Manžan nad Koprom, sva bila presenečena, ko se je pred hišami navsezgodaj 24. decembra začelo nad ognji vrteti pet prašičkov. A presenečeni so bili tudi oni – po poreklu bosanski Hrvatje – ko so videli, da se mi pred tako pomembnim praznikom ne držimo posta. Njim namreč še zdaleč ni lahko ves dan vonjati pečeno svinjino in se premagovati, da ne bi poskusili vsaj kruh pomočiti v mast, ki se omamno izteka na pladenj pod ražnjem.
Ob ribi so tako preživeli tudi zadnji badnjak. Pozno popoldne je družinski oče Nikola z ognja vzel zlatozapečeno pečenko. A je v hišo ni odnesel, temveč jo je postavil na hladno v hram. V hišo pa je stopil z balo slame in jo raztresel po dnevni sobi in jedilnici. Med slamo je pomešal nekaj čokoladnih bonbonov, ki so jih otroci navdušeni začeli iskati. Otroci so v resnici že mladostniki, kar pa navdušenja nad slamo ni v ničemer zmanjšalo. Sledila je slavnostna večerja. Z ribo, kajpada, saj do polnočnice traja post. Prašiča so načeli šele po eni zjutraj, ko so se vrnili od maše. Mati družine Snježana je postregla odojka s kuhanim fižolom in sarmo, kot jo je v otroštvu naučila njena mama.
Lepi običaji, ki so nam v prvem trenutku bili zelo nenavadni, so v resnici veliko bolj povezani s slovensko tradicijo kot bi si kdo mislil. Belokranjski duhovnik, zgodovinar in etnolog Ivan Šašelj je pred stotimi leti takole opisal adlešiške navade: »Na sveti večer pogrinjajo mizo z belim prtom. Pod prt devajo nekaj slame. Na prt devajo na dva ali na štiri vogale po hlebec božičnika.«
Božičnik, sladki kruh, je simbolično nadomestil badnik, debel hrastov čok, ki so ga v preteklih stoletjih na ognjišču prižgali, da je tlel še več dni po božiču. Badnik so poznali po vsej Sloveniji, pa tudi kurjenje kresa na sveti večer. Oboje ima korenine v predkrščanskih običajih, ko so tako v času zimskega sončnega obrata praznovali zmago luči nad temo. Šašelj je na poseben način pojasnjeval tudi pomen posta: ”Na sveti večer ni dobro hoditi na lov. Neki kmet je šel sv. večer namestu k polnočki, na lov v Bukovlje. Tam je ustrelil pisanega mačka. Ko ga je prinesel na dom in ga mislil odreti, je naenkrat izginil. Mož pa je potem prav kmalu umrl.«
Staroslovensko tradicijo, ki jo v nekem smislu danes obujajo priseljeni Hrvatje, pa poznajo tudi Srbi. Njihove navade so zelo podobne Slavonskim, le da imajo časovni zamik, saj praznujejo po starem julijanskem koledarju. Njihov badnjak, s hrastovimi vejami, odojki in slamo, je tako na naše svete tri kralje 6. januarja, saj božič praznujejo 7. januarja, novo leto pa 14. januarja. Tudi na Manžanu. Zato imajo božični čas precej daljši, namesto 6., se konča dva tedna kasneje.
Praznovanje dveh božičev med sosedi treh narodov in dveh krščanskih veroizpovedi vaščanom ne predstavlja nobenega problema. Razen enega – po koncu praznovanja je treba marsikomu pas na hlačah premakniti za eno luknjo.
Hrvatje iz Slavonije in severne Bosne, ki so v Slovenijo v večjem številu prišli v času srbske agresije na nekdanje jugoslovanske republike, so s seboj prinesli tudi svoje navade. Verjetno najmočnejši običaj je božično praznovanje, ki se začne zgodaj zjutraj na sveti večer s postom in - peko prašiča. Sveti večer imenujejo badnjak, podobno kot naši Belokranjci, ki mu rečejo badnik ali badnjak.
“Čestit badnjak,” mi je na sveti večer zjutraj ponudil roko sosed Nikola in odhitel pripravljat ogenj za 22-kilogramskega odojka. Že o mraku pa je ob vsaka vrata v ulici zataknil hrastovo vejo.
Prvo leto, ko sva se Vipavec in Ljubljančanka priselila v vas Manžan nad Koprom, sva bila presenečena, ko se je pred hišami navsezgodaj 24. decembra začelo nad ognji vrteti pet prašičkov. A presenečeni so bili tudi oni – po poreklu bosanski Hrvatje – ko so videli, da se mi pred tako pomembnim praznikom ne držimo posta. Njim namreč še zdaleč ni lahko ves dan vonjati pečeno svinjino in se premagovati, da ne bi poskusili vsaj kruh pomočiti v mast, ki se omamno izteka na pladenj pod ražnjem.
Ob ribi so tako preživeli tudi zadnji badnjak. Pozno popoldne je družinski oče Nikola z ognja vzel zlatozapečeno pečenko. A je v hišo ni odnesel, temveč jo je postavil na hladno v hram. V hišo pa je stopil z balo slame in jo raztresel po dnevni sobi in jedilnici. Med slamo je pomešal nekaj čokoladnih bonbonov, ki so jih otroci navdušeni začeli iskati. Otroci so v resnici že mladostniki, kar pa navdušenja nad slamo ni v ničemer zmanjšalo. Sledila je slavnostna večerja. Z ribo, kajpada, saj do polnočnice traja post. Prašiča so načeli šele po eni zjutraj, ko so se vrnili od maše. Mati družine Snježana je postregla odojka s kuhanim fižolom in sarmo, kot jo je v otroštvu naučila njena mama.
Sobivanje, sožitje
Lepi običaji, ki so nam v prvem trenutku bili zelo nenavadni, so v resnici veliko bolj povezani s slovensko tradicijo kot bi si kdo mislil. Belokranjski duhovnik, zgodovinar in etnolog Ivan Šašelj je pred stotimi leti takole opisal adlešiške navade: »Na sveti večer pogrinjajo mizo z belim prtom. Pod prt devajo nekaj slame. Na prt devajo na dva ali na štiri vogale po hlebec božičnika.«
Božičnik, sladki kruh, je simbolično nadomestil badnik, debel hrastov čok, ki so ga v preteklih stoletjih na ognjišču prižgali, da je tlel še več dni po božiču. Badnik so poznali po vsej Sloveniji, pa tudi kurjenje kresa na sveti večer. Oboje ima korenine v predkrščanskih običajih, ko so tako v času zimskega sončnega obrata praznovali zmago luči nad temo. Šašelj je na poseben način pojasnjeval tudi pomen posta: ”Na sveti večer ni dobro hoditi na lov. Neki kmet je šel sv. večer namestu k polnočki, na lov v Bukovlje. Tam je ustrelil pisanega mačka. Ko ga je prinesel na dom in ga mislil odreti, je naenkrat izginil. Mož pa je potem prav kmalu umrl.«
Staroslovensko tradicijo, ki jo v nekem smislu danes obujajo priseljeni Hrvatje, pa poznajo tudi Srbi. Njihove navade so zelo podobne Slavonskim, le da imajo časovni zamik, saj praznujejo po starem julijanskem koledarju. Njihov badnjak, s hrastovimi vejami, odojki in slamo, je tako na naše svete tri kralje 6. januarja, saj božič praznujejo 7. januarja, novo leto pa 14. januarja. Tudi na Manžanu. Zato imajo božični čas precej daljši, namesto 6., se konča dva tedna kasneje.
Praznovanje dveh božičev med sosedi treh narodov in dveh krščanskih veroizpovedi vaščanom ne predstavlja nobenega problema. Razen enega – po koncu praznovanja je treba marsikomu pas na hlačah premakniti za eno luknjo.
Povezani članki
Zadnje objave
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
28
Predstavitev knjige Materinska knjižica
18:00 - 20:00
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
Video objave
Odmev tedna: Zbiranje lastovk za prihod pomladi
22. 3. 2024 ob 20:31
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
2 komentarja
Rajko Podgoršek
To glede Bele krajine zgodovinsko drži in se še zdaj čuti, da ima močan vpliv kultura iz sosednje strani Kolpe pa tudi Gorskega kotarja. Bela krajina je v političnem smislu postala del slovenskega ozemlja v okviru dežele Kranjske šele 12. in 13. stoletju - prej je bila Bela krajina del Hrvaške oziroma del širše protiturške vojne krajine. Poleg omenjenega pa so bili seveda v Beli krajini tudi Uskoki.
Sem pa tudi sam do sedaj mislil, da je badnjak samo srbska zadevšna in nisem vedel, da je bil bolj razširjen med Hrvati in včasih med Slovenci.
Kraševka
Tinotu se zahvaljujem, za tako lepo opisan običaj praznovanja pri Bosanskih Hrvatih in Srbih.
Prav je, da vsak obdrži svoj običaj - istočasno pa, da spoštuje tudi našega. Tako lahko vsi živimo v sožitju.
Kdor gre 6. januarja v Trst in si tam ogleda PRAVOSLAVNO cerkev, lahko vidi, kako tam prodajajo šopek hrastovih vejic, Po cerkvi pa je na tleh tudi precej hrastovega listja.
Sicer pa smo tudi na Krasu v mojem otroštvu spoštovali POST na Vilijo božično. Mesne jedi smo jedli šele na Božič - 25.decembra.
Slavnostne VEČERJE na Sveti večer - 24. decembra (kot jih kažejo AMERIŠKI filmi), pa v Sloveniji niso bile nikoli v navadi. Gospodinje so napekle pecivo in druge dobrote za naslednji dan. Ta večer smo šli k polnočnici, ko smo prišli domov od polnočnice, pa je mama skuhala "punč" (kuhano vino) in postregla s "fancli" - miškami, da smo se ogreli v mrzli Božični noči. In tako smo odšli pogreti spat - v mrzlo sobo, ker o centralni še sanjali nismo.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.