Slavonska in slovanska tradicija: Badnjak, sveti večer po starem

Tino Mamić

POSLUŠAJ ČLANEK
Na sveti večer je v starih časih veljal post, na ognjišču je gorel debel čok (panj ali badnjak), v hišo pa so prinesli slamo. Danes je ta tradicija v marsičem spremenjena, saj imamo v božičnem času namesto tlečega panja sladki kruh in okrašeno drevo, namesto slame pa jaslice.

Hrvatje iz Slavonije in severne Bosne, ki so v Slovenijo v večjem številu prišli v času srbske agresije na nekdanje jugoslovanske republike, so s seboj prinesli tudi svoje navade. Verjetno najmočnejši običaj je božično praznovanje, ki se začne zgodaj zjutraj na sveti večer s postom in - peko prašiča. Sveti večer imenujejo badnjak, podobno kot naši Belokranjci, ki mu rečejo badnik ali badnjak.

“Čestit badnjak,” mi je na sveti večer zjutraj ponudil roko sosed Nikola in odhitel pripravljat ogenj za 22-kilogramskega odojka. Že o mraku pa je ob vsaka vrata v ulici zataknil hrastovo vejo.

Prvo leto, ko sva se Vipavec in Ljubljančanka priselila v vas Manžan nad Koprom, sva bila presenečena, ko se je pred hišami navsezgodaj 24. decembra začelo nad ognji vrteti pet prašičkov. A presenečeni so bili tudi oni – po poreklu bosanski Hrvatje – ko so videli, da se mi pred tako pomembnim praznikom ne držimo posta. Njim namreč še zdaleč ni lahko ves dan vonjati pečeno svinjino in se premagovati, da ne bi poskusili vsaj kruh pomočiti v mast, ki se omamno izteka na pladenj pod ražnjem.

Ob ribi so tako preživeli tudi zadnji badnjak. Pozno popoldne je družinski oče Nikola z ognja vzel zlatozapečeno pečenko. A je v hišo ni odnesel, temveč jo je postavil na hladno v hram. V hišo pa je stopil z balo slame in jo raztresel po dnevni sobi in jedilnici. Med slamo je pomešal nekaj čokoladnih bonbonov, ki so jih otroci navdušeni začeli iskati. Otroci so v resnici že mladostniki, kar pa navdušenja nad slamo ni v ničemer zmanjšalo. Sledila je slavnostna večerja. Z ribo, kajpada, saj do polnočnice traja post. Prašiča so načeli šele po eni zjutraj, ko so se vrnili od maše. Mati družine Snježana je postregla odojka s kuhanim fižolom in sarmo, kot jo je v otroštvu naučila njena mama.

Sobivanje, sožitje


Lepi običaji, ki so nam v prvem trenutku bili zelo nenavadni, so v resnici veliko bolj povezani s slovensko tradicijo kot bi si kdo mislil. Belokranjski duhovnik, zgodovinar in etnolog Ivan Šašelj je pred stotimi leti takole opisal adlešiške navade: »Na sveti večer pogrinjajo mizo z belim prtom. Pod prt devajo nekaj slame. Na prt devajo na dva ali na štiri vogale po hlebec božičnika.«

Božičnik, sladki kruh, je simbolično nadomestil badnik, debel hrastov čok, ki so ga v preteklih stoletjih na ognjišču prižgali, da je tlel še več dni po božiču. Badnik so poznali po vsej Sloveniji, pa tudi kurjenje kresa na sveti večer. Oboje ima korenine v predkrščanskih običajih, ko so tako v času zimskega sončnega obrata praznovali zmago luči nad temo. Šašelj je na poseben način pojasnjeval tudi pomen posta: ”Na sveti večer ni dobro hoditi na lov. Neki kmet je šel sv. večer namestu k polnočki, na lov v Bukovlje. Tam je ustrelil pisanega mačka. Ko ga je prinesel na dom in ga mislil odreti, je naenkrat izginil. Mož pa je potem prav kmalu umrl.«

Staroslovensko tradicijo, ki jo v nekem smislu danes obujajo priseljeni Hrvatje, pa poznajo tudi Srbi. Njihove navade so zelo podobne Slavonskim, le da imajo časovni zamik, saj praznujejo po starem julijanskem koledarju. Njihov badnjak, s hrastovimi vejami, odojki in slamo, je tako na naše svete tri kralje 6. januarja, saj božič praznujejo 7. januarja, novo leto pa 14. januarja. Tudi na Manžanu. Zato imajo božični čas precej daljši, namesto 6., se konča dva tedna kasneje.

Praznovanje dveh božičev med sosedi treh narodov in dveh krščanskih veroizpovedi vaščanom ne predstavlja nobenega problema. Razen enega – po koncu praznovanja je treba marsikomu pas na hlačah premakniti za eno luknjo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30