Slabitev Evrope se lahko vleče skozi več generacij, zato hočemo in moramo živeti danes

Foto: depositphotos.com

Kaj nas zanima in kaj nas vznemirja, ko spremljamo vojno v Ukrajini, nedavni vrh Nata v Madridu, ki se je zavezal za več vojakov, več orožja in vključitev novih držav in če temu dodamo še grozečo vročino, pomanjkanje vode, močno oteženo dobava žita, inflacijo in draginjo itd.? V prvi vrsti nas bržkone skrbi, ali bomo lahko obdržali blaginjo, kakršno zaenkrat še imamo, ali bodo starejši imeli dostojne pokojnino, naši otroci pa zaposlitev, da si bodo lahko ustvarili družino.

Vse te skrbi so stvarne in otipljive. Kako naj živimo, da nas te skrbi ne bodo ohromile in zagrenile? Kako naj vse skupaj razumemo, da nas ne bodo preplavili strahovi in zavist ob vse večjih družbenih razlikah, ko nekateri vrtoglavo bogatijo, zlasti mednarodne trgovinske verige, ki se do zaposlenih vedejo arogantno in postajajo nedotakljive? Kako se dvigniti nad vse to, da naših misli in čustev ne bo preplavila vsakovrstna destruktivnost, ko bi nemočni in malodušni uničevali svoje lastno zdravje, ko bi se oviranje drugih spremenilo v uničujoč užitek, ko bi si govorili, če že gre skoraj vse narobe, naj gre narobe do konca, do razpada vsega. Če gre meni slabo, naj gre slabo vsem, kajti ne morem več gledati svojega poraza, medtem ko se drugi še naprej zadovoljno zabavajo.

Ali so razmere, v katerih živimo, prelomne, ali gre za resno, t. i. sekularno oziroma stoletno krizo? Na ravni zgodovine je kriza naše dobe ena od mnogih. Kriz, ko se je zdelo, da se svet bliža koncu, je bilo že mnogo. Nam danes gotovo ni najtežje v zgodovini, saj vsaj na Slovenskem ne trpimo zaradi vojne in  lakote. Naša življenja niso neposredno ogrožena. Nasprotno: uživamo blaginjo, kakršne ni uživala še nobene generacija pred nami. Vse te ocene, kako velika je kriza, so relativne in subjektivne. Nam se zdi pomembno predvsem to, kako te razmere, v katerih se nahajamo, občutimo prav mi, ki živimo danes. Pretekle krize so za nas zgolj informativne narave, realno je za nas samo to, kar doživljamo prav sedaj. In to naj bo izhodišče za naš razmislek.

Kriz, ko se je zdelo, da se svet bliža koncu, je bilo že mnogo. Nam danes gotovo ni najtežje v zgodovini, saj vsaj na Slovenskem ne trpimo zaradi vojne in  lakote.

O tem, kako živeti v prelomnih in kriznih časih, nas uči sv. Benedikt, eden največjih duhov prvega tisočletja, katerega god bomo obhajali jutri, 11. julija. V  sv. Benediktu se je zgostila vsa tema in brezizhodnost njegovega časa. Rojen je bil okoli leta 480, približno petnajst let po razpadu rimskega cesarstva. Ves tedanji svet je prekril mrak, ki je bil iz leta v leto gostejši. Ni šlo za krizo, ki bi trajala samo nekaj let, kot se je to dogajalo nam med leti 2008–2014 ter po leto 2020, ko korona-kriza prehajajo v gospodarsko in finančno. Bolj kot se je odmikal razpad cesarstva leta 476, manj je bilo upanja, da bi se cesarstvo obnovilo in bi se vrnila blaginja ter red in slava nekdanjih časov.

Sv. Benedikt je izhajal iz premožne družine, zato so ga starši poslali v Rim na študij prava. Njegovi vrstniki so sicer videli, da rimska družba vse bolj tone, vendar razen kritiziranja niso veliko storili, dejansko tudi niso mogli. Benedikt pa je kot dvajsetletni študent uvidel, da študij prava v svetu, ki se pogreza v brezpravnost, nima nobenega smisla več. Čemu pravo, ko se je pravni red nepovratno razkrajal. Pred njegovimi očmi so razpadale institucije nekdanje urejene države, ki so jo po propadu cesarstva prehodno obvladovali najprej Vzhodni Goti, nato Langobardi in za njimi Franki. Italija je bila cilj številnih narodov, ki so prihajali z vzhoda. Vsi, ki so po letu 476 prihajali na Apeninski polotok in na druga območja nekdanjega cesarstva, so bolj ali manj samo ropali, pobijali in požigali.

Na vse to propadanje Benedikt ni imel nobenega odgovora, kot ga tudi ni imel nihče drug. Vendar se Benedikt ni prepustil toku časa, ko je bilo vse več ljudi prepričanih, da se bliža konec sveta. Zapustil je Rim in se naselil na vrhu neobljudene soteske, v pečini Subiaco nad reko Anion. Živel je v popolni samoti, v skrajno neudobni skalnati votlini, brez redne hrane. Tam je bil zato, ker mu je bilo jasno, da odgovora na to, kako naprej, ne bo našel v Rimu, ali kjer koli drugje med ljudmi.

Ves tedanji svet je po prepričanju sv. Benedikta duhovno in kulturno padel tako globoko, da je ostal brez prihodnosti. Svet sam iz sebe ne more več iztisniti nobene rešitve, je prevevalo sv. Benedikta. Če je kakšna rešitev, mu jo lahko pokaže samo Bog. To je bilo njegovo trdno prepričanje.

Čakanje na božji odgovor v molitvi se je vleklo več let. Počasi je sv. Benedikt sprevidel, da nered ne gospoduje samo v Rimu in preostali Evropi, ki je izgubila vladarja, ampak tudi v njegovi duši. Bil je v skušnjavi, da bi prenehal čakati na Božje znamenje. Že se je hotel vrniti v dolino in se prepustiti življenju, kot večina drugih. Toda Gospod, v katerega je sv. Benedikt še naprej zaupal, ga ni zapustil. Podpiral ga je od znotraj, da je bil notranje vedno bolj močan. Skušnjave počutnosti in posvetnosti so imele nad njim vse manj moči. Gospod je po nekaj letih sv. Benedikta v odmaknjeni samoti tako preoblikoval, da je lahko postal duhovni voditelj drugih in končno oče zahodnega meništva, česar seveda ni načrtoval.

Novi svet, nova kultura, nova Evropa, nova krščanska civilizacija se je rodila najprej v Benediktovem srcu, zato je sv. Benedikt prvi zavetnik Evrope.

V duši živel novo Evropo

S pripovedovanjem njegove nadaljnje življenjske zgodbe ne bom nadaljeval. Pač pa bi rad poudaril, da se je novi svet, nova kultura, nova Evropa, nova krščanska civilizacija rodila najprej v Benediktovem srcu, zato je sv. Benedikt prvi zavetnik Evrope. Benedikt je v srcu že živel novi svet, novi red, čeprav je okoli njega še naprej vse razpadalo. Še huje: Benedikt je v svoji duši sicer že živel prihodnji čas, novo Evropo, toda stara rimska Evropa je zaradi neprekinjenih pohodov barbarskih ljudstev nezadržno razpadala naprej, še polnih tristo let, simbolično rečeno, vse do božiča leta 800, ko je papež Leon III. v Rimu okronal Karla Velikega za cesarja. Evropa je takrat po več stoletjih končno spet dobila pravega gospodarja.

Morda je videti primerjava našega sedanjega življenja z izkušnjo sv. Benedikta pred 1.500 leti povsem neuporabna. Res je, da večina ljudi ne more pustiti službe in družine in iti v samoto in tam v molitvi čakati na odgovor. Čeprav se dogaja tudi to: tudi danes fantje in dekleta odhajajo v samoto, v skupnosti kontemplativnih redov, ki živijo povsem tako, kot je začrtal sv. Benedikt. Toda kako naj se v krizi, ki smo jo opisovali v začetku, znajde večina, ki živi in bo še naprej živela sredi sveta in svetnega dela?

Kako naj se v krizi, ki smo jo opisovali v začetku, znajde večina, ki živi in bo še naprej živela sredi sveta in svetnega dela?

Poslušaj glas Gospoda

Vsak od nas, ne da bi odšel v samoto, lahko v osnovi narediti nekaj podobnega kot sv. Benedikt. Iskra upanja v duši se vedno prižge takrat, ko z vero stopimo pred Gospoda in smo notranje odprti kot ljudje, o katerih govori današnje prvo berilo. Mojzes je nagovoril svoje ljudstvo z besedami: »Poslušaj glas Gospoda, svojega Boga, in izpolnjuj njegove zapovedi in zakone. Kajti zapoved, ki ti jo danes dajem, zate ni pretežka in ti ni predaleč.«

Naj se kot sv. Benedikt zavemo tehle dveh stvari:

Prvič, da odgovora o prihodnosti sveta nimajo ne politiki ne znanstveniki ne umetniki, čeprav so njihovi prispevki še kako dragoceni in spoštovanja vredni. Nikoli ni bilo drugače. Vsi omenjeni sicer veliko vedo, toda svet mimo njih ubira svoja nenadejana pota. Odgovor je torej v Bogu in v našem sodelovanju z njim.

Drugič, ne čakajmo na novice o uspešnih reformah, splošnem razcvetu in koncu družbenih anomalij, kot tudi sv. Benedikt ni čakal, da se bosta s skorajšnjo obnovo imperija vrnila blaginja in red. Kajti nimamo zagotovila, da se slabitev Evrope ne bo zavlekla skozi več generacij. Mi hočemo in moramo živeti danes. To pa bomo lahko, če se bo po veri, ki jo imamo, že danes prebudilo upanje v naših dušah. Bog nam vrača upanje ne glede na vse, kar se dogaja okoli nas. Ni dovolj, da samo delamo in ustvarjamo, ampak moramo tudi moliti, ravnati tako, kot nas uči sv. Benedikt: Ora et labora, moli in delaj.

Znova bi se morali vrniti k tej maksimi sv. Benedikta, sicer nobene reforme dolgoročno ne bodo učinkovite, predvsem pa ne v blagor celotni skupnosti in ne le močnim posameznikom. V preprostosti srca večkrat na dan recimo: Gospod, pomagaj mi, usmili se me. Brez tega zaupanja v Gospoda bomo še naprej predvsem tarnali, godrnjali in gledali v preteklost. Prihodnost in upanje lahko po Božjem Duhu že danes zaživita v naši duši, čeprav je vse okoli nas v mraku in zastoju.

Prihodnost bo imel tisti, ki bo ponovil z Mojzesom: Prav blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu. Prihodnost ni v veliki količini dobrin, pač pa tam, kjer se zgodi prerojenje v Duhu, ki je dar Božjega usmiljenja.

14 komentarjev

  1. Hvala za luč na koncu tunela, ki se kaže v vašem prispevku, g. Milan!
    Sicer je tudi Jezus rekel: “Jaz bom z vami do konca sveta!
    Morda bo Evropa, kot jo poznamo sedaj, propadla – tudi grška civilizacija in rimsko cesarstvo sta. A se bo človeštvo iz ruševin dvignilo k novemu upanju … na to ste nas opozorili skozi zgodovinska dejstva, hvala!

  2. Skupna značilnost žal slo PRORUSOV je, da nihče od njih
    – nikakor nočejo oditi v Putin Rusijo, ker tam – nikakor – ni dobro.
    Vsekakor je v Putin Rusiji – slabše – kot v naši SLOVENIJI.
    – slabi sistem PutinRusije – bi radi vsillili v našo Slovenijo,
    podobno – kot so v 1930.letih v Slovenijo PROSTALINISTI – VSILJEVALI
    V NAŠO SLOVENIJO – brutalni VKPb stalinizem.
    IN SO GA 1945. LETA S POLIT-POMOROM POZITIVNIH SLOVENCEV
    – tudi – polit-morilsko vsilili. 9.5. 1945 sta bili na pročelju OPERE V LJ
    PODOBI J.V. STALINA IN J.B. TITA.
    KDO
    JE TOREJ “SATANIST”, KI SLOVENIJO ŽELI PORINITI V ŠE SLABŠE STANJE.
    ODGOVOR JE PREPROST: žal slo “prorusi”.
    DOMNEVAM,
    DA BI BILI RADI – PUTIN- OLIGARHI ? Smešno, MAR NE ?. L.R. Janez KK

Komentiraj